|  Ta trenutek sem želel prihraniti za Vas, človeška bitja v Sloveniji, da Vas potolažim, da Vam dam novo upanje.
Zaupajte! Kljub človeškemu razumu nemogočemu. Zaupajte, v vse to kar delam in Vam tukaj pravim!
Vse delam prav, vse delam novo, vse delam dobro. Tukaj in zdaj.
Vsak, ki išče bo našel in tisti, ki ima veliko se mu bo dalo še več.
Veselite se zatirani, kajti verjeli ste moji besedi, Jaz Vas bom nagradil za Vašo zvestobo, tako da Vas bom poklical nazaj v resnično življenje.
Z veselim srcem sprejemajte, sprejmite brez upiranja ta dar življenja, ki Vam je bil poklonjen.
Sprejmite svojega partnerja, otroka, sodelavca, šefa in vsakega bližnjega takšnega kot je, saj Vam le on prinaša rešitev Vaše uganke, le preko njega boste spoznali nemoč svojih dosedanjih razmišljanj in svojih lažnih prizadevanj.
Razdajajte se do konca, saj do resničnega zaklada pridejo le tisti, ki zapustijo vse, kar je bilo nekoč njihovo in gredo naprej po novi poti.
Učite se, danes je svet poln resnice, odprite oči in ušesa, sprejemajte to, kar Vam prijazno ponujajo in če Vas ogoljufajo, se jim zahvalite, prejeli bodo svoje, Vi pa svoje.
Učite se in dajte se že enkrat podučiti, da se vam razodenem. Takrat Vam jasno povem čemu vojne, lakota, posilstva, prevare, mamila, umori, sovraštvo, nesreče, bolezni...
In vse to, zaradi LJUBEZNI.
Ko se oziram po mladih ljudeh, vidim v njih iskro, ki že gori za ljudi nove dobe, ko ti vstajajo iz ''mrtvih grobov'', iz velikih stisk in zatiranja, tukaj in sedaj ter prehajajo v svojo novo dobo in vse okrog njih se ponovno rojeva v NOVO. Ti novi ljudje so ustvarjalci življenja, moji ljubljenci, rojeni iz mene, enako bo dano tudi tistim, ki jim sledijo.
Kdor pa se meni upira, kdor je trmast, sam sebi zadosti pameten, ta bo okusil moj ognjeni meč v svojih mislih in se zavedel svojih omejitev, okusil bo s telesno bolečino, ogenj vseh svojih besed in besed bližnjih, ker sem jaz tako želel, okusil bo seme svoje zmote in to vse dokler ne prizna mene, KI SEM.
Tiste, ki sem jih izbral, jih nikoli ne izpustim iz svojih rok in stregli jim bodo v svojem preganjanju, da bi rešili lastno življenje.
Danes je nov dan in vse je prav. SAMO TA TRENUTEK JE.
Včeraj je že davno mrtev, živi le še v nižjih energijah zemeljskih človeških misli, ne oklepaj se tega, če pa se z vso vnemo še vedno držiš tega, kar je mrtvo, je tudi prav, tako okušaš dih smrti in nenehen strah. Sam sem želel, da je tako, da spoznaš mene, KI SEM.
Jutri je še daleč, ne pravim kaj bo, vem pa, da zagotovo pride in to je dovolj, tudi to je prav. Če si delaš plane in pričakovanja za jutri, boš v svojih razočaranjih vedno znova okušal pelin svojih zgrešenih zamisli. In tako je prav, do takrat, ko pridem.
Delam novo zemljo, delam nove ljudi, delam novo spoznanje-ZATE, za vse tiste, ki bodo sledili moji besedi. Tudi Vi boste prečkali rdeče morje, tudi Vi že danes pijete iz studencev žive vode. Ko bo v Vas zaživel izvir žive vode, ki nikoli ne presahne, vedite, da se je približal MOJ čas, staro se bo zrušilo v prah, na drugi strani pa bo vstal NOVI človek, ki ga še noben ni videl, niti opisal. Mirno sprejemajte to kar je. Ko boste to stisko doživeli in te besede razumeli, se Vam bom prikazal na drugi strani.
Vstal bo iz nedoumljivega, nerazložljivega, vstal bo iz uničenja starega, ki mora propasti, da bo ON vedno NOVO, nikoli opisano, večen je, ker prihaja iz MENE.
Če ne jeste mojega mesa in ne pijete moje krvi, ne boste videli življenja. Zato se ne bojte, če hočem, da kmalu pridem, pridem. Naj to razume, kdor zmore, ostali pa nenehno prosite, da se dotaknem Vaših teles s svojim ognjem. Kajti ogenj mora požreti tisto, česar več ne potrebujete.
Do mene pridete po mojih; danes so to radio, televizija, časopisi, filmi, znanost, lepotna, športna in vseh vrst druga tekmovanja, vlade, cerkve, šarlatani, sodniki, prevaranti, trgovci, zdravniki, zdravilci, morilci, prostitutke in vse kar je človek ustvaril po meni; ti vsi so moji služabniki, če boste njih priznali in jih poslušali, se Vam bom razodel po človeškem obrazu.
Kdor pa tega, kar sem JAZ naredil ne priznava, bo okusil večno preganjanje, ker se NIHČE ne more skriti pred menoj.
Pridite k meni, ker sem Vam pripravil ta današnji čas kaosa, da mi boste potem v moje veliko veselje, ki si ga z lastnimi mislimi še ne morete zamisliti in še ni bilo opisano, ki ga vaše človeško uho ni slišalo. Razodel Vam ga bom in to Vam pravim, kakor resnično SEM. Če me iščete in me najdete, boste dobili vse, kar si poželite.
VSE JE MOJE. Ne bojte se današnjega človeka, sam sem želel, da je vse tako v tem času.
|
NE ZAMUDITE
Samo ta trenutek je
Prispeval/a: Miran Zupančič dne ponedeljek, 11. september 2006 @ 19:53 CEST
lep pozdrav,
Miran
Samo ta trenutek je
Prispeval/a: en_bk dne torek, 12. september 2006 @ 08:29 CEST
Samo ta trenutek je
Prispeval/a: en_bk dne torek, 12. september 2006 @ 10:56 CEST
Samo ta trenutek je
Prispeval/a: Tatjana Malec dne torek, 12. september 2006 @ 15:17 CEST
kako dolgo te ni bilo na Pozitivkah. Ali je to pozdrav nam vsem? Kaj je s teboj? Ali misliš sploh napisati še kakšen dober prispevek, kakršnih smo bili vajeni brati od tebe. Kje so ivanščice? Ali so se skrile v senčno podrast in jih na Pozitivkah sploh ne bomo več videli in občudovali kako dehtijo. Tako pozdravljajo svoje prijatelje mimobežneži in breztežneži, ki jih veter zanaša. Pol leta si imel lunin mrk, sedaj se pa rašpljaš in se greš neko metafizično brcanje kaktusa, eksibicionistiko in masiranje svoje bube med ščavjem, iz katere noče in noče vzleteti noben živopisani metulj. Voham tvoje osje želce in nek skrivljen polujb Pozitivkarjem. Tale vtis pa kar lepo popravi in se predstavi tistim, ki te še ne poznajo kot en pravi En-bk.
Lep pozdrav
Tatjana
Samo ta trenutek je
Prispeval/a: Tatjana Malec dne torek, 12. september 2006 @ 15:19 CEST
Samo ta trenutek je
Prispeval/a: Ajda dne torek, 12. september 2006 @ 20:21 CEST
lp, ajda
Samo ta trenutek je
Prispeval/a: Tatjana Malec dne sreda, 13. september 2006 @ 08:59 CEST
T.
Samo ta trenutek je
Prispeval/a: Tatjana Malec dne sreda, 13. september 2006 @ 09:22 CEST
tvoj članek, kakor tudi vsi ostali prejšnji, ki si jih objavil na Pozitivkah, so pravi biseri in vnašajo med ljudi duha, so kulturno in človeško sporočilo, ki pripomore k psihičnemu ravnovesju ter čustveni angažiranosti. Tvoj prispevek kaže na tvoj intimni in individualni prostor trenutkov, ki jih doživljaš znotraj sebe. Spominjam se tudi tvojih komentarjev, ki se mi še danes zdijo kot veliko dobronamerno svetleče oko, ki gleda in čuti človeka v vsej njegovi razsežnosti v pozitivnem smislu. Ne zameri tistim, ki tvojega članka niso razumeli, ker morda ne zmorejo živeti treutkov, ki jih ti opisuješ.
Lep pozdrav v upanju, da bomo spet lahko kmalu brali tvoje čudovite prispevke
Tatjana
Samo ta trenutek je
Prispeval/a: Tatjana Malec dne sreda, 13. september 2006 @ 09:30 CEST
Samo ta trenutek je
Prispeval/a: titanic dne sreda, 13. september 2006 @ 20:34 CEST
Samo ta trenutek lahko spremenimo svet, tako, da spremenimo sebe.
Samo ta trenutek je živ, tukaj in sedaj, resničen v vsej svoji popolnosti.
Ljubezen – tolikokrat izrečena, zlorabljena in narobe razumljena je izgubila ves čar, ki bi jo morala ohraniti za... za človeka.
»Pridite k meni, ker sem Vam pripravil ta današnji čas kaosa, da mi boste potem v moje veliko veselje, ki si ga z lastnimi mislimi še ne morete zamisliti in še ni bilo opisano, ki ga vaše človeško uho ni slišalo. Razodel Vam ga bom in to Vam pravim, kakor resnično SEM. Če me iščete in me najdete, boste dobili vse, kar si poželite.«
Kje je On, ki nas vabi, ki se ga ne vidi, ne sliši, ne čuti?
O, ja lahko se ga čuti in občuti s čutili, ki jih imamo prav v ta namen.
On je v nas in, ko iščemo sebe, najdemo njega v nas, ki nas vodi, opogumlja, daje moč in oporo, če ga poslušamo in gremo po poti, po kateri nas vabi.
Lp Titanic
Samo ta trenutek je
Prispeval/a: Tatjana Malec dne sreda, 13. september 2006 @ 22:28 CEST
se mar človek čutiš sam? Pojdi na morje in občutil boš, da nisi sam. Globoko v sebi boš našel prijatelja in to je Stvarnik, ki se razodeva v tebi, ki te ni pustil brez pričevanja o sebi, kajti od njega si prejel podarjenost življenja, daje ti z neba dež in rodovitne čase ter napljavlja človeška srca v veseljem in ljubeznijo. Človeštvo oskrbuje s hrano in s tem izpričuje svojo osebnost. Hrana, ki jo jemo, je razultat zapletenih kroženj vode, ogljika, fosforja in dušika. Rastline rastejo v življenjsko pomembnem procesu fotosinteze in ogljikovega dioksida ter vode, ki so ustvarjene za surovine, sončna svetloba pa za vir energije, da izdelujejo sladkorje. Med fotosintezo nastaja tudi kisik. Naše telo vdihuje kisik, ki ga potrebuje pri presnavljanju oziroma izgorevanju hrane. Izdihavamo pa pri tem nastajajoči ogljikov dioksid, ki ga rastline reciklirajo za fotosintezo. V naših in tudi živalskih telesih je fosfor bistven pri prenašanju energije. Od kod pa dobimo fosfor? Zoper iz rastlin. Te namreč absorbirajo anorganske fosfate iz zemlje in jih pretvarjajo v organske. Mi potem rasline, ki vsebujejo fosfor v teh obliki, zaužijemo in fosfor uporavimo za življenjsko pomembne dejavnosti. Fosfor se vrne v zemljo v obliki telesnih odpadnih snovi, ki jih lahko rastline kasneje zoper absorbirajo. Potrebujemo pa tudi dušik, ki je sestavni del vsake beljakovinske in DNK molekule v našem telesu. Okoli nas je približno 78 odstotkov zraka dušik, ki ga niti rasline, niti živali ne morejo absorbirati neposredno. Dušin iz zraka je torej treba pretvoriti v druge oblike, ki ga lahko rastline zaužijejo, ljudje in živali pa kasneje koristno uporabijo.
Kako čudoviti reciklažni sistem je Stvarnik ustvaril. Ali lahko kdo oporeka Stvarnikovi predvidljivosti in modrosti? Vsak človek ima svojega očeta, nihče ni brez njega. In tako ga ima tudi stvarstvo, saj celotni kozmos vodi in upravlja neka inteligenca, sicer bi nastal kaos. Ali razmišljate o Stvarnikovih stvariteljskih dejavnostih? Kakor koli se ozremo, so pričujoče. Kdo poleg Stvarnika še ima duhovno telo? Kako ne bi človek strmel in občudoval vso to harmonijo v vesolju, ves ta red, ki predstavlja kozmični zakon. Povzdignimo oči k zvezdam in se vprašajmo kdo je vse to ustvaril. Jaz vidim, da je stvariteljski dej podaril človeku življenje in upanje. Stvarnik je naredil to, kar bi za svoje potomstvo naredil vsek ljubeč in pozoren oče. Nihče ne more upravičeno kriviti Stvarnika za stanje, v katerem je danes naš onesnaženi planet, češ, da je Stvarnik ljudem dal pravico, da zemljo izrabljajo in uničujejo. Stvarnikov namen je bil dober, ljudem je zaupal planet v upravljanje. Stvarnik se razodeva v nas kot dobrota in ljubezen. Če bomo spoštovali njega in njegov zakon, bomo spoštovali tudi sebe. Vsak lahko najde za to Stvarstvo svojo razlago in iz svoje vere v dobro, se lahko veliko naučino. Človek potrebuje prijatelja in ga vedno najde v sebi. Za to je poskrbel Stvarnik. Samo za trenutek se zastrmimo v nebo in in videli bomo veliko dokazov, v katere je razumno verjeti, da to samo po sebi ne more nastati.
LP Tatjana
Samo ta trenutek je
Prispeval/a: titanic dne sreda, 13. september 2006 @ 23:48 CEST
Zrak, vdih in izdih. To je življenje. Ti govoriš o Stvarniku, jaz pravim njemu Bog. Pa je to prav vseeno, saj govoriva o istih stvareh in se razumeva. Če se ozremo okrog z odprtimi očmi, je to meditacija, saj »gledamo s srcem« ko razmišljamo na višjih frekvencah. Kdo je vse to okoli nas ustvaril, pripravil.... Lahko pa oči tudi zapremo in se poglobimo skozi svoj vdih in izdih v sebe in prav tako vidimo in čutimo stvaritve, katere del smo.
Zavedanje trenutka v katerem se človek nahaja je lahko tako neskončno lep, da je vreden človeškega življenja. Če je teh trenutkov veliko, postane človek Človek z veliko začetnico.
lp Titanic
Samo ta trenutek je
Prispeval/a: Tatjana Malec dne četrtek, 14. september 2006 @ 10:02 CEST
Osebno sem se že opravičila za svojo izjavo Damjanu Likarju, ki sem jo dala pred dvemi leti v trenutku užaljenosti na njegov prispevek, ki ga pa ne mislim znova kakor koli komentirati. V zvezi s prispevkom in svojo izjavo, za katero sem se že javno opravičila tistemu, ki mu je bila izrečena, ne želim znova ponovno odpirati polemik z nekom, ki stoji na preži in mu pride vse prav, da generira nove konfliktne situacije.
Vljudno prosim, da se komentar anonimneža Dysana v zvezi z Damjanom Likarjem izbriše, ker se ne dotika Navijevega prispevka, o katerem je Dysan napisal: Koja pička od komentarja je to? Izrazila sem svoje mnenje in osebno mislim, da bi bilo primerno, da urednik takšne deplasirane in žaljive izjave o prispevkih, izbriše.
Javno povem, da se delo vsakega izmed nas ne sodi samo po morebitnih napakah, temveč po vsem tistem, kar smo pozitivnega prispevali na Pozitivke. Pozitivke niso za to, da bi anonimneži pisali pamflete o ljudeh, ki nastopajo javno pod svojim imenom in s svojim konkretnim avtorskim delom, v katerega se vlaga trud.
Prej ali slej bo moralo priti do tega, da če bodo Pozitivke hotele, da resni avotrji pišejo prispevke, bodo morale zagotoviti tudi javni dialog med konkretnimi osebami z nekim imenom in priimkom, ne da se anonimneži skrivajo kot pume, ki te napadejo ponoči, ko jih ne vidiš. Za moj okus je to višek hinavščine. Mogoče pa se pod imenom Dysan skriva prav kakšen dober znanec, ki oskrbuje svoj ego s to destruktivno energijo, ki ga usmerja v to ravnanje. Očitno nisem žrtev samo jaz, je tudi Navi.
LP Tatjana
Samo ta trenutek je
Prispeval/a: Tatjana Malec dne četrtek, 14. september 2006 @ 10:18 CEST
LP Tatjana
Samo ta trenutek je
Prispeval/a: en_bk dne četrtek, 14. september 2006 @ 11:49 CEST
A ni lep dan, a ne da ja. Najlepši danes. In edini danes. Čudovit.
In imaš prav, Dysan, le kakšen komentar na članek je bil to. Tudi mene je začudil /pa saj to sem ti že napisal/.
Ker mi ni po volji, da je moje pomanjkljivo pisanje povod za nadaljevanje vašega medsebojnega /jao, sedaj sem pa v dilemi ali naj napišem tako kot čutim, ali vse skupaj zavijem v primernejši celofan besedne izraznosti. Bom poskusil eno in drugo/ prepucavanja in podjebavanja alias pomanjkanja empatije, izražene kot nesprejemanje pravice drugega, da razmišlja kot razmišlja, da verjame /ali pač ne/ kot verjame in deluje kot deluje, bom svoje videnje in razumetje članka in občutke, ki so me prevevali ob branju, do katerih imam seveda vso pravico, razložil /predvsem sebi, ker sem bil začuden nad svojim odzivom/.
No, prvi občutek ob branju je bil, da to niso božje, ampak satanove besede /ok, ne se sedaj zapenjat ali bog je in kaj ni ali je, pa kdo da je satan in da kaj takega ni ali je. Kar pač komu ta dva pojma pomenita/. Bog je ljubezen /tako pač jaz verjamem in si prihranite trud s prepričevanjem, da ni/ in bog ne grozi. Članek pa izžareva grožnjo in strah in hlad in preračunljivost. Ne, iz tega članka ne govori Bog...prej Satan.
Zato tak komentar. Če sem komu stopil na kurje oko, se mu opravičujem.
en bk
Samo ta trenutek je
Prispeval/a: Tatjana Malec dne četrtek, 14. september 2006 @ 14:28 CEST
jaz nisem tako razumela članka, da je to Satan. Navezujem razmišljanje na nek drug prispevek Navija, kjer zelo življenjsko piše:
Človek je naravno bitje. Človek je bitje, ki razmišlja. Razmišljanje pa vodi tudi na kriva pota-zablode. Zablode v mišljenju imajo za posledico nerealna pričakovanja. Nerealna pričakovanja imajo za posledico frustracije. In frustracije imajo za posledico bolezni. Bolezen ima za posledico, da človek začne razmišljati o vzroku. In razmišljanje o vzroku te pripelje nazaj do frustracij. Tako ugotovimo, da so frustracije posledica nerealnih pričakovanj. Ko nam postane jasno, da so nerealna pričakovanja posledica napačnega razmišljanja, nam postane jasno zakaj smo zabredli. S svojim razmišljanjem smo prestopili naravne zakone, ki veljajo za vse stvarstvo.
Človek je Stvarstvo. Zakaj ''Vsi ljudje smo trava; še tako lepa cvetlica je le trava.'' (1. Peter 1, 24). Človek je stvarnik in ustvarjalec. Jezus jim je odgovoril: ''Ali ni zapisano v vaši postavi: Jaz sem rekel: bogovi ste? (Jn 10, 34). Vse v naravi je že vnaprej določeno. Drevo zraste iz semena, vsako po svoji vrsti. Iz pšeničnega semena zraste pšenica, iz koruznega semena koruza. Rastlina raste toliko časa, kot je določeno. Z gnojenjem in skrbjo za rastlino lahko postopek nekoliko pospešimo, rastlino varujemo in jo naredimo bolj odporno, vendar ne bistveno, kot je to vnaprej določeno.
Kaj delamo pa ljudje? Imenujemo se (sami sebe) krona stvarstva. Vse bi radi na hitro, ta trend je prisoten predvsem v zadnjem stoletju. Radi bi na hitro obogateli, se hitro učili, hitro živeli, se na hitro poročili, hitro, hitro vse na račun drugih, v škodo sebi. Hitre odločitve ponavadi terjajo poenostavitev razmišljanja, ki pa so v večini primerov napačna. Ali smo v stiku z božjimi zakoni, z zakoni narave? Ali nam posledice tega prehitevanja ne govorijo dovolj jasno, da prehitevamo-v svojo škodo? Toda vi nočete priti k meni, da bi imeli življenje (Jn 5, 40). Spoznanje o lastni zmoti je za vsakega posameznika boleče, terja pa ukrepanje, ki bo pripeljalo bolnika na pot zdravja, nesrečnega k sreči in zadovoljstvu, razočaranega nazaj k sebi. Stvarstvo je bilo in ostaja zmeraj v nas.
Vsepovsod okrog nam narava daje zgled, ali znamo to sploh še začutiti, videti ''za'', spoznati, da smo del te narave, kjer veljajo določeni zakoni, ne kateri koli. Zakon setve in žetve je neizprosen. Prej ko slej ga vsak človek spozna. Nekateri, rajši kot bi ga priznali, se obračajo k pomoči od zunaj (branje iz kart, horoskopi, vedeževanja, numerologija…), pa nazadnje umrejo zaradi lastnega upiranja. Zakaj se upiramo naravi v nas, ali nas niso tega naučili? Saj vsi delajo tako okrog mene? Mi in narava smo v svojem bistvu eno. Potrebno se je spremeniti, umreti v sebi.
Tako torej nobeden izmed vas, ki se ne odpove vsemu, kar ima, ne more biti moj učenec (Lk 14, 33). Kdor to upošteva je kralj Življenja, kdor zanemarja, ga čaka nagrada-pospravljanje lastnih napak in nesmiselno trpljenje, dokler se ne vrne nazaj k izvoru, k sebi. Narava ne pozna nobenega sovraštva, jeze, lenobe, upiranja, nobenega prav ali narobe. Narava sama pozna svojo pot. Tako tudi sami najdemo svojo pot, če se ne upiramo življenju. Jaz sem kruh življenja. Kdor pride k meni gotovo ne bo lačen, kdor veruje vame, ne bo nikoli žejen (Jn 6, 35). Upiranje pa prinaša bolečino in trpljenje.., ali vam je to poznano? Upiranje stvarniku, stvarstvu? Sprosti se in živi življenje, samo to in rešitve bodo prišle same od sebe.
Misli na to, da si vedno prisoten le v sedanjosti in da svoja dejanja lahko vedno popraviš, saj si Stvarnik, vse ostalo razmišljanje je brezplodno. Uživaj Življenje, ker je tvoje vse, zadovoljstvo, do katerega imaš vso pravico.
Mogoče bi kar Navi sam dal odgovor in pojasnilo na nekatere komentarje, ki imajo odklonilno stališče do prispevka in po mojem verjetno niso bili razumljeni prav. Jaz sem članek razumela v pozitivnem smislu.
LP Tatjana
Samo ta trenutek je
Prispeval/a: Tatjana Malec dne petek, 15. september 2006 @ 00:16 CEST
Tatjana!
Damjan Likar je naredil intervju z:
Moris Hoblaj (diplomirani teolog in sociolog, pisec cerkveno kritičnih člankov) je rojen v Štrukovcu pri Čakovcu na Hrvaškem. Gimnazijo je obiskoval v Zagrebu, študij filozofije – teologije in sociologije pa v Zagrebu in Münchnu.
Torej v tem primeru Damjan ne laže. Je le novinar, ki je poslal intervju. In jaz sem ga objavil.
S spoštovanjem
Igor Petek
Moj komentar s spoštovanjem do same sebe:
Ej duš, saj sem spregledala in že malo pozabila, da je bil posredi dušeslovec Moris Hoblaj, od samega satana obseden odpadnik vere v Boga, ki riše nam ženskam za 8. marec čestitke tako, da nariše župnika, ki s čevljem stopa ženski, ki kleče riba pod, na hrbet. In nato razmnoži take voščilnice v 1000 izvodih in jih objavi na Pozitivkah. Orktodoksni psihoanalitik krščanstva in kristjanov se obnaša tako, kot bi bile me ženske kastrirani moški, ki jih je treba obrcati in pohoditi. Tega pa ne stori sam, ker nima več duhovniškega oblačila in talarja, temveč za to dejanje na mesto sebe postavi drugega.
Toliko o dušeslovcu Morisu, ki je v tej in še drugih zgodbah posredi, ki so me v preteklosti iritirale (sedaj ne več) zaradi žalitev določenega števila ljudi, ki naj bi bili verniki.
Skratka stari rek še velja:"Povej mi s kom hodiš in ti povem kdo si." Vsakdo lahko ve, kaj mislim s tem povedati.
Pozitivke so očitno komu sredstvo, s katerim doseže svoj terpaevtski cilj. Sem pa tja se vedno kakšen najde, saj je znano, da ima Hudič mlade.
Pravzaprav mi je kar žal, da sem se opravičila nekomu, ki dela intevjuje, s katerimi se žalijo čustva vernikov in jih objavlja. Po moji trezni presoji sploh ni bila zadeva vredna opravičila. Če se kdo mora opravičiti, naj se kdo drugi opraviči velikemu številu užaljenih ljudi, ki zaman pričakujejo opravičilo. Jaz ga niti ne rabim.
Nihče ni nič kriv, ne tisti ki piše in riše takšne stvari, ne tisti, ki naredi intervju, v katerem se žalijo verniki in njihova čustva in ne tisti ki jih objavi.
Kriv in umazan je tisti, ki užaljen pove, da so to perverznosti. Zame so. Pa jih razumite kakor hočete. Jaz do takih pisanj imam nulto toleranco.
Nekateri imajo v sebi tako močno potlačeno napadalnost, da jo kar ne morejo zajeziti in ko zbruhajo ven, mislijo, da so zbruhali zlato kašo, ki bo postala duhovna hrana ljudem. Bog naj jim odpusti, saj ne vedo kaj delajo.
Takole vam bom povedala: Jaz vas ne bom natepavala z iztepačem, ker imam roke zasedene s svinčnikom, ko pišem poezijo, ki je vsekakor bolj plemenito in koristno dejanje, kot da se ukvarjam tu na Pozitivkah z nekim dušeslovcem ali kakšnim anonimnežem s sposojenim imenom ali pisci brezveznih intervjujev.
Hoblaju in njim podobnim pa noben študij teologije in filozofije ni nič koristil, ker so svoje znanje demonizirali in to pretvarjajo v določeno tržno blago za določene politične naročnike, ki jih preživljajo.
Milo rečeno povedano: ljudje, ki ustvarjate krizo in nesoglasja med ljudmi, bodite kjer ste, saj niste sposobni razumeti subtilnih duhovnih psihičnih procesov človeka in ne presoditi kdaj človek govori s pozitivno odkrito besedo in ne kdaj govori skozi sterilni filter hinavščine in škodoželjnosti svoje maske.
Ne govorim vam ne v svojem imenu, ne v imenu miru, in ne v imenu Boga. Govorim vam v imenu življenja!
Kaj smo sploh ljudje, saj nismo sposobni preprečiti velikih in pogubnih vojn in terorističnih diktatur, nismo sposobni oblikovati ukrepov, ki bi preprečili prihodnje katastorfe, kot so biološka ali kemična vojna, uporaba atomskega orožja, lahkote v velikih predelih kolonialnega sveta in strahotnih posledic naraščajočega zastrupljenja zraka, vode in zemlje.
Doma nismo sposobni tistim, ki so brez dela, zagotoviti kruh. V človeški viziji imata proizvodnja in potrošnja vlogo velike matere, brez katere se ne more živeti. Vedno bolj neumni ljudje se mirijo s TV programi in s političnimi lažmi kot z nekakšno uspavanko. Moški sploh ne veste, če bodo vaše anoreksične ženske imele dovolj mleka, da bodo podojile otroke, vaša nova religija postaja tehnika, vaš nov bog pa avtomobil čimboljše znamke.
Včasih so se ljudje spojili vsaj v katoliški cerkvi ali pa v Marxovem pojmovanju socializma, ki se je potem sprevrgel v največje totalitaristično zlo na planetu, ki je zahtevalo 100 milijonov mrtvih. Sedaj pa vlada samo ostra gospodovalnost, komolčarsto, škodoželjnost, očitanja, pobijanje verskih čustev, relativiziranje vrednos, nespoštovanje drug drugega.
Danes ste lahko opazili, da sem slabe volje, zato bom primerjala Pozitivke s staro legendo o rodovitnem drevesu in čudežnem studencu: oba se lahko posušita, če se sonce in dež spreta in zatajita. Upam, da se to ne bo zgodilo, da bo prevladal razum Stvarnika, ki to ureja, na Poztivkah pa razum uredništva in avtorjev, ki v časopis pišemo oziroma ga urejajo.
No, lahko noč, ne bom vam več težila. Mirno spite! Lahko si preberete tudi mojo pesem Opice, ki sem jo danes napisala v povezavi z neko asociacijo, ki ni povezana s tem mojim komentarjem. Je pa vsebinsko zelo blizu.
Jutri bo zagotovo lepši dan! Samo dušeslovca in z njim povezanih starih komentarjev ne mi trositi pred oči, ker imam teh polemik poln "kufr".
LP Tatjana
Samo ta trenutek je
Prispeval/a: Tatjana Malec dne petek, 15. september 2006 @ 08:51 CEST
Svoj komentar na bedno dejanje tistega, ki vleče iz naftalina posamični iztrgani star citat z namenom blatenja mene osebno in mojega dosedanjega dela na Pozitivkah in tudi sicer, sem napisala z namenon, da nekoliko osvetlim zakaj se je pojavil v komentarjih takšen citat in kakšna je dejansko bila podlaga, da sem o objavljenem intervjuju davno tega napisala protestno ogorčenje.
So ljudje, ki imajo posebne destruktivne potrebe kot dodatek življenjskemu nagonu in nimajo nobenega razloga,
da bi se ukvarjali s širšimi območji miselnega človeškega delovanja in kaj bolj koristnega napisali. Špekulirajo, da bi pri balcih ustvarili novo potrebo in jih prsilili k žrtvi, da se mu hihitajo na njegov žargon in nabadanje živih in mrtvih.
Takšen skuša ustvariti bitno moč nad drugim, da bi z njo zadovoljil svojo lastno sebično in tudi dejansko "intelektualno" potrebo, da bi drugemu zmanjšal ugled, vrednost njegovega dela in tako se nekje pojavljata bogastvo in revščina kot enaki na istem piedestalu.
Ne morem pomagati, če komu moja kritična ost, ni po godu.
Okamenele odnose je treba prisiliti k plesu s tem, da zapjemo njihovo lastno melodijo.
Glede na odmev na moj včerajšnji komentar je pa tako:
Saj poznate tisto situacijo, ko so opice v živalskem vrtu gledale skoz mrežo norce zunaj nje? Kdo med njimi iz živalskega vrta ali izven njega kaže s prstom na trčene pa ugotovite sami. Ugotovite lahko tudi kje je pravi živalski vrt - na tej ali oni strani mreže.
Lov na trčene je odprt. Izvolite!
Lahko napišete kar vas je volja, saj jaz itak selekcioniram izjave po pomenu kdo je tisti, ki je kaj povedal. Zame je predpogoj, da tisti, ki o meni in mojem delu kaj pove, da se predstavi s polnim imenom in priimkom. Tisti pa, ki skriva svoje "pičkarjenje" (oprostite izrazu) in zmerjanje drugega s trčenostjo za svojo anonimnostjo je kot človek zame 0.
LP Tatjana
---------------------
Opice
Ko odpreš TV sprejemnik,
(za to ni potrebno imeti posebne sreče)
zagledaš mejni obraz, ki izžareva
v prostor opičje strmljenje.
Onstran prostora je kaos, ki ti pokaže
lastnosti tvojega opičjega plemena.
Zunaj pada tihi dež, ki ti obudi spomin
kako so te opice izgnale iz opičjega tropa,
a ko se ti je utrnila prva solza ginjenosti
iz samozadovoljstva po licu, da nisi več opica,
nisi hotel več v večnozeleno pokrajino
opičjega sveta v divjini.
Zavrgel si opico v svojem telesu
in sprejel vlogo človeka.
Podivjane vode so te gnale naprej,
napajale trte, ki so obrodile vino
in ti si opijanjen branil svoje opičje kraljestvo
in se začel gostiti s surovim mesom.
Postal si opičji mojster,
nagrajen s človeško pametjo za ubijanje.
Vidim trope sužnjev opičjega rodu,
ki jih tvoje kamnito srce gleda izpod opičjih oči
in opičje kože, ki je izven džungelskega tropa
dosegla drugačnost, ki se ujema s stanjem sveta.
Moč je značilna za vodje opičjega tropa,
ki preoblečen v cunje, predstavlja drugo vrsto.
Prilagodil si se opičji nepopolnosti
in v njej eksistencialno vztrajaš.
Med nami je veliko opičjih dostojanstvenikov -
v Ameriki in povsod po svetu,
ki varujejo v najbolj skritih trezorjih
opičje bakelitne oči in živalsko nagonsko naravo,
opičjim lastnostim pa dodajajo še izprijenost.
Svojo dlakavost in genitalije pokrivajo
z razkošnimi oblačili, okraski, imeni in funkcijami.
Ko delujejo, jim v očeh mežikajo opičja zadnjica,
spredaj pa nikoli potešen džungelski spolni nagon,
s svojimi analnimi glasovi pa vzbujajo občutje studa
ob poljubljanju suhe revščine v Afriki
in deželah tretjega sveta na daljavo.
Tudi med nami ni tako malo opičjih mojstrov
s takimi lastnostmi, kot jih imajo orangutani po svetu.