... za skupno prihodnost
V 25 letih se je v družbeni sliki, ob tem pa tudi na področju medicine in zdravja v Sloveniji veliko zgodilo in spremenilo. Več je prepletenih dejavnikov, ki so v tem obdobju postali pomembni označevalci sodobnega bivanja. Seveda se je ob tem nemogoče najprej ne ozreti k digitalnim tehnologijam, ki so široko in globoko posegle v naša življenja.

Ob tem pa ob dogajanju v zadnjih dobrih dveh desetletjih v družbenih okvirih pogledati tudi k razvojni psihologiji, ki beleži novo razvojno obdobje med mladostjo in odraslostjo. In se ob vprašanjih odraščanja v Sloveniji spomniti zaznave, da živimo v eni od najprijaznejših držav za življenje otrok. Ob tem pa si v zavest priklicati še okoljska vprašanja, ki so v našem času postala aktualna kot še nikoli prej.

1. DOBA DIGITALIZACIJE

• Leto 1993: začetek izhajanja revije Viva.
• Leto 1995: registracija podjetja Yahoo.
• Leto 1998: ustanovitev podjetja Google.
• Leto 2006: začetek registracije profilov na Facebook, na splet pa vstopi tudi Twitter.

Natančen seznam različnih spletnih orodij, omrežij, aplikacij in drugih digitalnih platform, ki v zadnjih desetletjih obvladujejo in sooblikujejo naše bivanje, bi bil precej dolg. Živimo namreč v svetu, v katerem (ne)konflikten odnos med tehnologijo in človekom zaznamuje praktično vsa področja našega bivanja. Soočeni smo z digitalizirano resničnostjo in živimo v svetu, kjer so tehnološke naprave in možnosti postale podaljšek in nadomestek našega uma. 

Neločljivi del naše identitete

Še več; kot poudarja antropolog Dan Podjed, ki se ukvarja z raziskovanjem razmerja med tehnologijo in človekom, socialni mediji so v sodobnosti postali že praktično neločljivi del naše identitete. »Ni več ločnice med človekom in medijem, razmejevanje med digitalno in fizično resničnostjo je skoraj nemogoče.« 

Povezujem se, torej sem!

Ali kot je že pred dvema desetletjema za okoliščine, v katerih smo se znašli, zapisal raziskovalec novih medijev Janez Strehovec: »Povezujem se, torej sem.« V sodobnosti je namreč bistvena povezanost s stroji in omrežji. Vse bolj smo odvisni od tehnologij, pa naj gre za komunikacijo, prosti čas, zdravje ali delo. Z digitalnimi tehnologijami pa se spreminjajo naši odnosi, navade, telesa, identiteta, dojemanje prostora in časa ter zasebnosti, naše kognitivno delovanje in delovni procesi.

Hitre spremembe

Z digitalnim svetom se nam je tako zgodila še ena od družbeno-kulturnih preobrazb in intelektualnih ter bioloških prilagoditev, ki jih sicer vedno prinašajo odkritja in iznajdbe. Vendar s to razliko, da so novosti in s tem spremembe v našem času izjemno hitre. 

Neprilagojene posamezniku?

Problem digitalnih tehnologij, kot poudarja Dan Podjed, je, da so globalna kultura, torej da »niso prilagojene ne posamezniku in ne kulturnemu kontekstu.« Raziskovalec se tako zavzema za ljudem prilagojene razvojne tehnološke pristope in ne univerzalne rešitve, pa naj gre za področje spletnih omrežij, pametnih sistemov in drugega. »Pozorni moramo biti na ljudi in okolje, v katerem jih bodo uporabljali,« podčrta sogovornik.

Tehnologija naj bo v ozadju

»Menim, da bi omrežja, kot so Instagram, Facebook in Twitter, lahko resnično bolj povezovala ljudi, če bi jih prilagajali posameznim lokalnim okoljem in bi tako tudi povratno vplivala nanje,« so še antropologove besede. Podobno je tudi, dodaja, pri pametnih sistemih, kot so to na primer pametne stavbe, pametni hladilnik, pametni telefon in pametni avtomobil, kjer se človeka poskuša čim bolj izvzeti iz te zanke. 

Zato Podjed pri razvoju digitalnih tehnologij zagovarja načelo umirjenih tehnologij, o čemer govori ameriška antropologinja Amber Case. Da bo torej razmerje med človekom in tehnologijo manj vsiljivo, bolj zdravo in produktivno. Tehnologija naj tako deluje v ozadju in ne v ospredju naših življenj. »Umakne naj se s poti in nam pusti živeti življenje,« so njene besede.

Upravljalci svojih teles

»V zahodni sodobni družbi je digitalizacija postala skoraj magična beseda, poganjalka napredka, številnih izboljšav, velikih obljub o optimizaciji dela, zmanjševanju administrativnih ovir, finančnih in časovnih prihrankov, opolnomočenja pacienta in podobno. Odlično se umešča v naš družbeni kontekst, ki stremi k nenehnemu napredku, rasti, izboljšavam. Absolutna meja napredka v naši kulturi ni določena,« družbeni kontekst, prepleten z digitalnostjo, razpira antropologinja Jana Šimenc, ki raziskuje izkušnje posameznikov in družbena ozadja digitalnega zdravja. 

S pametnimi napravami smo navidezno postali tudi upravljalci »naših teles, saj pridobivamo osebne podatke, ki nam podajajo sliko, oceno o nas samih in na osnovi teh podatkov vzpostavljamo svojo identiteto, se z njimi identificiramo, optimiziramo. In ti podatki postajajo del nas, del naše resničnosti in življenjskih izkušenj,« še pokaže raziskovalka.

Samokrivda?

Podatki nam dajejo odgovore, »kdo smo in kakšni smo za okolje okrog nas.« Aplikacije s področja samozdravljenja, preventive in zdravega življenja, dobrega počutja in rekreacije, ki se množijo, pa »razširjajo omejeno, precej tehnicistično, normativno razumevanje zdravja in bolezni, krivda za obolenje pa se še intenzivneje prenaša na posameznika.« Slednji mora tako skrbeti zase, biti discipliniran in slediti normam. Vendar ob tem kopni pozornost na širše, sistemske probleme ter centre moči, ki med drugim ustvarjajo okoliščine za obolenja ali neenakosti na področju zdravja, še poudari antropologinja Jana Šimenc. Kot tudi, da so v programskih vrsticah zapisane ideologije, interesi in vrednote.

Večje povezovanje strokovnjakov!

Tako nove tehnologije na področju zdravja razširjajo ideje o »normativnem, srečnem, produktivnem posamezniku, ki je odgovoren za svoje življenje, ki lahko prepreči vse bolezni in ki je sam kriv, če zboli.« Ob čemer pa Jana Šimenc, podobno kot Dan Podjed, opozarja na ozadje njihovega razvoja. »Številne informacijske oziroma tehnološke rešitve na področju zdravja in bolezni še vedno nastajajo v umetnih okoljih, ideje in rešitve ustvarjajo večinoma moški inženirji, ki premalo upoštevajo kompleksnost človeškega bivanja.« Preveč jih tako temelji na ideji, da so »človeška življenja veliko manj kompleksna, kot dejansko so.« Zato je tudi na področju vnašanja novih tehnologij v domeno zdravja in bolezni potrebno tesnejše sodelovanje različnih strok. 

V podporo bolnim

Vendar pa je poenostavljeno in posplošeno govoriti le o slabih plateh vse bolj prisotnih zdravstvenih tehnologij, saj so ta v številnih primerih resnična in skoraj neverjetna podpora bolnim, pojasnjuje Jana Šimenc. V določenih primerih tako tovrstne sodobne možnosti dajejo zelo pomemben občutek varnosti, vodenje, ko je to v določenih aktualnih obdobjih izjemno pomembno ali pa omogočajo komunikacijo s strokovno pomočjo ali z osebami, ki doživljajo podobno bolezen ali težavo. 

Dobre plati

Sogovornica omeni ob tem tudi številne kreativne prakse, ki se z drugačno od predvidene uporabe tehnologij pojavljajo. Pametne naprave, navede primer, je mogoče »dokaj enostavno pretentati, jih obrniti nam v prid ali jih uporabiti za drugačne namene, kot je bilo prvotno zastavljeno.« Prav tako tudi socialna omrežja niso izključno škodljiva in neproduktivna. »So platforma za izražanje drugačnih zgodb, za govor o bolezni, zdravljenju, s tem pa lahko rušijo tudi zmotna prepričanja, preoblikujejo razumevanje določene bolezni, rahljajo stereotipe in stigmo.«

2. PORAJAJOČA SE ODRASLOST

• Leto 2011: izšla je prva slovenska psihološka monografija o novem razvojnem obdobju z naslovom Študenti na prehodu v odraslost. 
  

Na začetku 21. stoletja, nekateri argumenti so bili zapisani že v 90. let prejšnjega stoletja, so v znanstveni psihološki literaturi opredelili novo razvojno obdobje, in sicer prehod v odraslost. Gre za mlade, ki niso več mladostniki, pa tudi še ne odrasli.

Informacijsko-tehnološka družba, spreminjajoče se družbeno-ekonomske okoliščine in globalizacija so v »zadnjih desetletjih zahtevale od mladih razvoj novih kompetenc, spretnosti in znanja, ki jih posamezniki potrebujejo za učinkovito delovanje v odraslosti,« sta v zborniku z naslovom Prehod v odraslost: sodobni trendi in raziskave iz leta 2018 zapisali Maja Zupančič in Melita Puklek Levpušček. Tako v razvojni psihologiji opredeljujejo novo obdobje, ki je značilno za posameznike in posameznice v sodobnih postmodernih družbah, starostno pa ga opredeljujejo od konca najstniških in vse do sredine 20 let oziroma nekateri strokovnjaki pravijo tudi do 30. leta.

Prehod v odraslost

Novemu razvojnemu obdobju med mladostništvom in odraslostjo »rečemo prehod v odraslost ali porajajoča se odraslost,« pojasnjuje razvojna psihologinja Ljubica Marjanovič Umek z ljubljanske Filozofske fakultete. 

Mladi odrasli

Značilno je, da »posameznice in posamezniki šele v tem obdobju dokončno razvijejo svojo identiteto in se osamosvajajo, kar bi mogoče v preteklosti bolj pripisovali obdobju mladostništva.« Način življenja mladih se v sodobnih družbah zelo spreminja, podaljšan je študij, v obdobju prehoda v odraslost mladi še močno raziskujejo svet okoli sebe, iščejo partnerje in še ne prevzemajo nove socialne vloge, ki se kaže v skrbi za druge, povzema Ljubica Marjanovič Umek. Med razvojne naloge psihološkega osamosvajanja od staršev pa je vpleteno tudi finančno osamosvajanje, še zapišeta Maja Zupančič in Melita Puklek Levpušček.

3. VSE DALJŠA ŽIVLJENJSKA DOBA

• Leto 1994: v Sloveniji beležimo neprekinjeno podaljševanje življenjske dobe.

Slovenija pri vztrajnem podaljševanju življenjske dobe ni izjema, čeprav so med državami razlike. Pri nas se pričakovana življenjska doba vsako leto podaljša za nekaj mesecev. Za moške je ta trenutno 78 let, za ženske pa 84 let. 

Drugačen proces staranja

Ob podaljševanju življenjske dobe, vendar ne le zato, temveč tudi zaradi opažanj, da ljudje v obdobju pozne odraslosti veliko bolje delujejo kot pred desetletji, se starostne meje pri določanju razvojnih obdobij, kot so zgodnja, srednja in pozna odraslost, zamikajo navzgor, tudi pojasnjuje razvojna psihologinja Ljubica Marjanovič Umek. Proces staranja je tako drugačen, kot je bil v drugih obdobjih. 

Tretje življenjsko obdobje

V našem času, kot je to v svojem članku z naslovom Antropološki pogled na obdobje starosti zapisala Marija Tomšič, govorimo tudi o mlajših starih (»young old«) in starejših starih (»oldest old). Prvi izraz se nanaša na tretje življenjsko obdobje, ki ga zaznamuje aktivnost, drugi pojem pa na četrto življenjsko obdobje, označeno z onemoglostjo. A če se vrnemo k tretjemu življenjskemu obdobju, tega danes živi že znaten del svetovnega, pa tudi slovenskega prebivalstva. To so posamezniki in posameznice, ki so še ne dolgo nazaj delali in so še vedno pri močeh. Glede na nova demografska merila pa tako za mlajše starejše veljajo tisti med 65. in 75. letom. 

Aktivni starostniki

K aktivni in kakovostni starosti danes prispevajo različni dejavniki, med njimi na primer boljša prehrana, večja ozaveščenost o pomenu telesne dejavnosti, izpostavljenost digitalni tehnologiji, ki zahteva drugačen miselni napor, napredek medicine in zavedanje o pomenu vseživljenjskega učenja, navaja razvojna psihologinja Marjanovič Umek. 

4. NAJPRIJAZNEJŠA DRŽAVA DO OTROK

• Leto 2017: Slovenija je skupaj z Norveško do otrok najprijaznejša država na svetu.

Mednarodna organizacija Save the Children, ki je z indeksom konec otroštva merila zdravje in blaginjo otrok po svetu, je lani med 172 državami sveta Slovenijo skupaj z Norveško v tem okviru uvrstila na prvo mesto kot državo, najprijaznejšo do otrok na svetu. 

Kriteriji

Med kriteriji, ki jih spremljajo, so prehrana, dostop do šolanja, smrtnost dojenčkov, otroške poroke, otroško delo, najstniška nosečnost in spopadi.

Kaj pa socialna neenakost?

Glede na navedene kriterije mednarodne organizacije, kot pravi psihologinja Ljubica Marjanovič Umek, so podatki povezani s Slovenijo. »Uvrstitev države je pohvalna, vendar pa pri tem ostaja odprta še ena dilema, ki jo otroci zaznavajo, in to je socialna neenakost, s čimer je povezano tudi socialno izključevanje.« Veliko otrok namreč pri nas živi pod pragom revščine in na tem področju ima »Slovenija še veliko prostora, da ukrepa v smeri sijajnega otroštva,« še zaključuje sogovornica. 

5. USTAVITI GLOBALNO SEGREVANJE

• Leto 2018: svetovni znanstveniki so predstavili dokaze, da je treba dvig temperature omejiti na 1,5 °C.

Vse več je opozoril, iniciativ, pobud in projektov, ki sporočajo, da je treba v odnosu do okolja ravnati drugače, bolj odgovorno. Barbara Kvac in Živa Kavka Gobbo iz društva za sonaravani razvoj Focus ob tem pravita: »Znanstveniki so jasni. Ukrepanje je nujno, časa pa ni veliko. Slovenija nosi svoj delež odgovornosti za podnebne spremembe, naša moralna dolžnost je, da ukrepamo. Kot ena od bolj razvitih držav na svetu lahko to storimo hitro in učinkovito, kljub trditvam nekaterih, da je ukrepanje predrago.« 

Kje je politična volja?

Ob tem še opozarjata, da je to, da ne storimo nič, najdražja in najbolj nevarna možnost. Trenutne politike pa, kot tudi poudarjata, ne vodijo v varno prihodnost.

Za obnovljive vire

Zato bo potreben velik premik v energetskem sektorju, na področju rabe zemljišč, načinu upravljanja urbanih območij in industrije. Poznamo pa učinkovite ukrepe, sta jasni sogovornici. »To je prehod k 100-odstotnim obnovljivim virom energije, pospešeno opuščanje vse umazane energije, začenši s premogom, povečanje vlaganj v ukrepe za energetske prihranke, čistejšo proizvodnjo in potrošnjo, takojšnjo opustitev vseh subvencij za fosilne vire ter varovanje in obnovo naravnih ekosistemov kot so gozdovi.«

Drugačen življenjski slog

»Korenito pa moramo spremeniti tudi življenjske sloge, vključno s prehranjevalnimi navadami in načini premikanja ter predrugačenjem lastne potrošnje,« podčrtujeta Barbara Kvac in Živa Kavka Gobbo. Pravita tudi, da podnebne spremembe kot resen problem zaznava že velik del prebivalcev, vse hujši in pogostejši ekstremni vremenski dogodki, ki smo jim priča tudi pri nas, zavedanje ljudi le še krepi. Pa vendar se še premalo zavedamo, da »ukrepi, ki naš sistem zgolj zelenijo, niso zadostni.« 

Kopičenje in nenehna rast?

Potrebno bo razmisliti, nadaljujeta, o spremembi sistema v smeri, ki bo prijaznejša do okolja in človeka. Takšnega, ki bo temeljil na drugačnih principih kot zdajšnji, ki stremi h kopičenju in nenehni rasti, ob tem pa pušča vse večji del prebivalcev Zemlje na cedilu. 

Vse več dobrih praks

»Z optimizmom pa nas lahko navdaja vse več praks, ki izhajajo iz skupnosti in so resnično trajnostne,« zaključujeta sogovornici. A ob tem še polagata na srce: »Zavedati se velja, da imamo samo en planet, ki nas ne potrebuje. Mi pa njega ja.«

Neža Mrevlje

Vir: viva.si