"Na prinčevem planetu so vedno cvetele zelo skromne cvetice, okrašene z enim samim vencem cvetnih lističev, ki niso jemale skoraj nič prostora in niso bile nikomur napoti. Nekega jutra so se prikazale v travi, zvečer pa usahnile. Toda ta je vzklila iz semena, ki je zašlo sem od kdo ve kod. In Mali princ je brž postal pozoren na mladiko, ki ni bila podobna nobeni drugi. Lahko bi bila kakšna nova vrsta kruhovca."

V teh kratkih stavkih je Antoine de Saint-Exupery naštel vse rastlinstvo na asteroidu B 612.

Danes sem se odločil, da prekinem delovno meditacijo s tepkami, ki traja že en mesec, skratka naveličal sem se. Odločil sem se za eno popoldne kar tako. Prihod v svoj gozdni vrt sem kot ponavadi začel z obvezno oddajo organskih snovi, ki jih pridelam v stanovanju in kompostiram na posestvu.

V prejšnjih letih sem sicer kompostiral tudi v stanovanju, vendar se mi je nabralo že preveč komposta. Zato sem začel organske odpadke zbirati v posodice sladoleda in jih, kadar pač grem na posestvo, stresem na kompostni kup. V neposredni bližini posestva teče potok, kjer sem opral posodice za organske odpadke in na izviru v gozdu zajel pitno vodo.

Na poti od potoka sem prečkal makadamsko cesto oziroma pot, le dve peščeni kolesnici med seboj ločeni z najlepšo angleško trato. Trate seveda ne vzdržujem jaz, vzdržujejo jo sosedi in enkrat ali dvakrat na leto pokosijo tudi rob ceste na moji strani. Nikoli jim nisem naročil, niti prepovedal, oni pač dobro vedo, da bom jaz pokosil kvečjemu enkrat na leto.

Na poti nazaj sem se tako ustavil pod dvema leskama, ki visita nad cesto in na peščenih kolesnicah pobral lešnike, ki so napadali v zadnjih dnevih. Ni jih bilo veliko, bila pa sta tudi dva oreha, sedaj torej vem kaj bom delal, ko se tepk definitivno naveličam. Lani je bilo orehov za slabo košaro, pa tudi kvaliteta ni bila na pričakovani ravni.

Predlani pa jih je bilo štiri košare. Nekaj smo jih pozobali, tako mimogrede, večino pa je devetletni sin izluščil. Z oluščenimi orehi smo poplačali mojstra, ki mi občasno popravlja orodje, hkrati pa smo zaslužili četrtino potice, ki jo speče njegova žena.

Nato sem nadaljeval obhod mimo vrta in začel obirati fižol. Do višine meter in še nekaj so ga obrale srne, do višine dveh metrov pa sva ga v večini obrala že s prijateljem. Fižol sem pravzaprav začel gojiti zaradi sestre, ki je večkrat potožila, da se tisti iz supermarketov noče skuhati. Nad mojim se še ni pritožila. Od vrta do hišice sem se razveselil hokaido bučke, na žalost letos edine, kar pomeni, da bo najverjetneje potrebno obiskati katerega izmed članov permakulturnega društva.

Nato pa sem se spomnil! Še vedno nisem pobral krompirja, ki je posajen v avtomobilske gume. Vsake toliko časa namreč preizkusim kakšen permakulturni recept, saj javnost, ki obiskuje moje permakulturne tečaje, recepti pritegnejo mnogo bolj kot načela. Saj ne, da bi bilo z recepti kaj narobe, gre preprosto za to, da so načela prenosljiva preko celega sveta, recepti pa včasih ne delujejo niti na drugi strani plota.

Ta recept je tak. Avtomobilsko gumo postaviš na karton in v njeno sredino odložiš krompir, ki ga nato zasuješ s primerno organsko snovjo. Jaz sem to leto pridelal izjemne količine komposta zato sem ga zasul s kompostom. Kakor krompirjevi grmički rastejo, tako ti dodajaš gume in organsko snov. Seveda so grmički rasli tudi ko je meni že zmanjkalo gum, zato nisem pričakoval ravno rezultatov ala Bill.

Kmalu sem ugotovil, da potrebujem karton, ki bi ga podložil pod gumo in tako kar takoj začel z novim kompostnim kupom. Še dobro, da mi je prijateljica pripravila polno škatlo sobotnih prilog. Škatlo sem kmalu spremenil v zastirko, s Sobotnimi prilogami, ki pravzaprav prihajajo od mojega potencialnega tasta, pa se bom kljub vsemu še malo pozabaval.

Kmalu mi je bilo za kartonasto škatlo žal, krompirja je bilo namreč mnogo več kot za vrečico, ki sem mu jo namenil. Gomolji so bili sicer manjši, vendar jih je bilo vsekakor več kot pri konvencionalni pridelavi, ki sem jo testiral na sosednji gredi. Bistvena pa je bila enostavnost pobiranja, nič lopate, preprosto preložiš gume, kompost in iz njega z golimi rokami pobereš krompir. Vsekakor se moram pogovoriti z mojim vulkanizerjem. Seveda je bilo teh kupov več in z njimi sem se zabaval do večera.

Kakšna je torej raznovrstnost v mojem gozdnem vrtu. Tepke, lešniki, orehi, fižol, bučke in krompir. Za večerjo si vsekakor lahko pripravim krompir z bučkami in se posladkam z lešniki. Toda ali je to vse. Seveda ne. V permakulturi poleg raznovrstnosti elementov spodbujamo tudi raznovrstnost povezav. Med delom v gozdnem vrtu se seveda povežem z predvsem z zemljo, ob delovni meditaciji tisočerih tepk pa tudi s sabo.

Preko organskih snovi sem svoj gozdni vrt povezal s stanovanjem. Z uporabo potoka in izvira se povežem s potokom, gozdom in seveda tudi z njihovimi lastniki, kar že nadgrajujemo s skupno skrbjo za cesto. Orehi so bili najprej skupno delo s sinom, nato pa sva poplačala mojstra in se povezala še z njegovo ženo. To sta pravzaprav starša prijatelja, ki mi je pomagal obirati fižol in mi okrepil mojo povezavo z sestro.

Preko srn sem povezan z divjimi živalmi - o načinu, kako bi to povezavo izkoristil, sicer še razmišljam, imam pa močan občutek, da srnam moja ideja ne bi bila všeč. Ker mi bo zmanjkalo semen, se bom oglasil pri kakšnem izmed permakulturnih prijateljev z daljšim stažem, ker pa sem uspešno preizkusil recept z avtomobilskimi gumami in krompirjem pa s kakšnim novim privržencem.

Kartonasta škatla me je povezala z mojo prijateljico in njenim očetom. In ne nazadnje, ko bo potrebno zamenjati gume bova imela z vulkanizerjem, pri katerem moram vedno preizkusiti tudi kakšen kozarec njegovega vina, zanimivo debato.

Je bila vrtnica preprosto četrta izmed rastlinskih vrst na asteroidu B 612. Ne. To je bila vrtnica, ki jo Mali princ zalival, jo ščitil pred vetrovi in hladom. To je bila cvetlica, ki jo je ljubil. Zaradi nje se je odpravil na potovanje. To je bila vrtinca, ki ga je pripeljala v puščavo, kjer je spoznal prijatelja, se z njim skregal, pobotal in na koncu je bil to cvet zaradi katerega ga je zapustil. In ta cvet je Malega princa povezal z vsakomer izmed nas.

Več na: http://janezbozic.wordpress.com/