|  1.) Radi se primerjamo in tekmujemo z drugimi. Pri njih ponavadi vidijo le dobre, kvalitetne, pozitivne lastnosti; dobre navade, razvade - pri sebi samo slabe. Mnenja drugih, menijo, so vedno bolj pametna, besede bolj premišljeno izrečene, stavki bolj dodelani.
Vse kar drugi naredijo je hvale vredno in vrhunsko, kar naredijo sami je zanič. Zase pravijo, da so nihče, nič in ničvredni, a globoko v sebi le vedo, da temu ni tako. Živijo v deželi brezciljnosti, čeprav imajo natančno postavljene cilje. Zelo dobro se jih zavedajo le govorijo, da jih nimajo. Ne upajo si jih priznati naglas. Prepričani so, da do njihove realizacije itak nikoli ne bo prišlo.
Mislijo, da jih niso sposobni uresničiti, čeprav je želja po uresničitvi premočna. Ko v ogledalu vzrejo svojo podobo, se z izrazom gnusa obrnejo proč, ali pa se gledajo tako dolgo, da se jim izrišejo vsa izkrivljena prepričanja o sebi in ne dejanska podoba. Manjši del dneva si želijo biti nekdo drug, večji del dneva sploh ne želijo obstajati. Če pa bi imeli možnost, da bi jim pred obraz stopila oseba kakršna so oni, sem prepričana, bi jo zagotovo občudovali. Želeli bi si biti točno takšni.
2.) Večkrat začutijo ugodje, ko se drugi pogovarjajo o njih, ko jim skušajo pomagati obenem pa jih vsaka ponujena pomoč obremenjuje. Spravlja jih ob živce. Lepo jim je, kadar osebe, ki so jim blizu zaradi njih trpijo, ko so v skrbeh zanje; lepo jim je, ko tem osebam (ponavadi staršem) povzročajo skrbi, hkrati pa jih zaradi tega razjeda močan občutek krivde. Nekateri temu občutku pravijo lažni občutek krivde, jaz ne bi mogla reči tako. Zakaj? Ker se krivda ne sproži sama od sebe, tudi takrat ne, če jo lepo prosijo.
Krivda se v njih oglasi:
- ko se zlažejo sebi ali drugim,
- ko zavajajo sebe ali druge,
- ko naredijo nekaj, za kar nezavedno ve, da ni dobro,
- ko prizadenejo, užalijo človeka brez potrebe,
- ko zadajo bolečino vsem, ki jih imajo radi,
- ko manipulirajo s sabo ali z drugimi,
- ko skušajo dokazati svoj prav, čeprav dobro vedo, da je napačen,
- ko izkoriščajo druge,
- ko zlorabljajo hrano, da bi prišli do nekega cilja (do pozornosti na primer),
- ko želijo pozornost izsiliti na kakšen drugačen način,
- ko so ljubosumni,
- ko so nevoščljivi,
- ko sovražijo,
- ko so nepojasnjeno jezni,
- ko nekomu želijo smrt,
- ko imajo skrivnosti, fantazije za katere mislijo, da niso zdrave…itd.
Takrat se oglaša krivda in ne, ko se spet in spet prenajedajo – le v primeru, če so komu obljubili, da se ne bodo več. Noben občutek, ki se sproži ni lažen. Vsi občutki imajo svoj zakaj in zato.
3.) Nimajo občutka za sitost, niti za lakoto. Tudi, če se nekaj ur prenajedajo lahko še zmeraj čutijo lakoto, ali če ves dan ne jedo ničesar se jim lahko zdi, kot bi ravnokar obedovali.
4.) Odlično se spoznajo na zdravo in nezdravo prehrano oz.na vse, kar je povezano s hrano, le da tega ne uporablja za lasne namene, temveč svetuje drugim. Pozitivne vibracije povečini prenašajo na druge ljudi, sami pa ostajajo ujeti v slepoti potlačenega.
5.) V nekaj urah lahko pojedo toliko hrane, kot jo ima tričlanska družina za tri do štiri dni.
6.) O sebi nimajo vseskozi slabega mnenja ali slabe predstave.
7.) Svojim najbližjim bolestno želijo razložiti, kaj se z njim dogaja in hočejo, da jih na vsak način razumejo do popolnosti. Če jih ne razumejo to zanje pomeni še eno dodatno opravičilo za vrnitev k nevrotičnemu početju. Od drugih zahtevajo, da razumejo njih, čeprav oni sebe ne razumejo. Od staršev zahtevajo tudi, da se spremenijo, čeprav se sami nočejo, ali ne znajo. Potem jim zamerijo ali jih celo zasovražijo.
Starševsko nerazumevanje enačijo s tem, da jih ne marajo dovolj ali da jih sploh ne marajo. Preveč energije porabijo, da bi uveljavili svoj egoizem, svojo razlago, tako da je potem zmanjka za pomembnejše stvari. Naslanjajo se na druge ljudi in pričakujejo, zahtevajo nemogoče. Od nikogar ne bi smeli nič zahtevati, nikogar si ne bi smeli lastiti. Ker nimamo pravice. Niti starši do otrok, niti otroci do staršev.
8.) Radi poniknejo za kakšen dan ali več dni. Izolirajo se od zunanjega sveta, ne oglašajo se na telefon, z nikomur ne komunicirajo. Takrat ne obstajajo tako zase kot za druge. To počnejo zato, ker se sramujejo svoje bolezni, svojega početja in sebe. Strah jih je, da bi jih nekdo že samo po glasu razkrinkal.
9.) Zanje so značilni tudi: odlašanje, izgovori, neodločnost, hipohondrija (predajanje namišljenim boleznim)…itd.
10.) V glavi imajo izdelana svoja pravila prehranjevanja, svoj urnik (kdaj, kaj, koliko) od katerega ne odstopajo. Če so prisiljeni jesti takrat, ko nimajo namena, dobijo občutek, da so prekršili pravila, ki so razumljiva samo njim in zaradi tega se bodo kasneje, doma kaznovali.
To bo zanje pomenilo, da jim je v vseh pogledih spet spodletelo, da je dan tako ali tako že izgubljen, da je njihovo mučenje, ki mu pravijo trud zaman in da lahko kar celega zapravijo s prenajedanjem. »Od jutri začnem znova,« se bodo tolažili. Če pa ne bodo jedli, ko bodo lačni, se jim bo zdelo, da so zmagali v boju s hrano. A ko jih bo ukleščila večja lakota, katero ne bodo mogli krotiti, bo nastopilo dolgotrajnejše prenajedanje kot bi sicer.
Ksenija Jovanović – Društvo Samopodoba |
NE ZAMUDITE
