Ko srce zahrepeni, gre v kraje, kjer je človek preživel svojo mladost. Obisk Vipavske doline je zame že od nekdaj posebno doživetje. Srečna sem, ko obiščem moje Dobravlje in ko nostalgično zagledam Čaven in brdca, po katerih sem po trnjevem grmičevju trgala svoje otroške kikle in po kamnitih stezicah uničevala čevlje. Vipavsko dolino ljudje bolj poznajo po burji, ki se silovito zaganja z gorskih vrhov, včasih pa njeni sunki presegajo celo 180 km/h. Tu sem hodila v dobravsko osnovno šolo in v ajdovsko gimnazijo ter neštetokrat prepešačila pot ali kar naravnost po železniških tračnicah (štreki) iz Dobravelj v ajdovski internat ob Hublju in nazaj. Burja po eni strani dolino zrači, po drugi strani pa kroji življenje in navade prebivalcev.

Naselja so zrasla praviloma v zavetnih legah, strehe so pokrite s korci in obtežene s kamni, pročelja hiš so obrnjena proti jugu, prav tako so nagnjena drevesa. Burja je pomagala krojiti zgodovino, saj je usodno posegla v boj med vojskama rimskega cesarja Teodozija in upornika Evgenija 5. in 6. septembra 394 v bitki pri Frigidu. Odločilno je pomagala Teodozijevim vojščakom k zmagi. Ta bitka velja za neposreden povod razpada enotnega rimskega cesarstva na dva dela.

Prijazno povabilo Tonija Kodriča Iz Brji, ki je začutil staro dušo z mladim srcem, me je spravilo na pot prek Krasa v Vipavsko dolino in na Brje. Povabilo se je glasilo: KRAJEVNA SKUPNOST BRJE, DRUŠTVO ANIMATORJEV NORMA7, DRUŠTVO VINARJEV IN VINOGRADNIKOV BRJE, TURISTIČNO KULTURNO DRUŠTVO SV. MARTIN prisrčno vabimo na slovesno kulturno prireditev »POD TRTO BIVAM ZDAJ…«,ob stoletnici smrti Simona Gregorčiča in na tradicionalno brejsko MARTINOVANJE na Brjah, sobota, 11. november 2006. Za ogled spominske sobe in razstave »Simon Gregorčič in Brejci« javite ogled: 031 468 462, 05 36 47643. Dne 12. november 2006, ob 10.00 uri je bil iz Doma kulture Branik odhod udeležencev POHODA PO OLJČNI POTI SIMONA GREGORČIČA.

Prireditev se nisem mogla udeležiti in sem v znak hvaležnosti in veselja, da sem povabljena v kraje, kjer sem preživela mladost, napisala pesem Brejcem in Brejkam s posvetilom ob obletnici Gregorčičeve smrti. Nato me je Toni Kodrič prijazno povabil na obisk. Neko nedeljo sem res odšla na Brje. Bila sem deležna gostoljubnega sprejema in pozornosti, ki je nisem pričakovala in moram povedati, da sem bila prijetno presenečena nad prijaznostjo in gostoljubnostjo Brejcev.

Toni Kodrič in predsednik Kulturno - turističnega društva Nenad Breški sta me najprej peljala na ogled spominske sobe in razstave »SIMON GREGORČIČ IN BREJCI« v Čebronovo hišo, kjer mi je Kazimir, pranečak Simona Gregorčiča prijazno pokazal in obširno obrazaložil izvor in zgodovino ohranjenih predmetov in dokumentov Brejskih sorodnikov Gregorčiča - v hiši Brje 62, ki spominjajo na čas, ko je Gregorčič obiskoval Brje. Spominska soba je zares skrbno urejena z bogato razstavo predmetov in dokumentov, ki jo je oblikoval strokovni sodelavec Goriškega muzeja Kromberk, mag. Borut Koloini. Naj povem, da je razstava »Simon Gregorčič in Brejci« odprta vsako nedeljo med 14.00 in 16.00 in po dogovoru na tel: 031 468 462 (Majda) in 041 666 544 (Kazimir). V dar sem prejela pesniško zbirko, ki so jo Brejci izdali ob 100. obletnici smrti pesnika Simona Gregorčiča – PESMI TEBI IZBRANE in steklenico belega vina z spominsko nelepko »Ob 100-letnici smrti Simona Gregorčiča«.

Zasluge za bogato kulturno delovanje nedvomno imajo vsa zgoraj našteta društva, posebno pa še Kulturno - turistično društvo Sv. Martin, ki je izvedlo že nekaj v javnosti odmevnih projektov, med drugim tudi mednarodno tekmovanje v pritrkovanju v mesecu avgustu 2006 ter prireditev razstava kruha, ki so se jo udeležili v velikem številu obiskovalci iz domovine in iz tujine. Omenjeno prireditev o kruhu nameravajo ponoviti 28. avgusta letos z bogatim kulturnim programom. Vprašali so me, če je kakšna možnost, da bi sodelovala v njihovem kulturnem programu in sem obljubila da bom sodelovala s svojo poezijo o zemlji, pšenici in kruhu.

Nato so me odpeljali v veliko vinsko klet, kjer sem bila gostja in degustirala čudovita brejska vina. Društvo vinogradnikov in vinarjev Brje na Vipavskem nadaljuje tradicijo sadjarsko vinarskega društva, ustanovljenega leta 1901, katerega ustanovni član je bil tudi Simon Gregorčič. Gregorčič je, kot izobražen človek, aktivno sodeloval pri določitvi same dejavnosti in namena ustanovitve društva. Društvo je tako od samega začetka delovalo na področju izobraževanja svojih članov, na druženju in osveščanju vaščanov k sodobnejšemu načinu kmetovanja. Društvo se tudi dandanes zavzema za nadaljevanje tradicije in za večjo prepoznavnost njihove vasi. Vsakoletno prireja ocenjevanje vin brejskih vinarjev ter druga tradicionalna srečanja, kot je Martinov krst vina. Člani društva pa radi sodelujejo tudi pri ostalih dogodkih v vasi Brje.

Iz vinske kleti sta me Toni Kodrič in predsednik KTD Nenad Breški odpeljala v brejski kulturni dom in predsednica Kulturnega društva Norma 7, mi je predstavila prostore, slike in umetniške izdelke, ki jih izdelujejo člani društva, ki se ukvarja predvsem s kulturnimi dejavnostmi, ki bistveno vplivajo na kakovost življenja zlasti starejših in invalidnih oseb in drugih marginalnih skupin prebivalstva. Društvo deluje že dobro desetletje. Nekateri njihovi projekti so postali že tradicionalni: Projekt NORMAFEST zajema 5 do 6 kulturnih dogodkov, s katerimi se javnosti predstavijo invalidne osebe s svojo ustvarjalno govorico; projekt KOLONIJA USTVARJALNIH DEJAVNOSTI; NOČNI POHOD na zaselek Sv. Martin z večernim kulturnim programom, ki ga oblikuje društvo in ki privablja številne obiskovalce.

Iz brejskega kulturnega doma sta me Toni Kodrič in predsednik Kulturno - turističnega društva Nenad Breški peljala na ogled cerkve Svetega Martina, 333 m. n.v. Cerkev je bila zgrajena leta 1548, porušena med vojno leta 1944, obnovljena kot kulturni in sakralni spomenik pa v letu slovenske državnosti leta 1991. Cerkev je opremljena z križevim potom kiparja Petra Černeta in z raznimi skulpturami iz žgane gline, kot so Sv. Martin, 1993, Kaki, 1994, Burja 1995, itd.

Še nekaj podatkov o Vipavskih cestah: Od najstarejših časov ima Ajdovščina pomembno prometno vlogo. V času Rimljanov je od Aquileie (Oglej) proti Panoniji skozi Vipavsko dolino vodila državna cesta – RIMSKA CESTA, ki je bila najpomembnejša vez mediterana s celinskim svetom. Preden je bila zgrajena Castra, je ob njej stala cestna postaja Fluvio Frigido. Danes skozi dolino pelje magistralna in hitra cesta, ki bo dograjena do leta 2007, s tem bo Ajdovščina postala prometno še dostopnejša.V Ajdovščino lahko pridete z več smeri: Ljubljana – avtocesta, izhod Nanos – Rebrnice – Podnanos – VipavaLjubljana – Logatec – Črni vrh – Col – AjdovščinaLjubljana – Logatec – Hrušica – Col – Ajdovščina (RIMSKA CESTA)Nova Gorica – Vrtojba – hitra cesta – AjdovščinaNova Gorica – regionalna cesta skozi naselja – Ajdovščina.

Z Brji sem se odpeljala čez Rebrnice in Podnanos proti Kopru. Ko pišem ta potopis moram reci, da mi je poleg prijaznosti, kulturne razgibanosti in dejavnosti Brejcev in Brejk najbolj ostalo v spominu vse, kar je povedal Gregorčičev pranečak Kazimir o pesniku Simonu Gregoričiču, ki je bil na Brjah od leta 1872 –1881 in tudi kar je zapisal o pesniku Simonu Gregorčiču mag. Borut Koloini. Simon Gregorčič se je rodil 15. oktobra 1844 pri Podmelčkovih na Vrstnem nad Kobaridom. Bil je drugi otrok Jerneja in Katarine, rojene Gabršček. Vikar in vaški učitelj Anton Gregorčič, ki je poučeval v enorazrednici na Libušnjem, je odkril otrokovo veliko nadarjenost. Zato je starša pregovoril, da sta dala osemletnega Simona v goriško normalko, ki jo je obiskoval med leti 1852 in 1855. Z enajstimi leti je stopil v gimnazijo in imel prvo leto zaradi domotožja velike težave, ki jih je v naslednjih letih povsem obvladoval, tako da je bil kmalu med najboljšimi dijaki in leta 1864 je maturiral z odliko. V teh letih je začel pisati pesmi. 13 jih je najprej objavil v Slovenskem glasniku, ki je izhajal v Celovcu, še istega leta pa v zbirki Iskrice domoljubne.

Že v srednji šoli je pokazal veliko zanimanje za jezike in se je poleg obveznih, nemščine, latinščine in grščine, učil tudi srbohrvaščine, češčine in verjetno tudi ruščine. Razumel je italijansko in furlansko. Tako je po maturi najprej razmišljal, da bi se vpisal na klasično filologijo na Dunaju, pa se je zaradi gmotne stiske na veliko željo svoje matere, s težkim srcem vpisal na goriško bogoslovno semenišče.

Prvo službo je dobil v Kobaridu leta 1868. Predstojnik, dekan Anton Jakše, je bil mlademu in bolehnemu kaplanu zelo naklonjen in mu je olajšal poklicne naloge. Simon Gregorčič je zato veliko časa in energije porabil za vzgojno delo, s čimer se je domačinom zelo priljubil. Veliko je tudi pesnil in objavljal v Zvonu, Zori in v Besednjaku. Leta 1972 je spoznal mlado ljubljansko učiteljico Bogojilo Milek, ki je prišla poučevat v Kobarid. Zelo sta si bila všeč in verjetno je zaradi njune obojestranske naklonjenosti moral v Rihenberk. Z novim predstojnikom se nista najbolje razumela in Simon se je počutil osamljenega in potrtega. Takrat se je v njem spet prebudila želja po študiju jezikov in zato se je skrivoma vpisal na dunajsko univerzo. V Rihenberku se je kmalu spoprijateljil z domačini in se jim močno priljubil, morda zato študija ni nadaljeval. V novi župniji je kaplan skrbel za tri podružnične cerkve: cerkev sv. Duha v Pedrovem, sv. Martina nad Brjami in sv. Katarino Aleksandijsko na Preserjah. Vse tri so bile približno uro hoda oddaljene od Branika, vendar tako, da pot do cerkve sv. Martina do sv. Katarine ni terjala povratka v Branik. Zato si je Simon Gregorčič, ki je takrat že občutil svojo bolezen, pot skrajšal tako, da je prespal na Brjah. V Čebronovi hiši je bila pripravljena učilnica, v kateri je brejske otroke poučeval verouk. V isti hiši je bilo dovolj prostora, da je lahko prespal. Za njegovo udobje so poskrbele gospodinje.

Gregorčičeva mlajša sestra Katarina je prišla v Rihenberk skupaj z njim in se poročila k Čebronovim leta 1876. Rodila mu je 11 otrok, med njimi hčer Helenko, ki ji je Gregorčič napisal pesem. Aprila leta 1881 je Gregorčič zapustil Rihenberk in se preselil na Gradišče nad Prvačino. Tu je potreboval novo gospodinjo in najboljša izbira je bila prav pri roki. Čebrovnova hči Cecilija in sedaj celo Simonova svakinja je bila v Gorici že izučena v gospodinjskih veščinah, zato ji je lahko povsem zaupal. Najbrž sta se hitro dogovorila. Dobri ljudje in sorodniki so Simona Gregorčiča še bolj navezali na Brje. Na Gradišču je Gregorčič kupil Tominčevo kmetijo, ki jo je obdeloval. Težkega dela je bilo veliko in ker ga sam ni zmogel, se je za pomoč največkrat obrnil na Čebronove. Lojze Čebron mu je večkrat pomagal orati. Tako je ostajal Simon Gregorčič ves čas tesno povezan z Brjami in tudi s Cecilijo sta se dobro razumela. To je postalo zelo pomembno v naslednjih letih, ko se je v njem vse resneje oglašala bolezen srca. Z nakupom kmetije je zašel v denarne težave, ki jih je rešil z izdajo Poezij leta 1884.

V naslednjih letih je Simon Gregorčič veliko potoval. Najprej na Češko in kasneje v Dalmacijo in Črno goro. Leta 1899 se je zaradi bolezni upokojil in živel precej odmaknjeno življenje na svoji kmetiji. Leta 1903 sta se s Cecilijo, ki mu je stala ves čas ob strani, preselila v Gorico. Poleti 1906 je odpotoval še na zadnje potovanje na Kranjsko, kjer je obiskal več svojih prijateljev. S tega potovanja je poslal Ceciliji še zadnje ohranjeno pismo, v katerem jo vabi, naj se mu pridruži. V jeseni istega leta je Simona Gregorčiča zadela kap in 24. novembra je izdihnil na rokah svoje zveste gospodinje. Pokopali so ga blizu rojstnega doma. Cecilija je po njegovi smrti še živela v Gorici. Leta 1908 je romala v Lurd in dve leti kasneje v Jeruzalem. Na stara leta se je preselila spet domov na Brje in s sabo prinesla gospodinjske predmete, za katere lahko upravičeno sklepamo, da jih je uporabljal Simon Gregorčič.

Povedali so, da so se dne 24. novembra letos tudi v Dornberku spomnili stote obletnice smrti pesnika in duhovnika Simona Gregorčiča. Na slovesnosti so predstavili tudi knjigo, v kateri je ponatisnjen življenjepis Simona Gregorčiča, ki ga je leta 1907, že leto po pesnikovi smrti, napisal Anton Burgar. »Simon Gregorčič je tri desetletja preživel v neposredni soseščini vasi /Dornberk/. V tem obdobju so izšle tudi vse tri zbirke njegovih poezij. Tu si je postavil oltar v slovenskem Parnasu. Tu je doživel izjemno naklonjenost in občudovanje vipavskega človeka pa tudi nekaj pelina v časopisnih kritikah,« je v uvodu zapisal predsednik društva "Zapisi" Rajko Harej. V zadnjem delu knjige je objavljenih deset Gregorčičevih pesmi, ki jih je prav za namen obletnice uglasbil skladatelj Miran Rustja z Brij. Na slovesnosti so štirje zbori peli Gregorčičeve pesmi: ženski pevski zbor iz Nove Gorice, ki ga vodi Ivan Mignozzi, dekliški zbor Grlica iz Budanj, ki ga vodi Andreja Rustja, Kmečke žene iz Dornberka in vokalna skupina Dornberški fantje, ki jo vodi Janko Harej. Vsak zbor je zapel tudi po eno novo Rustjevo uglasbitev. Na koncu je še vokalno instrumentalna skupina izvedla tri Gregorčičeve pesmi v rock izvedbi.

Zgoraj navedenim društvom, Toniju Kodriču in predsedniku Kulturno - turističnega društva Brje Nenadu Breškemu ter vsem Brejcem in Brejkam se zahvaljujem za prijaznost in lepo doživetje na Brjah. Vsem se zahvaljuje tudi Marjan Kukanja, ki je bil z mano na obisku.