Predvidevam, da je malokdo od vas slišal za seksualno anoreksijo. Problematika, ki je povezana s spolnostjo in njenimi odkloni je še vedno dokaj tabuizirana in zato je toliko bolj potrebno o tem govoriti na glas.

Dejstvo je, da obstaja in da močno prizadene posameznika, ki jo ima oziroma trpi zaradi te motnje. Podoben termin kot seksualna anoreksija je seksualna averzija, torej odpor do spolnosti oziroma do spolnega akta. Oboje označuje obsesivno stanje, ko je prizadetemu posamezniku celo zgolj misel na spolnost težka oziroma je ne prenese, kaj šele sam spolni akt.

Kot sama motnja se pojem anoreksija posplošeno uporablja pri motnjah hranjenja, ko prizadeta oseba zavrača hrano. Vzroki za takšno avtodestruktivno vedenje so globoki in praviloma povezani z močnimi travmatiziranimi čustvenimi stanji. Podobno je pri seksualni anoreksiji, ko oseba noče in pravzaprav ne prenese spolne združitve. Vzroki so večplastni in jih je več. Posameznik je lahko žrtev spolnega nadlegovanja, posilstva v zgodnjem obdobju odraščanja, izpostavljenosti nasilnim spolnim vsebinam in drugim spolnim zahtevam, ki jim noče ugoditi. Averzija se vzpostavi kot obrambni mehanizem, ko je že zgolj misel na spolnost odvratna in si je oseba ne želi.

Kot vemo, je spolnost eden od načinov naše komunikacije z drugimi ljudmi ter navsezadnje tudi s sabo. Ko izoliramo in omejimo spolni del, trpi naše psihološko doživljanje sebe in lastne vrednosti kot posameznika, katerega del je tudi spolnost. Kot vemo smo dandanes obkroženi s spolnimi izzivi in vsebinami, v katerih na vsakem koraku namigujejo na seks. Poglejte samo velike plakate, oglase in druge medijske vsebine.
Sedaj pomislite, kako se počuti oseba, ki zavrača spolnost kot del sebe, ki ne more in se ne želi spolno združiti z drugo osebo zaradi preteklih travm, ki so lahko potlačene, lahko pa še zelo žive in brbotajo v vsakem morebitnem bolj intimnem odnosu. Ima strah pred čustveno bližino, ne upa razviti bolj tesnega čustvenega odnosa saj se zaveda, da del tovrstnega odnosa podrazumeva tudi intimnost in spolnost kot del partnerskega odnosa in kot pomemben element komunikacije.

Slišala sem za primer, ne sicer pri nas, temveč v tujini, ko je bil moški žrtev spolne zlorabe duhovnika, ki mu je bil zaupan kot deček. Odrasel je, a močno prizadet. Obsedeno je treniral borilne veščine, bil dokaj uspešen boksar, a preteklosti ni mogel uiti. Zapadel je v alkoholizem in ker je bil na zunaj čeden moški, so ga ženske kar obletavale. Četudi si je želel ženske bližine, ni zmogel biti kot moški kos telesni, torej spolni bližini in je bil vedno znova neuspešen. Tudi erekcija ni bila možna. Občutil je tudi krivdo zaradi tega neuspeha. Z vsakim takim poskusom je bil bolj čustveno in psihološko načet, dokler se ni dokončno odločil, da ne želi imeti ničesar z nikomer.

Zdravila ni. Možno je primerno in strokovno ustrezno svetovanje ali terapije, da se zmore preteklost sprejeti in jo pustiti tam kamor naj bi spadala, v preteklost in kako oblikovati lastno vrednost in samozavest sedaj in kako ravnati v odnosih v bodoče. Takšna preobrazba močne čustvene travme ne gre čez noč, a se z močno voljo da marsikaj primerno oblikovati, da po novem služi prizadetemu posamezniku, da živi svoje življenje bolj polno in zadovoljno.

Melita Kuhar

Vir: duhovnost.eu