V naši ne več tako novi, pa vendar najnovejši domovini se, morda še bolj kot drugod, vse od njenega uspešnega spočetja razpravlja predvsem o nacionalnem interesu. O čemer koli že teče beseda, prej ali slej postane naš nacionalni interes središče obravnave.

Še nedolgo tega je bil ta pojem skoraj uradno razglašan za skorajda edini smoter našega bivanja v, končno, samostojni državi. V zadnjem času se ta besedna zveza resda ne pojavlja več tako pogosto, a zato ni nič manj prisotna. Postalo je že nekako samo po sebi umljivo, da je tako rekoč vse naše početje namenjeno zgolj zagotavljanju tega interesa. Pa čeprav pravzaprav do sedaj še nihče ni pojasnil, kaj naj bi ta in tak interes sploh bil.

Tako je, recimo, v teh dneh nepoudarjen nacionalni interes obstoj osrednjega prekmurskega podjetja – Mure. V imenu tega interesa bodo pooblaščenci države storili malodane vse, da bi podjetje nekako obstalo. In, da bi s tem obdržalo svoje slabo plačane zaposlitve vsaj nekaj Prekmurcev. (Tisti, ki jim je zla Usoda namenila, da bodo kljub tem vsestranskim prizadevanjem pristali na spiskih brezposelnih, pač niso polnopravni člani Nacije in zato tudi niso predmet nacionalnega interesa).

Skušajmo, torej, razčistiti, kaj naj bi bil nacionalni interes in kateri so nekateri drugi interesi, ki so vsaj tako pomembni, pa vendarle ne tako zalo, kot je to ta čislani, neopredmeteni nacionalni.

Nacija, narod, ljudstvo. Že to so pojmi, ki jih ni preprosto določiti. Kaj je pravzaprav narod? Kaj vse ga določa in kdo, kako ga tvori?

Nekoč pomemben Slovenec, ki danes ni več tako zelo čislan, Edvard Kardelj, je še pred drugo veliko vojno, v prastari Jugoslaviji torej, v enem svoji del napisal nekako takole: »Narod je skupina ljudi, ki imajo moč in voljo biti narod«.  

To bi lahko bilo celo dovolj.

Ampak, poleg te volje in moči naj bi narod vendarle imel še kakšne druge značilnosti. Recimo jezik. Pa kulturo, tradicijo, navade. Pav gotovo tudi to še ni vse, a naj se za sedaj zadovoljimo s temi dejavniki, ki tvorijo osnovo tako za voljo kot za moč, biti narod.

Če se, torej, zadovoljimo s temi (pre)skromnimi določili in, če menimo, da smo prebivalci dežele na sončni strani Alp pred kakšnimi dvajsetimi leti udejanjili svojo tisočletno voljo do tega, da nismo le narod, ampak tudi narod s svojim ozemljem in pokazali dovolj moči, da to dosežemo, lahko to razpravo nekoliko poenostavimo.

Naš nacionalni interes je, če je, ostati narod.

Vse ostalo so interesi, ki bi morali biti temu interesu podrejeni. Natančneje: katerih cilji naj bi bili usmerjeni v to, da ostanemo narod tudi v razmerah, ko nam tega nihče več ne oporeka.

Ampak, poleg naštetih določil naroda je nujno omeniti še eno. Verjetno najpomembnejše. Narod smo predvsem ljudje.

In, če torej hočemo ostati narod, moramo skrbeti predvsem za ljudi. Tega pa, več kot očitno, v državi, ki smo si jo ustanovili prav za podpiranje naših nacionalnih interesov, vseh teh dvajset let preprosto ne počnemo.

Ljudje, in z njimi narod, s(m)o v tem okolju postali povsem postranski, pogosto se zdi da skorajda odvečni. Nekakšna navlaka.

Imeti dobro ekonomijo je pomembno za obstoj naroda. Ni pa pomembno biti prav ta in ne nek drug narod, če želiš zgolj učinkovito, donosno gospodarstvo.

Za obstoj naroda je pomembno, da ima ta narod kakovosten izobraževalni sistem. Če je le mogoče, predvsem v svojem jeziku. Za kakovosten izobraževalni sistem pa nista pomembna ne jezik ne narod.

Prav nič ni narobe, če narod v celoti in njegovi pripadniki posebej skrbijo tako za svoje kot za splošno zdravje. Ampak, zdravi s(m)o lahko tudi kot pripadniki katerekoli druge skupnosti. Seveda le, če bo ta skupnost, kot tudi njeni pripadniki, posvečala ustrezno skrb svojemu in splošnemu zdravju.

Še kar nekaj je takšnih in drugačnih zadev, ki neposredno podpirajo ne le obstoj, ampak zlasti razvoj, rast naroda. Tudi našega. In za prav vse te zadeve velja, da so same povsem neodvisne od tega narodovega obstoja in razvoja.

Med temi, takšnimi in drugačnimi zadevami s(m)o vsekakor in predvsem ljudje.

Kot ljudje želimo biti zdravi, izobraženi. Želimo, da bi imeli nekaj več, kot zgolj kruh, vodo in brlog. Kot posameznikom nam je lahko to celo pomembnejše, kot naša narodna pripadnost. Zlasti, če ugotavljamo, da naši demokratično izvoljeni predstavniki, ki smo jim zaupali vodenje naše nacionalne države, niso pripravljeni razmišljati o nas kot o ljudeh, pripadnikih prav tega in ne kakšnega drugega naroda.

Res je, da ima »država« nekoliko širše interese, kot je zgolj obstoj in razvoj tistega naroda, ki jo je ustanovil. Skrbeti mora, recimo, za vse svoje državljane. Pa tudi za druge prebivalce, pripadnike tega ali kakšnega drugega naroda. Državljane te ali kakšne druge države.

S tem seveda ni nič narobe. Zato pa obstaja država. Da namreč zagotovi ustrezne življenjske razmere vsem svojim prebivalcem. Torej tudi tistim, ki so jo ustanovili kot svojo nacionalno državo.

Država, katere pooblaščeni predstavniki (ki naj bi bili v službi ljudi, ki so jih ne le izvolili, ampak jih tudi plačujemo) govoričijo o ljudeh zgolj z matematičnimi pojmi, ki obravnavajo ljudi zgolj kot statistični podatek, pa nikakor ne more zase trditi, da skrbi za uresničevanje kakršnih koli interesov, kaj šele nacionalnih.

Branko Gerlič 

Vir: www.zofijini.net