Po dveh desetletjih gre Slovenija skozi novo sistemsko tranzicijo. Obe je sprožil val nezadovoljstva s političnimi elitami, ko so svojo integriteto zaigrale. Prva tranzicija je prelomila z zunanjimi elitami, druga bo opravila z domačimi. Pomembne so tudi razlike med njima. Prva tranzicija je zaslužna za prehod v nov družbeni model, ki je bil v naprej ustoličen v novi ustavi. Danes te gotovosti ni, ker vstajniki alternativnega modela družbe niso opredelili.

Tudi narava nasprotij je zdaj drugačna. Prvi je uspelo hitro preiti iz protisistemske v sistemsko fazo, ko je konflikt med domačo javnostjo in zveznimi oblastmi prerasel v konflikt med ljubljanskimi in beograjskimi elitami. Gladek prehod je bil možen zaradi poenotenja v ciljih osamosvojitve in o načinu njene izvedbe. Vstajniki pa morajo danes svojo sistemsko fazo šele izgraditi.

Prva rešitev, za katero se zavzemajo neredki, je poniževalna. Del gibanja se hoče preleviti v politično stranko in naskočiti oblast ter sistem spremeniti ali vsaj sabotirati od znotraj. Z manirami mrhovinarskega jastreba bi se tako sistemski fazi konflikta izognili, vendar bi obenem razvrednotili protisistemsko. Nestrankarsko jedro vstaje namreč ne zahteva naskoka na oblast, ampak nov model družbe, ki bo proizvajal avtonomijo na načelih neposredne demokracije. Vendar pa to fazo vstaja lahko doseže šele, ko bo proizvedla trajnostne alternative in jih povezala.

Za prehod v sistemsko fazo je treba vstajniško pozornost  precej razširiti. Za prihodnost niso pomembne elite na oblasti, ampak nerešena nasprotja med vstajniki glede uresničevanja programskih zahtev. Gre za nujno razvidnost in odprtost vstajniških struktur in tudi za neko konsistentno organizacijsko miselnost, ki naj prepreči, da bi vstajniki drug drugemu postali prepreka. Prvi dve zahtevi so protagonisti prepoznali, kar dokazujejo razmeroma transparentni in odprti mehanizmi sprejemanja skupnih odločitev. Toda to ni dovolj, dokler ni izpolnjena tudi tretja zahteva. Pri njej pa ni razvidno, kako jo izpolniti, kar od vstajnikov zahteva izvirnost pri preizkušanju novih rešitev in načinov delovanja.

Največkrat so si vstajniška gibanja prizadevala svoje sistemske temelje izgraditi z vertikalnimi povezavami, torej na sistemski način, na primer s koordinacijsko centralo. Tak način je po svoji logiki avtoritaren, hierarhičen in izključevalen, torej nasproten naravnem načinu delovanja vstajniških skupin. Zanašanje samo na vertikalno povezovanje je gibanja vedno pehalo v razkol in tako so potem vstaje zamrle. In res, dosedanje odvijanje slovenske vstaje nakazuje, da se njeni protagonisti ne bodo pustili ujeti v past preveč poudarjenega zanašanja na vertikalne načine povezovanja.

Razvidna kakovost vstajniškega procesa je njegova raznorodnost. 'Vstaje' so uspele festivalsko preplesti protestno in subverzivno vzdušje s kulturnimi vsebinami. Različnost je bogastvo vstajniškega procesa in ga je treba le bogatiti, a na drugi strani obenem povzroča resne težave sodelovanja in s tem možnosti horizontalnega povezovanja.

Gibanja k vstaji prispevajo z na moč neenakih izhodišč. Ene so profesionalne organizacije z lastno organizacijsko podporo, druge so neformalne mreže, tretji so prostovoljci, nekateri med njimi so poznavalci na svojih področjih, drugi aktivisti, tretji le podporniki. Tudi vstajniški vložki so različno težki, se pravi to, kako usodno so sodelujoči odvisni od uspeha vstaje. Nekateri pričakujejo takojšnje koristi, na primer medijsko uveljavitev ali ustanovitev stranke, drugim, ki prevladujejo, gre za posredne dosežke, da bo vstaja dobra za vse približno enako, vzemimo s splošnim izboljšanjem ekonomskih možnosti in višjo kulturno ravnjo političnega diskurza.

Nestrukturirani procesi vstajniškega sodelovanja, kot je vzemimo neposredna demokracija, enako velja za svobodni trg, spontano ne proizvajajo enakopravnosti. Ker so procesi odprti in neomejevalni, dajo tistim z začetno prednostjo večje možnosti uveljavitve. To je tem bolj nevarno za usodo vstajništva, dokler so njegova pravila soodločanja še nerazvita in tako puščajo veliko možnosti za manipuliranje skupnih odločitev s strani ožjih neformalnih koalicij. Refleksen odgovor nekaterih vstajnikov na to nevarnost je formalno postopkoven, da bodo vstajniške strukture morale ostati fleksibilne in tako noben položaj v njej ne bo nedotakljiv. Vendar kot rečeno, če hočejo vstajniki ohraniti mobilizacijski moment, se na vertikalne rešitve ne smejo preveč zanašati.

Najmočnejši povezovalni potencial gibanj, ki bo šele do konca odprl vrata za prehod vstaje v njeno sistemsko fazo, je zaenkrat najslabše uporabljen. Programske in akcijske povezave ne morejo zagotoviti trdnih temeljev, če ni uveljavljena enakopravnost in vzajemna solidarnost med gibanji, da se bodo lahko krepila in napredovala skupaj. To ne zahteva nemogočega, povezav z vsakim in med vsemi povprek, ampak le ožje med skupinami, ki so si najbolj kompatibilno različne, da svoje zahteve uveljavljajo tako, da se medsebojno dopolnjujejo.

Prehod iz protisistemske v sistemsko fazo je pogojen z zmožnostjo preobrazbe vstaje iz protestnega delovanja v ustvarjalno sodelovanje. To preprosto pomeni, da za njen uspeh ni edino pomembno, kaj hoče vsako gibanje doseči samo zase. Gotovo še bolj pomembno je, kako zna vsako gibanje podpirati druge pri doseganju nekih ciljev, ki zanje same niso primarnega pomena, so pa ključna za gibanje, s katerim sodelujejo. Kriterij vzajemne koristnost presečno sinergičnih interakcij med skupinami bi obenem razgalil vstajniška zavzemanja, ki ne uspejo razviti širših interakcij, ker so sebična.

Solidarnost v družbi onkraj lastnega plota zanimanj je ravno tisto, kar obstoječim političnim elitam danes ne uspe in zaradi česar se sistem ruši vase. V prelomni fazi vstaje so dolgoročne možnosti spremeniti sistem odvisne od tega ali se bodo sodelujoča gibanja uspela učiti iz medsebojnih razlik – drug od drugega in o drugem –  pri skupnem ustvarjalnem raziskovanju inovativnih možnosti za doseganje svojih deloma prepletenih in deloma ločenih posamičnih ciljev.

Bojan Radej, Slovensko društvo evalvatorjev, marec 2013

Vir: za-misli.si