Piše: Ivan Mohorič

Pravzaprav je človek najbolj srečen, če vzame za sveto resnico vse, kar so ga naučili v šoli in potem mirno lahko zagovarja svoje znanje, ker "v knjigah tako piše"! In to v tistih knjigah, ki so jih napisali priznani strokovnjaki z akademskimi naslovi in visokimi položaji v svetovni hierarhiji. Prav zaradi tega so njihova dela tudi dobila ustrezno publiciteto in so kanonsko priznana kot verodostojen temelj za vse nadaljnje študije, pa čeprav lahko za marsikatero trditev mirno rečemo, da je na zelo majavih nogah, če že ni čisto za lase privlečena.

Poglejmo si primer Sfinge v Gizi. Ko so jo v začetku tega stoletja ponovno odkopali iz peska, so med njenimi nogami našli kamnito stelo, na katero je faraon Tutmosis IV., ki je Egiptu vladal okoli leta 1.400 pr.n.št., dal vklesati poročilo o tem, kako se mu je nekoč Sfinga prikazala v sanjah in mu obljubila, da bo postal kralj, če jo reši puščavskega peska. Mladenič je stvar vzel zares in veličastni kip odkopal izpod sipin, a tudi Sfinga je držala obljubo - postal je faraon. Na žalost se napis ni v popolnosti ohranil in je od 14. vrste dalje uničen. V 13. vrsti so arheologi našli vklesan hieroglif Khaf, kar je bilo temelj za razmišljanje, da je Sfingo dal zgraditi faraon Khafra (Kefren) in ker je ta faraon, kateremu pripisujejo tudi gradnjo druge piramide v bližini, živel pred približno 4.500 leti, je bila starost Sfinge "nedvoumno" določena. Hkrati se je postavila trditev, da je obraz Sfinge portret tega faraona. Če stvar dobro premislimo, je zelo podobna nesmislu, ki bi ga zagrešil sodobni arheolog, ki bi na odlomljenem rimskem nagrobniku našel vklesane črke TIT in bi kot sveto resnico razglasil svetu, da je spodaj pokopan Josip Broz ter, da je nagrobnik neprimerno mlajši kot se je sprva dozdevalo. Naj živi "znanstvena" domišljija!

"Šarlatani"
Ne glede na to, da nam te podatke še dandanašnji vbijajo v glavo po vseh šolah, se vendarle najde kdo, ki tem trditvam ne verjame čisto na slepo in skuša najti še kakšne druge dokaze o pravi starosti tega veličastnega objekta. Tako je na primer Schwaler de Lubicz leta 1961 v svoji knjigi Le Roi de la Theocratie Pharaonique zapisal, da so erozijske poškodbe na Sfingi posledica delovanja vode. Strokovnjaki pa v smeh. Giza vendar leži v puščavi in gospodu Schwalerju se je nedvomno zmešalo, ker je preveč globoko proučeval tudi ezoterično izročilo starega Egipta. Dandanašnji pade v Egiptu komaj 5 cm dežja na leto, kar nikakor ne more bistveno vplivati na kamen, saj ga niti zmoči ne dodobra.

Toda vedno ni bilo tako. Ob koncu zadnje ledene dobe, pred približno 13.000 leti, je bilo to področje deležno obilnih padavin in današnja puščava je bujno zelenela. Na to dejstvo je leta 1987 v svoji knjigi Serpent in the Sky opozoril John Anthony West. Smeh med znanstveniki se je stopnjeval, saj so vendar "nedvoumno" dokazali, da je Sfinga občutno mlajša. Toda Westu žilica ni dala miru in je poiskal priznane strokovnjake geologe, ki pa seveda niso bili obremenjeni z uradno kronologijo Egipta. Dr. Robert M. Schoch z bostonske univerze je mednarodno priznan strokovnjak za stratigrafijo in paleontologijo, njegova ožja specialnost pa so erozijski učinki na mehkih kamninah, kakršen je tudi apnenec na platoju v Gizi, iz katerega je izklesana Sfinga. Leta 1990 se je skupaj z Westom in dr. Thomasom L. Dobeckijem, priznanim strokovnjakom za geofiziko, lotil resnih raziskav. Prva ugotovitev je bila, da so poškodbe nedvomno posledica delovanja vode in sicer meteorske vode ali, povedano po domače, dežja. Natančna študija meritev seizmičnih valov je dala osupljiv rezultat - Sfinga je stara najmanj 7.000-9.000 let! Toda meritve so dale še "stransko" odkritje - med Sfinginimi nogami je bil ugotovljen prazen prostor geometrijsko pravilnih oblik. Egiptologi se tem znanstvenim izsledkom niso mogli več na glas krohotati, toda posledice so bile neizogibne. Užaljeni "strokovnjaki" so z oblastjo, ki jim je dana, prepovedali vsako nadaljnje raziskovanje "šarlatanom", ki bojda samo "iščejo slavo in hočejo iz odkritij kovati zaslužke". Skratka, uradna arheologija je odreagirala tako kot užaljen razvajen otrok: takoj v jok pa na drevo in vse igrače s sabo!

Sfinga in Kefren
Piko na i celi zadevi pa je dala še ena ugotovitev. Celo stoletje že arheologi prisegajo, da je obraz Sfinge povsem identičen z obrazom kipa faraona Kefrena, ki so ga našli v bližnjem templju. Egiptolog Mark Lehner, direktor ameriškega raziskovalnega centra v Egiptu, je leta 1991 v reviji National Gegraphic celo objavil računalniško študijo, s katero je "dokazal", da je faraon Kefren verno upodobljen v Sfingi. Toda po besedah Johna Anthonyja Westa se da z istim programom "dokazati", da Sfinga predstavlja obraz Elvisa Presleya. Računalnik pač naredi to, za kar je programiran. V nasprotju z uradnimi institucijami so naključni obiskovalci vedno dvomili v podobnost. In med njimi so bili celo slikarji in kiparji, katerim bi težko odrekali, da se spoznajo na te stvari. John Anthony West je precej nabrit možakar, ki mu izvirnih idej res nikoli ne zmanjka. Hotel je dobiti neodvisno mnenje strokovnjaka, ki se na te reči res dobro spozna. In kdo bi bil bolj primeren, kot policijski ekspert, ki je specializiran za detektivsko delo na področju študija obrazov. Na Westovo povabilo je v Egipt dopotoval Frank Domingo, starejši detektiv z New York Police Department, ki se že vse življenje ubada s podobnimi problemi. Domingo je sam fotografiral tako Sfingo kot tudi kip faraona Kefrena v egiptovskem muzeju, naredil lastnoročne skice in meritve obeh objektov ter se zagrizel v delo. Nekaj mesecev je trajalo, preden je kategorično izjavil: "Obraz Sfinge in obraz na kipu faraona Kefrena predstavljata dve povsem različni osebi. Razmerja dimenzij, gledano od spredaj, so povsem drugačna, še posebej pa bode v oči dejstvo, kako močno se razlikujejo posamezni obrazni koti v profilu. Če so bil stari Egipčani res taki mojstri v kiparstvu, kot jim danes vsesplošno priznavamo, potem je čisto nemogoče, da bi ti dve skulpturi predstavljali isto osebo."

Giza je enoten kompleks
Egiptologi postavljajo datume izgradnje različnih stavb v današnjem predmestju Kaira v zelo različna časovna obdobja. Različni muhasti faraoni naj bi po nekakšnem trenutnem navdihu gradili kolosalne spomenike v svojo večno slavo in si s tem zagotovili nesmrtnost. Toda zelo verjetno bo treba to trditev opustiti. Dosedanje neortodoksne raziskave so na primer že dokazale, da je Sfingin tempelj v neposredni bližini zgrajen iz kamnitih blokov, ki so bili izrezani ob Sfingi. Ko so pokukali pod granitne obloge, s katerimi so obloženi stebri templja, je prišlo še do enega presenetljivega odkritja. Na apnenčastih blokih so vidne povsem enake poškodbe zaradi vodne erozije, kot na Sfingi. Granitne obložne plošče so bile nameščene veliko pozneje, saj so na notranji strani obdelane tako, da se ujemajo z od vode poškodovano površino stebrov, kar dokazuje, da so bile nameščene šele takrat, ko se je prej zelena pokrajina, bogata s padavinami, spremenila v puščavo. Kdaj je bil potemtakem cel kompleks zgrajen? John Anthony West pravi:
"Moja intuicija mi govori, da bo datum, ki ga bomo nedvoumno znanstveno dokazali, tako daleč nazaj v sivi davnini naše preteklosti, da nam bo kljub našim pričakovanjem vsem skupaj zaprlo sapo."
Da je intuicija gospoda Westa več kot pravilna, bomo videli v nadaljevanju, saj je bilo nedavno ugotovljeno marsikaj pretresljivega o datumu nastanka kolosalnih gradenj. Še vedno pa ostaja odprto vprašanje, kako so graditelji dvigovali do 200 ton težke kamnite bloke iz jaška ob Sfingi in z njimi gradili tempelj v bližini. Z našo današnjo najmodernejšo tehniko tega nismo sposobni opraviti.

Lev na obzorju
Piramidni teksti iz grobnice faraona Unasa za površnega bralca Sfinge v Gizi sploh ne omenjajo, vendar je pronicljivemu raziskovalcu Robertu Bauvalu kmalu postalo jasno, kaj so avtorji mislili s trditvijo, da Hor-em-Akhet (Horus na obzorju) predstavlja sliko Hor-Akhtija (Horusa z obzorja). Hor Akhet je namreč staro egipčansko ime za ozvezdje Leva in Sfinga, ki ravno tako predstavlja ogromnega ležečega leva, ni nič drugega kot preslikava tega ozvezdja na Zemljo. Hor-em-Akhet je torej Sfinga in v Piramidnih tekstih je Bauval našel tudi namig, da Hor-em-Akhet "gleda sliko prvega časa" (po egipčansko Zep Tepi), ki v podobi Horakhtija vzhaja iz obzorja. Ker se je staroegipčansko leto začenjalo poleti, ko je sveta zvezda Sotis (Sirius) začela vzhajati nad obzorje, je računalnik angleškega inženirja iskal datum, ko je ob poletnem solsticiju ozvezdje Leva vzhajalo točno na vzhodnem obzorju. Čeprav tega niti sam ni pričakoval, je Bauval presenečen ugotovil, da se je "kozmična ura" ustavila na natanko istem datumu, kot pri proučevanju piramid v povezavi z Orionom - 10.450 let pred našim štetjem. Skoraj vsi dvomi so izginili. Dolgoletni trud neugnanega zaljubljenca v Egipt se je poplačal. Bauval je bil presrečen, kar pa ne bi mogli trditi za uradne egiptologe, ki še vedno prisegajo na to, da je Sfingo zgradil faraon Kefren in jo skupaj s piramidami datirajo v obdobje 2.500 let pred našim štetjem. V svojem vztrajanju gredo celo tako daleč, da se izogibajo vsem najdbam, ki bi lahko njihovo teorijo ovrgle. V enem izmed jaškov Keopsove piramide je kamera na robotu nemškega inženirja Rudolfa Gantenbrinka posnela kos lesa, ki zelo verjetno leži tam že od dneva gradnje in bi z radiokarbonsko metodo lahko "povedal" svojo starost. Uradna arheologija pa ne dovoli, da bi ga izvlekli! Toda to je že druga zgodba.

Iz knjige: Firbec pa tak!

Več o knjigi in naročilo knjige: Firbec pa tak!