Od 1. decembra 2010, ko smo priključili pretvornik za digitalno sliko, se v naši hiši dogajajo čudne reči. Muca je nenehno zaspana in ni več niti sledu o  njeni igrivosti, mož pa zelo slabo spi in se ponoči zbuja zaradi glavobolov. Ker sem takoj posumila, da je mogoče vzrok pretvornik, sem ga za nekaj dni izklopila in bilo je bolje.

Potem sem ga spet priklopila in težave so se ponovile. Otroci pravijo, da sem paranoična in si izmišljujem, da bi jim omejila gledanje televizije. Res nisem nikjer zasledila kaj takega, zato me zanima, ali mogoče vi kaj veste o vplivu digitalne televizije na zdravje.

Po pravici povedano, se s to temo v projektu Skupaj za zdravje človeka in narave nismo ukvarjali, dokler te dni nismo začeli dobivati vprašanj, zelo podobnih vašemu. Pregledali smo razpoložljive informacije in nikjer nismo zasledili niti črke o tem, da bi lahko imela digitalizacija kakršnekoli škodljive učinke.

Celo v knjižici Bodi digi, ki jo je pripravil Mednarodni inštitut za potrošniške raziskave, financiralo pa ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo, beremo le tehnične napotke o tem, kaj potrebujemo, da bi bili deležni kakovostnejših slike in zvoka.

Zato smo se s tem vprašanjem obrnili na sorodne organizacije v tujini in počasi so začeli kapljati odgovori, na osnovi katerih lahko sklepamo, da ima digitalizacija tudi svoje temne plati, o katerih bomo zagotovo še slišali.

V naših medijih nismo zasledili nič o odprtem pismu, ki so ga nemški znanstveniki poslali predsedniku ZDA in vsem uradnim ustanovam pred uvajanjem digitalnega signala v ZDA februarja 2009.

V njem trije znanstveniki  iz Centra za raziskave globalizacije, Cornelia Waldmann-Selsam, Christine Aschermann in  Markus Kern, vsi trije zdravniki, svarijo pred posledicami za zdravje, ki so jih zaznali v Nemčiji takoj po uvajanju digitalne televizije.

V Nemčiji so digitalno televizijo uvajali postopoma od leta 2003. Na začetku so digitalni signal prevzele le velike urbane sredine. Meritve obremenitev z radijskimi frekvencami so pokazale, da se je izpostavljenost sevanju okrepila prav z uvajanjem digitalizacije. Sočasno so v regijah, ki so sprejele digitalni signal, opazili poslabšanje zdravstvenega stanja pri otrocih, najstnikih in starejših, ki ga niso mogli povezati z nobenim drugim vzrokom.

Ko sta leta 2006 dve TV-postaji, ki oddajata v mestih Heidelstein in Kreuzberg, začeli oddajati digitalni signal, so zdravniki v kratkem zabeležili velik porast naslednjih simptomov: kontinuirani glavoboli, pritisk v glavi, zaspanost, težave s spancem, dekoncentracija, živčnost, iritiranost, pritisk v prsih, utripanje srca, apatija, slabost v nogah, bolečine v okončinah, bolečine v različnih organih, dvig telesne teže.
Ptiči so zapustili cela območja, živali postale zaspane in flegmatične. S širjenjem digitalnega signala so enake simptome opazili tudi v drugih regijah.

Testiranje?
Neodvisni znanstveniki svarijo, da so trenutno zastavljene meje varnega, ki jih upošteva veljavna zakonodaja, brez osnove v realnem življenju. Sprejeti standardi, s katerimi državne ustanove utemeljujejo varnost (in svojo pasivnost), temeljijo na testiranjih s posameznimi frekvencami. To je tako, kot da bi nekdo preveril vaše počutje s tem, da bi vam oddajal radijski program in potem sklepal, da se boste počutili enako, četudi bi bili prisiljeni s stotih zvočnikov poslušati glasbo stotih radijskih postaj hkrati. Mogoče vas bo ena pesem razveselila, od stotih skupaj pa lahko znorite. Res je zelo podobno temu. Dejstvo, da mi nekaterih frekvenc ne slišimo, ne pomeni, da jih telo ne zaznava. 

Smo pametnejši od drugih?
Nobeden od nas ni izpostavljen le enem viru sevanja. Slovenija se rada pohvali, da je zelo razvita, kar zadeva komunikacije in informatiko. Cena tega je, da imamo v Sloveniji več kot 9200 registriranih oddajnikov, ki oddajajo v skoraj vseh kotičkih naše deželice. Če poskušate ročno najti prazno frekvenco na radijskem sprejemniku, vam ne bo uspelo. Vse frekvence so polne – na nekaterih se celo prekriva več radijskih postaj.
V zvezi s Slovenijo nas v omenjeni  knjižici tudi obveščajo, da je »Slovenija za oddajanje prizemne digitalne televizije (DVB-T) izbrala naprednejše kodiranje MPEG-4, ki je precej učinkovitejše kot kodiranje MPEG-2, ki ga za prenos digitalnega televizijskega signala uporabljajo v večini evropskih držav«. V kakšnem smislu je signal naprednejši in zakaj smo prav mi toliko pametnejši od drugih, da smo odločili zanj, ne razlagajo. Kdor išče razlago, jo sicer najde v strokovnih medijih, vendar tudi tam opisujejo le vpliv tehnologije MPEG-4 na hitrejše prenose in večji obseg podatkov ter kakovostnejšo sliko – nič pa ne zasledimo o tem, kako takšna tehnologija lahko vpliva na nas.

Nepreverljive informacije
Uradne ustanove molčijo, na spletu pa je veliko informacij, ki jih za zdaj ni mogoče preveriti. Med drugim je vse več napisanega o tem, da je bilo uvajanje digitalizacije potrebno ne zaradi nas in naše želje po boljših sliki in zvoku,  temveč predvsem zato, ker boljša kakovost prenosa omogoča tudi emitiranje ultranizkih ter ultravisokih frekvenc, s katerimi se lahko zelo vpliva na ljudi in njihovo vedenje. Tajne službe že uporabljajo takšno orodje, digitalizacija pa naj bi omogočila, da se ga uporabi širše. Še ena teorija zarote ali resnica? Naši otroci bodo že vedeli. 

Tehnološka katastrofa?
Bivši  inženir Siemensa, dr. Volkrodt, je leta 1987 nevarnost elektromagnetnih polj za človeka, živali in rastline opisal z naslednjimi besedami: »Bodoči zgodovinarji bodo o naših današnjih dilemah, povezanih s sevanjem, med letoma 1975 in 1990 pisali kot o časovno omejeni tehnični katastrofi.«

Volkrodt jo je opisal kot omejeno, ker je upal, da bo svet hitro vpeljal optične kable kot glavni vir varnega prenosa, kar bi ustavilo katastrofalne posledice emitiranja iz oddajnikov, ki so po njegovem mnenju popolnoma nesprejemljivi. Danes, 20 let po teh spoznanjih, še vedno večina signalov potuje po zraku (in skozi naša telesa).

In kaj lahko storimo, da se zaščitimo?
Dominik F. Role, avtor knjige Električni smog, priporoča, da TV-sprejemnike s pripadajočo opremo in digitalne telefone DECT pred spanjem obvezno izklopite iz omrežja, satelitske antene pa postavite najmanj 12 metrov stran od spalnice. Sprejem signala po kablu je zagotovo najvarnejša izbira.

Spanje v nižjih nadstropjih je kakovostnejše, ker se sevanje kopiči z višino, zato, če lahko izbirate, imejte spalnico naredite čim bližje tlom. Očistite jo vse tehnične krame, vključno z radijskimi urami, električnimi podaljški in podobno.
Možno je izpeljati še veliko praktičnih in preprostih zaščitnih ukrepov, o katerih lahko preberete v knjigi Električni smog, ki so jo izdali pri Zvezi ekoloških gibanj Slovenije.

Sanja Lončar
Vir: http://www.zazdravje.net