Piše: Dr. Vojka Bole-Hribovšek v novi številki Karme plus

SAMOSTOJNOST ZAHTEVA ZRELOST
Ena od prednosti vadbe joge po sistemu Joga v vsakdanjem življenju je tudi razvijanje samostojnosti. Najbrž se vsi še spominjamo, kako smo kot otroci hoteli hitro zrasti, da bi lahko sami odločali o sebi in bi delali, kar bi hoteli. Toda bistvo samostojnosti ni, da počnemo, kar se nam ravno zljubi, ampak da za svoja dejanja prevzemamo tudi odgovornost in posledice.

Joga govori o karmi – zakonu vzroka in posledice. Karkoli storimo, se nam vrne v taki ali drugačni obliki – če ne danes, pa jutri ali pojutrišnjem, morda celo čez leta. Zato samostojnost zahteva zrelost in zdravo pamet. Teh pa nimamo vedno na pretek. Kako nam lahko joga pomaga pri tem?

Fizična samostojnost
Kot za vse druge stvari ima tudi za samostojnost vsak svojo definicijo. Najbrž pa se večina strinja, da samostojnost pomeni, da smo sposobni sami skrbeti zase na vseh življenjskih področjih. Če poskusimo samostojnost pojmovno razčleniti, potem najprej omenimo fizično samostojnost, kar pomeni, da lahko sami skrbimo za svoje fizične potrebe in opravljamo vsakdanja opravila, kot je skrb za osebno higieno, prehrano, gospodinjstvo, opravljanje službe in podobno.

Za vse to potrebujemo ustrezno gibljivost in fizično kondicijo, ki si ju pridobimo in vzdržujemo z redno vadbo. Še posebno za ljudi z zdravstvenimi težavami in starostnike je to zelo pomembno. Poleg čisto praktičnih prednosti jim daje tudi občutek lastne vrednosti in dostojanstva. Karkoli lahko naredimo na tem področju, je samo spodbujanja vredno. Prav zato imamo pri Jogi v vsakdanjem življenju tudi prilagojene programe za starostnike, osebe s težavami s hrbtenico in s sklepi, pripravljajo pa se tudi programi za osebe s težavami s srcem in diabetike. Izvedba programov v različnih krajih po Sloveniji pa je odvisna od prostorov, razpoložljivih inštruktorjev in zanimanja v različnih sredinah. Tisti, ki redno vadijo, se radi pohvalijo z učinki vadbe. Poznam ljudi, ki bi brez vadbe danes bili na invalidskem vozičku, tako pa so še vedno aktivni in lahko v glavnem sami skrbijo zase. Fizična samostojnost je tako eden od glavnih pogojev za kakovostno življenje v vseh starostnih obdobjih.

Materialna samostojnost

Druga oblika samostojnosti je materialna neodvisnost, ki nam jo zagotavljajo primerni prihodki. Nihče ne more govoriti o samostojnosti, če je od koga finančno odvisen, pa naj bodo to odraščajoči otroci, nezaposlene gospodinje in drugi nezaposleni, zadolžena podjetja ali države. Nezreli in nesamostojni so tudi tisti, ki ne znajo živeti v okviru svojih zmožnosti (pri tem seveda ne mislim na tiste, ki so pod pragom revščine in jim je socialna država, za kakršno se razglašamo, dolžna pomagati). Pri tem nam pomaga razvijanje santoše – zadovoljstva s tem, kar smo in kar imamo, v vseh življenjskih okoliščinah. Nezdrava tekmovalnost v smislu "Imeti moramo več kot sosed, sicer smo zgube!" nas zasužnjuje, ne pa osamosvaja. Na žalost se zahodnjaška miselnost ocenjevanja vsega skozi denar tudi pri nas čedalje bolj širi, na srečo pa je tudi čedalje več ljudi, ki postavljajo na prvo mesto druge vrednote. "Denar sam na sebi ni ne dober ne slab," pravi Swamidži ter dodaja: "Dobro ali slabo je tisto, za kar ga uporabimo." Če nam torej denar pripomore k samostojnosti in če ga uporabljamo za dobre stvari, kot je zagotavljanje dostojnega življenja sebi in svoji družini in za pomoč potrebnim, je prav gotovo koristen in dober. Seveda bi lahko razpravljali o tem, kaj je dostojno življenje, najbrž pa se vsi strinjamo o tem, da to pomeni streho nad glavo, vsakdanjo hrano in obleko, socialno varnost na stara leta in zdravstveno oskrbo, ter morda še kak priboljšek in nekaj za kulturo in rekreacijo. Saj človek ne živi samo od kruha! Morali pa bi se zavedati, da če nam to uspe, smo veliko srečnejši od večine človeštva, ki se otepa z revščino in je na meji preživetja, če že ne umira od lakote in bolezni, da o vojnah in naravnih nesrečah niti ne govorimo. Znamo ceniti to, kar imamo, ali pa bomo vedno gledali k sosedu (vedno bodo namreč bogatejši in revnejši od nas) in bili nezadovoljni, kadarkoli bomo videli koga, ki je materialno bolje preskrbljen?

Sodobna potrošniška družba (že ime pove vse!) je naravnana na človeški pohlep. Vse je usmerjeno v to, da bi kupovali čim več. Moda nam "zapoveduje", kaj moramo imeti (beri: "kupiti"), da bomo »in«, pa naj gre za obleke, ličenje, avto, arhitekturo ali šport in hišne ljubljence. Pri tem ni pomembno, ali si to lahko privoščimo ali ne, kako se s tem počutimo in ali nam je sploh všeč. Je to samostojnost? Ali pa so nam samo »oprali možgane", da lažje molzejo naše denarnice? Ste kdaj pomislili na to? Mahatma Gandhi je rekel: "Svet ima dovolj za človeške potrebe, ne pa za človeški pohlep." Znamo torej ločiti resnične potrebe od pohlepa?

Večkrat razmišljam, da je ta zahodnjaški pohlep (ne mislim, da je kak drug kaj boljši, le tega bolj poznam) pravzaprav simptom naše duhovne plitvosti in izpraznjenosti. Če pogledamo sodobne družine, kjer sta oba starša večino dneva v službi, starih staršev ali širše družine pa pogosto ni v bližini, da bi pomagali pri skrbi za otroke, ugotovimo, da so družine veliko manj povezane, kot so bile včasih. In ko se straši izčrpani vrnejo z dela, nimajo dovolj časa in energije, da bi se poglobljeno ukvarjali z otroki, zato to pomanjkanje bližine zapolnjujejo z materialnimi dobrinami od televizije in računalnikov naprej. Otroci pa potem zrastejo v prepričanju, da jim morajo straši omogočiti vse, kar jim pride na misel, če ne niso dobri starši. Ko se potem soočijo z realnostjo odraslega življenja, kjer se je treba za preživetje potruditi, in kjer jim ni več tako "z rožicami postlano", pa doživljajo krize in se ne znajdejo. Ker kot otroci doma niso doživeli izpolnitve in potrditve lastne vrednosti kot človeška bitja, to praznino skušajo nadomestiti s kopičenjem materialnih dobrin in tolažbami vseh vrst od cigaret, alkohola, slave, da česa bolj škodljivega niti ne naštevam. In za te "nadomestke" človečnosti so pripravljeni žrtvovati marsikaj in iti tudi "preko trupel". Nenehno pehanje za materialnimi dobrinami in potrjevanje na tem področju torej ni znak samostojnosti, ampak njenega pomanjkanja. Človeku z zdravo samozavestjo se ni treba stalno dokazovati in potrjevati, ker ve, kdo je, pa če je v skromni garsonjeri ali v milijonski graščini. Materialne dobrine pridejo in gredo. Danes smo lahko bogataši, že jutri pa nas ekonomska kriza lahko pahne v revščino. Koliko samomorov je sprožila ekonomska kriza v tridesetih letih prejšnjega stoletja! Je res denar tisto, s čemer se identificiramo, in če ga izgubimo, smo ob vse?! Jaz sem še vedno ista jaz ne glede na višino računa v banki!

Psihična samostojnost

Ko govorim o psihični samostojnosti, mislim na to, da nisem od nikogar čustveno odvisna in da nihče ne more manipulirati z menoj in me čustveno izsiljevati. To pomeni, da sem sposobna najprej živeti sama s seboj. Ne potrebujem nikogar, da bi se dobro počutila. Znam biti sama, če nimam ustrezne družbe, zato se ne družim s komerkoli samo zato, da preženem strah pred samoto. Tako lahko mirno počakam, da so mi na voljo ljudje, ki jih cenim in s katerimi imam lahko imam lepe in izpolnjujoče odnose. Znam poskrbeti zase. Vem, kje so moje meje in koliko lahko naredim za druge, kdaj pa si moram vzeti čas zase, da si "napolnim baterije". Vem, da "pregorena" ne bom koristila nikomur, najmanj pa sama sebi.

Psihično ravnotežje mi pomaga vzpostavljati in vzdrževati meditacija samoanalize. Z njo se sprostim, umirim in si naberem novo energijo. To je čas, ki si ga vzamem zase. Spoznavam samo sebe, svoje resnične motive in vrednote ter svoj cilj in smisel življenja. Meditacija mi pomaga, da se zavem, kdo sem v resnici. Učim se prepoznavati svojo pravo bit, ki je veliko več kot le moje telo, misli in čustva. S tem ko spoznavam sebe, lažje razumem druge, sem bolj strpna in moji odnosi z okolico so bistveno boljši.
Zdrava samozavest in zaupanje vase sta pogoja za psihično ravnotežje. Joga kot princip uravnotežanja veliko pripomore k temu. Poleg meditacije mi k temu pomaga tudi vadba pranajame, ki uravnoteža delovanje simpatičnega in parasimpatičnega živčnega sistema ter leve in desne možganske polovice. Opažam, da tisti, ki dlje časa vadijo jogo, postanejo bolj uravnovešeni. Moški so manj "mačistični" in ženske manj pretirano čustvene. Čustva in razum so bolj usklajeni in bolje jih znajo uporabljati. Tako ženske kot moški vedo, kdaj pokazati čustva, kdaj pa se je treba osredotočiti na razumsko reševanje problemov. Manj je ekstremov in čustvenih nihanj. Vse poteka nekako bolj gladko in umirjeno. Vedo, kaj hočejo, in znajo to doseči na miren, neagresiven način.

S spoznavanjem samih sebe prepoznavamo svoje močnejše in šibkejše plati in lažje obvladujemo svoje življenje. Ne bežimo več pred odgovornostjo, predvsem pred odgovornostjo za lastna čustva. Naša čustva so naša "last" in samo mi sami smo odgovorni zanje. Ko se tega zavemo, nas nihče več ne more prizadeti in čustveno izsiljevati. Vemo, da so taki poskusi problem tistega, ki to poskuša, ne naš, zato mu ne nasedamo več. Tako kot sem jaz odgovorna za moja čustva, je tudi oseba, ki me hoče izsiljevati, odgovorna za svoja. Seveda mi ne bo vseeno, kakšna čustva sprožam v drugih, in po principih nenasilja in razumevanja bom po svojih močeh naredila vse, da ne bi sprožala slabih, vendar v mejah zdrave pameti. Vem, da vsak reagira tako, kot je "programiran", in tako kot se lahko "razprogramiram" jaz, se lahko tudi drugi. Če pa nekdo nikakor noče nič narediti za svoje psihično ravnotežje in samo vali krivdo za svoje nezrelo početje na druge, potem za njegova negativna čustva nisem kriva jaz. Ne pustim si naprtiti odgovornosti za nekaj, na kar nimam vpliva!

Psihična samostojnost pomeni tudi, da ne "visim" na nikomer. Med odvisnostmi se v zadnjih letih govori tudi o odvisnosti od odnosov in o soodvisnosti. Če sem odvisna od nekega odnosa, bom za njegovo ohranitev pripravljena prenesti marsikaj, česar sicer ne bi. Če pa sem soodvisna, živim z odvisnikom in mu s svojim vedenjem omogočam, da nadaljuje s svojo odvisnostjo in z njo uničuje življenje sebi in meni. Morda si domišljam, da ga lahko spremenim in za to uporabljam različne manipulacije. Vsekakor pa si predstavljam, da sem boljša od njega in da bolje vem, kaj je zanj dobro in kaj ni in ga krivim za vse, kar se mi slabega dogaja v smislu "Vse bi bilo lepo, samo če ne bi …" Na ta način samo dodatno prispevam k njegovi odvisnosti.

Joga je lahko v veliko pomoč pri premagovanju vseh vrst odvisnosti. Z razvijanjem discipline in zdravega načina življenja nam omogoča, da jih premagamo. Eden od ključnih dejavnikov pri vseh vrstah odvisnosti je nizko samospoštovanje. Z redno vadbo se naučimo narediti nekaj zase in ko vidimo svoje dosežke na telesnem in drugih področjih našega življenja, se začnemo bolj ceniti in sčasoma spoznamo, da je "odvisniško" vedenje daleč pod našim nivojem. Prenehamo bežati pred življenjem in pred odgovornostjo za svoja dejanja. Življenje vzamemo (spet) v svoje roke.

Za to joga ponuja še eno tehniko, to je globoko sproščanje - joga nidra s sankalpo. Sankalpa je želja ali odločitev, ki jo v sproščenosti vsadimo v našo podzavest, od koder nam pomaga uresničiti tisto, kar smo si zadali. Razvija našo moč volje in nam pomaga prepoznati priložnosti, ki se nam ponujajo za izpolnitev našega cilja, ter vse naše življenje usmerja k temu. Hkrati pa nas uči, kaj je in kaj ni naša odgovornost. Spreminjamo lahko samo sami sebe in ko se bomo dovolj spremenili, se bo moral spremeniti tudi »naš« odvisnik ali pa bo odnos razpadel. Dogaja se, da se žena, ki je leta prenašala moževo nezrelo ali nasilniško vedenje, z vadbo joge toliko psihično okrepi, da se postavi zase in se loči. Potem nepoučeni govorijo, da je joga kriva za ločitev, spregledajo pa, da je problem obstajal že veliko prej, preden je kdo od partnerjev začel vaditi jogo, in da je to za oba rešitev problema. Seveda pa je veliko lažje krivdo za svojo ločitev naprtiti jogi kot pa samemu sebi. Trdne zakone joga še bolj utrdi in pripomore k njihovemu razcvetu, ker partnerja skupaj stremita k istemu cilju in si pomagata pri njegovemu doseganju. Če pa v svoj razvoj leta in leta vlaga smo eden, drugi pa se za to ne zmeni, bo prej ali slej prišlo do tolikšnega razkoraka, da ga bosta zelo težko premagala. Vendar je z razumevanjem in strpnostjo mogoče tudi to.

Duhovna samostojnost pomeni, da razvijam zdravo duhovnost. Ne verjamem slepo vsemu, kar mi kdo reče ali napiše. Ne iščem čudežev in ne pričakujem razsvetljenja čez noč. Zavedam se, da je delo na sebi doživljenjsko, in da moram vztrajati do zadnje sekunde svojega življenja, če naj ga resnično dokončam in naredim iz sebe najboljše, kar lahko.

Zdrava duhovnost ni fanatična. Spoštuje vsakogar, ki se resnično trudi, da bi razvil svoje človeške potenciale v dobro vseh, ne glede na to, h kateri veri se prišteva in če sploh h kateri. Mnogi ljudje so se namreč odvrnili od vere zaradi prevelikega vmešavanja verskih institucij v politiko in izkoriščanja vere za povsem druge namene od tistih, katerim je bila prvotno namenjena. Med njimi so nekateri čudoviti ljudje, ki so in še vedno nesebično služijo človeštvu. Živijo po visokih etičnih principih in marsikdo od tistih, ki se imajo zaradi svoje vere za večvredne, bi se lahko zgledoval po njih. Seveda pa tudi vsak pripadnik institucionaliziranih ver ni že á priori dober ali slab samo zato, ker pripada eni od njih. Povsod se najdejo taki in taki. Tudi verske institucije sestavljajo samo ljudje.