Intervju z Br. Shubamrito

V Slovenijo tokrat že tretjič prihaja Br. Shubamrita Chaitanya, že več kot dve desetletji eden najbližjih učencev in osebni prevajalec Mate Amritanandamayi - Amme, ene najbolj spoštovanih humanitarnih in duhovnih voditeljev na svetu, ki je za svoje obsežno delo prejela številna svetovna priznanja.

Na zadnji majski večer bo v Ljubljani vodil javno predavanje na témo: »Življenje je darilo – živeti ga je veščina.« Več o njegovem predavanju na: www.amma.si

Z Br. Shubamrito smo naredili kratek pogovor.

Spraševalec:
Kaj je pravzaprav Ammin daršan?

Br. Shubamrita:
To je objem, toda veste, ne bi ga imenoval samo ‘objem’, je nekaj mnogo globljega.  Fizično in zunanje prejmete objem, toda menim, da se skozi njen objem dogaja veliko različnih stvari. Amma pravi, da skozi vsak objem v vsakega posameznika seje duhovna semena. Seveda, to ne pomeni, da tega duhovnega potenciala še nimamo, ampak da se  v naši notranjosti zgodi prebujenje, ki predrami zavedanje o navzočnosti teh semen, ki so že v nas. Z malo truda lahko to prebujenje resnično uporabimo na pozitiven način.

Torej skozi vsak daršan, skozi vsak objem, ki ga daje, v vsakem človeku resnično skuša ustvariti to prebujenje k resnici in njegovo ali njeno življenje popeljati k miru in harmoniji. Vse te stvari so zunanje, toda pri tem se v vsakem človeku dogaja veliko stvari tudi notranje. Amma pravi, da v vsakem človeku prebuja srce in materinske lastnosti. Te lastnosti ljubezni, sočutja in potrpežljivosti potrebujejo tako moški kot ženske. Tako je prebujanje materinskosti ali ženskega aspekta naslednja izkušnja tistega, kar se dogaja v vsakem posamezniku, ki pride k Ammi.

Spraševalec:
V svetu, v katerem živimo, vidimo toliko grozot, kot so vojne, celó med brati in sestrami; toliko je trpljenja …naj rečem, zla. Ali mislite, da bo na koncu zmagalo dobro ali je to le otroško razmišljanje?

Br. Shubamrita:
Torej opažam, da živimo v svetu, kjer ljudje mislijo, da je rek: »Moč je močnejša od pravice« zelo resničen, toda sam vedno čutim, da je dejansko ravno nasprotno: »Pravica je močnejša od moči«.  Da, seveda, ko pogledamo na svet, pridejo časi, ko čutimo, da na tem svetu ni prostora za dobro: zlobneži so vedno uspešni in so edini, ki resnično uživajo življenje. Vendar se moramo zavedati, da je tako videti le na zunaj. Čutim, da bo potem, če vztrajate pri dobrem in če resnično skušate živeti to dobroto, dobro zagotovo prevladalo nad slabim.

Če pogledate globlje, je dandanes problem v tem, da ne poteka spopad med dobrim in slabim, temveč med manj slabim in slabim. Torej mislim, da moramo manj slabo nekako spremeniti v dobro. Dobrota je pri tem bistvena: če delujete iz dobrote, postajate v njej vse močnejši; če ste v tem neomajni in pri tem ne popuščate kompromisom, potem bo dobrota zagotovo prevladala nad zlom.
Če si vzamete za primer Ammino življenje – ona je oseba, ki resnično živi po določenih načelih in lahko opazimo, kako so se spremenile stvari v življenju tolikih ljudi, ki prihajajo k njej.

Seveda, ko se ozreš na ves svet, lahko rečeš, da je toliko vojn, vendar lahko vidiš tudi potencialno možnost za spremembe, če lahko že ena sama ženska prinese tako veliko preobrazbo v življenja toliko milijonom po vsem svetu.  Poglejmo še druge primere, na primer Gandija ali Martina Lutra-Kinga: to sta bili osebi, ki sta stali za svojimi principi in pri tem nista sklepala nobenih kompromisov. Stala sta za svojimi načeli in za to dala svoje življenje. Če obstaja več takšnih ljudi, če se vse več in več ljudi prebudi v to dobroto, potem čutim, da se bo svet zagotovo lahko spremenil.

Spraševalec:
In, kako mislite, da bi lahko več ljudi prebudilo to dobroto? Nekateri ljudje si tega želijo, vendar se bojijo narediti korak. Trpijo, vendar se kljub temu sprijaznijo. Kakšna bi bila zanje najboljša motivacija, da bi pričeli delovati?

Br. Shubamrita:
Čutim, da je eden od načinov, da bi ljudje lahko resnično napravili ta korak, ta, da so v prisotnosti dobrih vzornikov. Če imaš pred seboj vzornika, ki te principe živi, ki je prvi naredil korak, te to resnično navdihne k delovanju. Tisto, kar dandanes primanjkuje mnogim ljudem, je dober vzornik.

To je tisto, kar vidim okrog Amme. Ko ljudje vidijo Ammo in delo, ki ga opravlja, vidijo sporočilo nesebičnosti, ki ga izpričujejo njene vsakodnevne dejavnosti. Nekateri se morda znova vrnejo in razmišljajo: »Amma toliko dela. Naj tudi jaz s svoje strani prispevam vsaj nekaj.« Ideja ne ostane le ideja, temveč jih tudi nekako usmeri v delovanje.

Recimo, da si delite sobo še z neko osebo in imate navado poznega vstajanja. Ta oseba pa vstaja zgodaj zjutraj, dela duhovne vaje in ima precej bolj discipliniran življenjski slog. Čez čas, ko to gledate dan za dnem, lahko nekega dne pomislite: »Poglejte ga – vse te stvari počne tako disciplinirano, tako sistematično. Morda bi moral tudi sam poskusiti spremeniti svoje navade.« Nekako te to spodbudi, brez da bi ti druga oseba rekla karkoli. Torej mislim da je tisto, kar bi lahko prineslo veliko spremembo, biti v prisotnosti dobrih vzornikov, kar lahko navdihne mnogo ljudi.

Spraševalec:
Amma ima tudi široko mrežo humanitarnih dejavnosti in pomaga veliko ljudem. Kakšen je dolgoročen vpliv teh projektov? Sam sem se udeležil nekaterih dobrodelnih aktivnosti za pomoč ubogim in spoznal sem, da jih samo s tem, ko jim pomagaš in jih hraniš, ne usposobiš, da bi tako popravili svoj položaj; ostajajo v enaki situaciji. Najboljše je, če jim priskrbiš  delo in jih naučiš nečesa, kar lahko delajo sami še naprej in si tako izboljšajo svoje življenje.

Br. Shubamrita:
To je natanko tisto, kar skuša storiti Amma. Amma pravi, da moramo biti previdni s pomočjo, ki jo dajemo, da nikogar ne napravimo povsem odvisnega od nas; nikakor jih ne želimo spodbujati, da bi ostali na tej stopnji. Z vsem svojim delom jih skuša usposobiti, da se lahko postavijo na svoje lastne noge in si lahko sami izboljšajo kakovost svojega življenja.

Eden od projektov, ki jih je sprožila Amma, je usposabljanje žensk. Po vsej Indiji je ustanovila več kot 5.000 skupin samopomoči in v vsaki skupini je 20 –25 žensk. Tem ženskam smo omogočili, da so se izučile v nekaterih poklicih – od vezenja do tesarstva, kleparstva, elektroinštaliterstva do kuhanja. Torej, dali smo jim znanje in ko so se na svojih področjih izpopolnile, smo jim pomagali pridobiti posojilo od banke, pridobiti zavarovanje in jim pomagali njihove izdelke tržiti.

Kmalu so pričele služiti denar, ki ga je bilo dovolj, da so z njim lahko skrbele za svoje družine. V nekaterih družinah je mož bolan ali je umrl in je tako hraniteljica postala žena. Videli smo veliko družin, v katerih so bile ženske sposobne prevzeti to vlogo uspešno. Torej, nismo razvili zgolj dolgoročne pomoči, ampak  te ženske usposabljajo same sebe in tudi svoje skupnosti. Ta projekt je bil po vsej Indiji zelo uspešen in zdaj je del njega že več kot 100.000 žensk.   

Amma je uvedla tudi nekaj povsem novih izobraževalnih tehnik: na področju tehnologije se v programih usposabljanja vaških žensk za dodaten razvoj veščin uporabljajo haptične naprave. Prav tako je spodbujanje žensk v pridobivanju spretnosti v obrteh, kot so mizarstvo ali kleparstvo, ki so običajno prevladujoči poklici moških, v dandanašnjem svetu precej nenavadno in dobrodošlo.

Kot ste dejali, ko včasih nekomu pomagaš, mu s tem ne pomagaš, da bi si pomagal sam, ampak mu pomagaš preprosto tako, da mu zadovoljiš njegove osnovne potrebe; to lahko spodbuja odvisnost in zaradi tega lahko ljudje postanejo leni. Amma želi, da si revni ljudje sami prizadevajo premagati svoje težave in da storijo tisto, kar jim bo pomagalo izboljšati njihov življenjski standard. 

Usposabljanje žensk je le eden od projektov; naslednji projekti usposabljanja vključujejo štipendije in pokojnine, ki jih daje Amma. Prav tako skušamo širiti sporočilo, da se mora vsakdo naučiti postaviti se na svoje noge sam. Seznam Amminih projektov samopomoči je neskončen.

Spraševalec:
Veliko ljudi verjame, da je za duhovni razvoj potrebna izolacija in meditacija v votlini, toda tisto, kar mi je v Amminem sporočilu resnično všeč, je beseda ‘delovanje’. Bral sem o treh lastnostih, o katerih govori Amma: predanost, znanje in delovanje.  Kako naj spremenimo prevladujočo miselnost, da je duhovnost sedenje v votlini, stran od ostalega sveta?

Br. Shubamrita:
Kar pravite, je res; obstaja stereotip, ki je nastal v človeškem umu. Nekateri mislijo da je tisto, kar vodi v duhovni razvoj, biti v samostanu ali v Himalaji.  Seveda obstajajo jogiji, ki so se sposobni potopiti globoko vase in ostati v stanju meditacije leta. Mislim da ni dvoma, da takšni ljudje, ki so zmožni ostati popolnoma potopljeni vase in preprosto le biti v tem stanju popolnega,  nenehnega stika z resnico, družbi izredno globoko služijo že s samo svojo prisotnostjo.

Vendar če pogledamo na odstotek ljudi, ki so to sposobni storiti, je ta zelo, zelo majhen. Amma pravi, da nam je težko biti brez kakršnega koli delovanja. Seveda, morda bomo sposobni meditirati eno uro, potem pa naš um postane nemiren. Že sama misel je delovanje. Amma pravi, da bi človek vsekakor moral opravljati svoje duhovne vaje, ves preostali čas pa bi moral biti na kreativen način uporabljen tudi za korist sveta. Zato Amma tako poudarja vidik služenja. Le skozi služenje doseže človek čistost uma, ko si prizadeva preseči svoja lastna nagnjenja in predsodke. Dejansko to samo po sebi pripomore, da greš globlje vase.

Pravzaprav čutim, da je svet predvsem prostor preizkušenj, ki ti pokažejo, ali  duhovno rasteš ali ne. Ko sediš v votlini, ne srečaš nikogar, zato se ti lahko zdi, da si v sebi popolnoma miren, da je bila odstranjena vsa negativnost. Toda v trenutku, ko prideš v stik z ljudmi, se lahko ti občutki znova pojavijo. Zato menim, da je pravo merilo za merjenje duhovnega napredka, če si sposoben ostati miren in srečen v svetu; če si lahko rečeš: »Da, dobro sem. Situacije okrog mene me ne morejo zlahka vreči iz tira; ljudje okrog mene me ne morejo vznemiriti”.

Amma vedno daje ta primer: predstavljajte si kačo poleg sebe v Himalaji. Ostala bo hladna in ne bo pičila. Vendar, če mislite, da je to kačo varno nesti v dolino, boste morda ugotovili, da po tem, ko se enkrat ogreje, kmalu začela kazati svojo pravo naravo. V izolaciji je ta negativnost v spečem, zamrznjenem stanju, ko pa se srečate z ljudmi, lahko vse pride na površje. Naš cilj je trajna odstranitev negativnosti iz svoje notranjosti. Zato menim, da je biti v svetu in proučevati samega sebe na tak način, izredno pomemben korak. Ko si v svetu, je težko ohranjati svoj um osredotočen, vendar to ni nemogoče.

Amma pravi, da je potrebno biti nekaj časa nekje, kjer lahko resnično delamo na sebi. Čas, ko smo sami s seboj in delamo svoje duhovne vaje, je pomemben, toda hkrati pa ni smisel v tem, da se potem ogibamo svetu rekoč, da to ni nekaj, kar želim biti. Če so tvoje dolžnosti takšne, da moraš biti v svetu, potem, pravi Amma, bi naš cilj moral biti skušati neprestano ohranjati mentalni mir.

Včasih nam ukvarjanje z ljudmi resnično pomaga prepoznati, koliko rastemo v sočutju in ravnodušnosti, kar sta pokazatelja duhovnega napredka. Zato v enem od najpomembnejših spisov Sanatane Dharme (Večne Resnice), v Bhagavad Giti, Gospod svetuje Ardžuni na bojišču. Ne odpelje ga v Himalajo ali v votlino, da bi mu svetoval tam, ampak to stori na bojišču, na enem od najbolj kaotičnih mest. Vse Njegovo svetovanje je bilo globoko znanje o ''jazu'' in uporaba le-tega na mestu polnem izzivov.

Torej pravi zmagovalec je pravzaprav tisti, ki ga zunanje okoliščine ne vznemirijo.  Amma vselej poudarja, da je pomembno opravljati svoje dolžnosti, hkrati pa imeti ravnotežje. Kot pravite sami, potrebujemo znanje, ljubezen in nesebično delovanje. Ne moremo se izogniti delovanju; opravljati ga moramo le s pravo naravnanostjo.

Amma pravi, da je to tako kot krila in rep ptice. Eno krilo je delovanje, drugo predanost, rep pa je znanje. Da lahko poleti visoko v nebo, ptica potrebuje vse troje.  Amma svetuje naslednjo pot - sintezo vseh treh - znanja, predanosti in delovanja. Ona ne spodbuja ljudi, da bi bežali pred svetom; prav nasprotno, ona pravi: “Med samim življenjem v svetu morate skušati ohraniti notranji mir.” To ponazarja čudovit primer: ladja se ne potopi zato, ker je na vodi, ampak se potopi, če vodi dovoliš da prodre vanjo. Torej lahko ste na svetu, a ne v njem – to je Ammino sporočilo.

Spraševalec:
31. maja boste obiskali Slovenijo. Zelo se veselimo, da vas bomo lahko znova pozdravili v naši sredi in upam, da nas boste navdihnili z mnogimi praktičnimi nasveti. Res potrebujemo več prakse in preprostih nasvetov, da bi preprečili morju, da nas zalije in potopi.

Spraševalec:
Najlepša hvala!

Br. Shubamrita:
Hvala Vam!