Na Božični dan sem videla na socialnih medijih, poleg vseh nasmejanih obrazov, kako je prostovoljec brezdomcem delil oblačila.Zamislila sem se, kako večina od nas uživa v pojedinah, katerih je vedno preveč, nekje pa so ljudje, ki potrebujejo samo posvečen čas in morda kakšno obleko ali malo hrane. Kako malo bi bilo potrebno, da si nekatera velika podjetja, ki stran mečejo hrano in obleke, namesto v razreze in med odpad, aktivirale posameznike, ki bi si vzeli čas za najšibkejše člene. Je to težko?

Kasneje sem si vzela še čas za filmski maraton s hčero, kjer sem se nasmejala, predvsem pa zamislila.

Božični čas je eden bolj stresnih za ranljive skupine, tako samske, mame ali očete samohranilce, ljudi na robu preživetja in še bi lahko našla.

Vsak si dandanes želi svojim najdražjim podariti vse kar lahko, tako čas, ljubezen kot darila. Pa nekako ne zmoremo vsega v vsakdanjem tempu.

Film govori o mamah, ki so preveč obremenjene in se znajdejo v kaosu. V enem dnevu opišejo, kako se lahko mama počuti skoraj vsak dan po malo. Prevoz otrok v šolo, iz šole, služba, dodatne dejavnosti, vsi nastopi, kuhanje, pospravljanje in ko je končno večer, dandanes pogledamo socialne medije in vidimo ogromno ljudi, ki se sankajo, zabavajo v mestu, so nasmejani, otroci imajo srečne nasmehe itd. Utrujeno gledamo, kaj vse bi lahko, pa ne gre. Ne moremo vsega stisniti v en dan, včasih tudi v teden ne.

Vem pa nekaj. Za vsemi temi zgodbami je včasih tudi nekaj neresnice. Zadaj so tudi konflikti, vzgoja, pregovarjanje, kdo bo kaj naredil, nesreče, hitenje, pomanjkanje denarja itd. Veliko je tudi nesrečnih zgodb, ki se še nekako borijo, da bi izgledalo kar se da najbolje. Veliko je ljudi, ki se ne dotikajo in ne znajo uživati v danem trenutku. Veliko tega je samo še slikanje in kaj bomo objavili, da bodo drugi videli, da sledimo trendom sodobnega življenja. Resnična intima in veselje po mojem mnenju ni nujno, da sta ovekovečena s fotografijo, še manj, da objavljamo to, da dobimo potrditev, da smo dovolj dobri.

Zamislila sem se. Ne glede na to, kako se trudim, je vsak dan prepleten z dobrimi in slabimi trenutki. Če bi zmogla, da bi en dan bilo vse pospravljeno brez pregovarjanja, da v moji glavi ne bi frčalo milijon misli, asociacij ter možnih nesreč in rešitev, če bi lahko en dan ne razmišljala o mnogih stvareh, ki jih za sabo potegne en izlet ali družinski dan, bi bilo morda lahko drugače. Če ne bi bilo ob vsem tem še ničkoliko drobnih trenutkov, prijetnih kot neprijetnih, bi morda bilo lahko bolj sproščeno in navihano. Vendar včasih preprosto ne zmoreš in se raje izogneš, saj iz izkšenj vem, da ni samo pot od točke A do točke B, vedno je vmes krivulja.

Menim tudi, da se je dandanes čedalje težje izogniti občutku, da nismo dovolj dobri, saj dnevno vidimo, kaj vse drugi zmorejo. Včasih nismo vedeli, ali so sosedje bili na družinskem izletu ali so obiskali kakšne koncerte in se nasmejani družili z ostalimi družinami. Dandanes pa nas to vsakodnevno opominjajo mediji in nikoli ne bomo zaovoljili vseh tistih malih »Tudi jaz bi«. Ker preprosto ni mogoče. In neverjetno težko se znebiš občutka, da »Vedno nisi dovolj dober, ker je vedno nekdo boljši.« Saj veste, o tem sem že pisala. Ljudje imamo pričakovanja in najbolj ubije našo kreativnost primerjanje z drugimi, kateremu se dandanes ne moremo izogniti.

Po ogledu filma sem se pomirila in nasmejala, morda samo za nekaj časa, vendar nisem sama v vsem tem kaosu. In še nekaj. Ni nujno, da sem perfektna, da drugi vidijo, kako imam vse pod nadzorom. Lahko sem tudi »Bad mom« in si vzamem čas zase, ne pripravim zajtrka, ali pa samo preležim kakšen dan na kavču. Nič ni narobe, če se družim s prijateljicami, govorim neumnosti in se ga napijem. Nič ni narobe z nepopolnostjo. Predvsem pa me je osrečilo zavedanje, da se vsi trudimo biti popolni, pa nikoli ne bomo, ker vedno bo nekje lepša fotografija in bolj nasmejani obrazi.

Verjamem, da tudi za vsemi temi srečnimi fotografijami obstajajo nekatere zgodbe, ki nekje globoko skrivajo razočaranja, žalost, neljubljenost in niso perfektne, pa upajo, da bodo, vsaj za trenutek. Vsi težimo k sreči in ljubezni ter popolnosti, vendar prej ko bomo sprejeli, da nikakor ne moremo imeti vsega na vseh področjih življenja, prej bomo znali uživati vsaj v tistih, kjer smo uspešni, za ostala pa si bomo vzeli čas, da jih izboljšamo.

Tako da verjemite. Tisoč ljudi in tisoč zgodb. Vse te niso pomembne za vas. Naredite tako, da bo vaša zgodba najboljši približek vaših sanj in želja ter da boste zaživeli srečno v tem, kar vam je dano in našli svoj namen. Naredite si vsak dan najboljši za vas, ne glede na vse zgodbe drugih, ki ni nujno, da so tako popolne, kot jih priredi filter na fotoaparatu.

Sonja Mušič

Vir: www.mychi.si