Intervju z Dianne Lang, izjemno samaritanko
Gill Fry

Dianne Lang, ki je rojena v Južni Afriki, je delala kot psihologinja preden se je leta 2000 odločila za življenjsko spremembo in začela pomagati pri izboljšanju oskrbe ljudi s HIV-om in AIDS-em in izobraževanju o tem v tej državi.

V svoji nedavno objavljeni knjigi »Reševanje Mandelovih otrok« opisuje svojo izjemno zgodbo; začela je iz nič z delavnicami in izobraževanjem ljudi, ki skrbijo za prebivalstvo v ekonomsko šibkih mestnih področjih Middleberga; z reševanjem zapuščenih otrok in organiziranjem doma zanje ter bojem z lokalnimi oblastmi za pravice teh otrok.

»Dom za otroke Dianne Lang« ponuja podporo in zavetišče za nepreskrbljene otroke, od katerih jih je mnogo s HIV-om in AIDS-em. Dom ne prejema nobene državne pomoči in se nenehno bori za obstoj, ki sloni v glavnem na zasebnih donacijah, poslanih predvsem iz Velike Britanije.

V času, ko je osvojila  prestižno nagrado za svoje delo, se je Dianne soočala z neprestanimi grožnjami, ki naj bi utišale njeno razkrivanje korupcije v neuspešnem sistemu za oskrbo otrok. Decembra 2006 so ji grozili s smrtjo in prisiljena je bila pobegniti v Veliko Britanijo.  Za Share International jo je intervjuvala Gill Fry.

Share International: Kako je bilo odraščati v Južni Afriki?
Dianne Lang: Rodila sem se in odraščala v delu Južne Afrike imenovanem Transkei in tako sem bila vzgojena v plemenskem sistemu: z eno nogo sem v zelo afriškem svetu, z drugo pa v zelo belem svetu. Brez truda se lahko približam Zahodnemu svetu, globoko pa razumem tudi afriško plemensko kulturo: prvi jezik, ki sem ga govorila, je bil Xhosa, ne angleščina.

Moja starša sta bila poslovneža in bila sem že šesta generacija, ki je bila rojena v Afriki. Tam smo bili edini belci, vsi ostali so bili črnci. V Transkeiju je bila od leta 1964 samouprava in ker smo bili samoupraven plemenski sistem nas apartheid v Južni Afriki ni prizadel. Ko živiš pod upravo plemena, sta avtoriteti plemenski starešina in najvišji glavar. Starši te ne kaznujejo, če se neprimerno obnašaš.

Pošljejo te k plemenskemu starešini, ki mu moraš pojasniti svoje slabo obnašanje in nato on odloči o kazni. To je bilo nekaj povsem drugega in apartheid sem doživela šele potem, ko sem se že kot odrasla preselila v Južno Afriko. Ta me je zaradi ločenosti, ki je nisem doživela nikoli prej, navdajala z grozo.

SI: Kako ste začeli s kampanjo?
DL: Vse življenje sem skrbela za žrtve socialnih krivic: želela sem olajšati trpljenje ljudi in vedno sem imela težave, ker sem se tega lotevala. Nisem pa mogla sprejeti nepravičnosti v nobeni obliki. Zato sem vedela, ko sem doživela apartheid, da to ni prav. In tako sem se pridružila gibanjem ter poskrbela, da me je bilo slišati. Mislila sem, da spreminjam stvari.

Otroke v šoli so tepli, če so pozabili telovadno obleko, če so pri matematiki narobe seštevali ali če niso znali pravilno brati. Začela sem torej s »Skupino za izobraževanje brez strahu« in sčasoma so prenehali s fizičnim kaznovanjem v šolah. Izbrala sem šole tam, kjer ni bilo semaforjev in poskusila rešiti drevesa. Vedno sem delala take stvari.

SI: Kako je izgledal konec apartheida?
DL: Ko smo imeli novo Južno Afriko, sem bila resnično vesela, ker smo dobili, kar smo hoteli. Navdajalo me je upanje za demokratično, svobodno Južno Afriko. Vsi Južni Afričani so nekako sodelovali pri sestavljanju ustave, še preden je Nelson Mandela postal predsednik. Prizadevali smo si, da bi vsak imel svoje pravice. Prisostvovala sem številnim konferencam, kjer smo razpravljali o raznih idejah, zgledovali smo se po Deklaraciji o človekovih pravicah. Verjamem, da je naša ustava najboljša na svetu.

Zgledovali smo se po Zakonu o skrbi za otroke in Zakonu o kazenskih postopkih. Veliko zakonodaje je bilo spremenjene, da so bili tisti, ki jih je to zadevalo, v bolj pravičnem položaju. Ustavno sodišče je postalo najvišje sodišče v državi in vsa nižja sodišča so morala ostati zvesta duhu ustave in zagotoviti, da ljudje niso bili zaprti brez razloga. Vsi, vključno s tistimi, ki so bili dokaj rasistični preden je ANC prevzela oblast, so z ustavo dobili upanje.

Dan volitev, ko smo vsi skupaj volili, je bil resnično najmirnejši dan. In junija 1995, ko so Springboksi zmagali v ragbiju, se je veselila vsa Južna Afrika, ker je bil to povzetek povezanosti naroda, ki je prestal popoln pekel. Ljudje so čutili veselje in upanje do te čudovite dežele in stvari, ki smo jih nameravali storiti za razliko od ostale Afrike.

SI: Kaj se je torej zgodilo po novem začetku v Južni Afriki?
DL: Ko je gospod Mbeki postal predsednik, sem začela opazovati to državo in se spraševati, kam gre. Imeli smo ogromen problem z AIDS-em, ljudje so umirali kot muhe, minister za zdravje pa nam ni hotel dati nobenih zdravil. Mbeki je dejal, da HIV ne povzroča AIDS-a, da ga povzroča revščina. Minister za zdravje nam je rekel, da se lahko zdravimo z limoninim sokom, peso in česnom; da je zdravilo hujše od bolezni same, zdaj pa naši vrači pravijo »posilite dojenčka in pozdravili si boste AIDS«.

Zdaj tudi ni služb in vsi – tudi belci – stojijo na ulicah in prosjačijo za hrano. Če ste belec in moški ne morete dobiti službe zaradi 'afirmativnega dejanja', ki se ga napačno izvaja. Zdaj le tisti, ki so bili prej prikrajšani, dobijo službo. Kar se zdaj dogaja v vladi je, da so zaradi afirmativnega dejanja, na vodilnih položajih ljudje, ki niso usposobljeni zanje. Dogaja se ogromen beg možganov iz države. Belci in izobraženi črnci državo zapuščajo v trumah.

SI: Kako ste se torej vključili v izobraževanje o HIV-u in AIDS-u?
DL: Z letalom sem se vračala iz Edinburgha in sem premišljevala: »Nočem iti domov.« Imela sem napad panike in spoznala sem, da bi lahko preživljala svoj najlepši čas in nisem se hotela vrniti v tisti občutek, ko se oziram čez ramo, da bi preverila ali bom tepena, oropana, zabodena ali ustreljena.

Potem sem pomislila: ničesar ne morem storiti zoper brezposelnost ali kriminal, lahko pa kaj naredim na področju HIV-a in AIDS-a. V dveh tednih po vrnitvi sva s prijateljico pripravili delavnico o ozaveščanju o AIDS-u, da bi delovali proti temu, kar je vlada govorila ljudem prek plakatov, da je »HIV in AIDS = smrt«. Jaz mislim: HIV in AIDS ne vodita v smrt, z njima lahko živiš kar dolgo časa.

Z delavnicami o AIDS-u smo začeli v Port Elizabethu. Potem sem ugotovila, da je tam kar precej nevladnih organizacij in da moram iti tja, kjer je revščina najhujša in kamor ne bi šel nihče. In našla sem kraj z imenom Middleberg v Vzhodnem Capeu. Trošila sem svoj denar, nihče mi ni pomagal.

Moje sanje so bile postaviti domačega skrbnikav vsaki ulici, v vsakem mestnem področju in v dveh letih sem imela v vsaki ulici usposobljenega skrbnika, ki je bil v celoti opremljen, da skrbi za ljudi, da ti niso umirali sami in prestrašeni. Usposobila sem tudi skupino ljudi, da so širili zavedanje o HIV-u in AIDS-u prek gledališke igre, ki je potovala od šole do šole in učila otroke. Po šolah sem usposabljala skupine otrok istega stanu, da so bili prijatelji otrokom, ki so zaradi AIDS-a postali sirote in usposabljala vzgojitelje, ki so usposabljali druge vzgojitelje.

SI: Kako ste začeli skrbeti za zapuščene otroke?
DL: Kupila sem majhno hišo v Middlebergu, da so lahko tja prihajali vzgojitelji za ozaveščanje o HIV-u in podporne skupine. Ker je uporaba besede HIV še vedno delovala slabo, smo skupino poimenovali Skupina Dianninih prijateljev. Neko noč sem ostala tam in potrkalo je na vrata. Odprla sem jih in pred vrati so bili trije otroci.

V svoji knjigi se Dianne spominja, kako je moški, ki je dela z uličnimi otroki, stal na pragu in dejal: »Te tri otroke sem našel v ogradi za piščance, vendar zanje ne morem skrbeti, ker je eden še zelo majhen, drugi dve pa sta deklici. Jih lahko vzamete, prosim?« Še preden sem lahko karkoli rekla, je izginil … in ti trije mali otroci so zrli vame … še bolj sem odprla vrata in rekla: »Ghena« (pridite noter).

V svetlobi hodnika sem osupnila nad tem, kar sem zagledala. Ena deklica je imela težko opeklino na nogi. Ni vedela, kako ji je ime ali koliko je stara. Oblečena je bila v cunje, bila je brez čevljev in drgetala je od mraza. Povedala je, da se ne spomni, koliko časa je bila v ogradi za piščance, vendar so ljudje včasih vrgli hrano vanjo … Druga deklica mi je povedala, da ji je ime Blou (modra) in da je mali deček njen brat. Ni imel imena, zato ga je klicala Boetie (bratec).”

Otroci niso jedli zadnja dva dni, pred tem pa so zaužili nekaj malega kruha; obe deklici sta bili večkrat posiljeni; vsi trije otroci so imeli garje in uši; in vsi so bili podhranjeni in skrajno travmatizirani. Dianne je otroke nahranila, jih okopala, oblekla v svoja oblačila in jih dala spati v svojo posteljo. Ne da bi to načrtovala, se je rodil dom za otroke.

SI: Koliko otrok je sedaj v tem domu in kako so ostali prišli k vam?
DL: Imamo 42 otrok: najmlajši ima dve leti, najstarejši pa 17 let. Veliko otrok sem dobila kot majcene dojenčke, popkovina se jih je še držala. Pustili so jih na pragu ali pa sem jih našla sama. Sredi noči sem hodila po cestah in pogledala pod kartonske škatle ali na smetišču zunaj mesta.

Otroci imajo ime za smetišče: rečejo mu 'restavracija'. Dianne v svoji knjigi opisuje prvi obisk 'restavracije': otroci so tam živeli v starih razbitih avtomobilih, kjer so si kurili, da bi jim bilo toplo, in brskali po smeteh, da bi našli kaj za pod zob … Tam je bilo okoli 20 otrok starih od 3 do 16 let, vsi so živeli sami brez odraslih.

Večina jih je vdihovala lepilo iz praznih kartonskih škatel od mleka. Povedali so mi, da jih to reši občutka mraza in lakote. Kar naenkrat sem zaslišala otroški jok, ki je prihajal iz enega od starih avtomobilov.« Starejši fant ji je prinesel jokajočega otroka in ji razložil, kako se je ta po cesti priplazil od opekarne in otroci so ga vzeli v varstvo. Bil je pokrit z umazano brisačo in imel je »najbolj kuštravo glavo neukrotljivih črnih las«. Dianne ga je pobrala in vprašala otroke, če lahko skrbi zanj.

Dianne nadaljuje: Tja sem hodila ponoči - opazovala sem, poklicala, utihnila in prisluhnila. Če sem slišala zvok, sem mu sledila in našla otroke. Kot Anele, ki  ima zdaj štiri leta: našla sem ga na ulici pod kosom kartona, ne le z njegovo popkovino, pač pa tudi s porodno posteljico, ki se ga je še vedno držala. Bilo je sredi noči in pomislila sem: “Kako naj pravzaprav zdaj prerežem to stvar?”

SI: Koliko zapuščenih otrok je v Južni Afriki?
DL: Imamo 2.8 milijona sirot, za katere nihče ne skrbi in so na ulici.

SI: Ali ima velik odstotek otrok, ki jih vzamete k sebi, HIV?
DL: Otroci z virusom HIV niso nujno rojeni z njim. So posiljeni ali pa analno zlorabljeni in tako se okužijo. V skupnostih to počnejo z njimi, ker verjamejo, da  si bodo pozdravili AIDS, če bodo posilili deviško deklico, ali pa zato, ker je  morala družbe tako zelo propadla, da otroke v vsakem primeru zlorabljajo.

Otroci se potem navadijo, da so posiljeni in ko postanejo starejši, postanejo malo pametnejši in rečejo “no, pustim ti, da me posiliš, če mi daš kos kruha«, ker ni hrane. In tako spolne usluge menjajo za hrano. Včasih, ko dobim starejše otroke, imam veliko dela z njimi, ker imajo vse te seksualne probleme, s katerimi se moram ukvarjati.

In ti otroci se niso nikoli socializirali, živeli so na ulicah in tako ne vedo, kako se uporablja zobno ščetko ali strnišče, nikoli se niso kopali. Prekriti so z garjami in ušmi. Nikoli niso imeli dodatnih oblačil in zato ne vedo, kako se sleči in kako obleči. Nikoli niso imeli čevljev na nogah. Ne vedo, kako jesti z nožem in vilicami in lahko jedo le z rokami.

SI: Kako ste finančno zmogli upravljanje hiše?
DL: Situacija je postala obupna. Porabila sem nekaj malega denarja, ki sem ga prihranila, nisem pa se mogla vrniti k psihologiji, saj sem morala skrbeti za vse te otroke. Morala sem torej prodati svoj dom – bilo je kot žrebanje: otroci ali dom. Imela sem precej trdo življenje in nisem nikoli ničesar posedovala vse do tega doma, na katerega sem bila tako ponosna, a sem se mu odpovedala in tako smo lahko šli naprej še nekaj let. Še vedno se grozljivo mučim, da lahko nadaljujemo. Ko mi ljudje dajo 10L, vedno pomislim, koliko hlebcev kruha in litrov mleka lahko kupim.

V dodatku Diannine knjige so dokumenti in pisma, ki kažejo, kako so različne dobrodelne ustanove odbile podporo njenemu delu vključno z ustanovama »Rešite otroke« in Skladom Nelson Mandela, ki sta vsako leto odklonili njeno prošnjo za sredstva z razlogi kot so:“ne verjamemo v institucionalizacijo otrok” ali »vaš projekt ni na liniji skrbi za mladino in otroke«.

SI: Ali otroci hodijo v šolo?
DL: Da, to so čudoviti otroci. Osvajajo vse nagrade v jezikih, ker govorijo tri jezike: en dan govorimo angleško, drugi dan afrikansko [jezik, ki izhaja iz nizozemščine], naslednji dan pa jezik xhosa. Moj dveletni malček lahko šteje do 100 v vseh treh jezikih. To so sijajni otroci: so čudoviti, presenečajo in so pametni. Seveda niso hodili v šolo, preden so prišli k meni, vendar, ko so enkrat v moji oskrbi, gredo v šolo.

SI: Kaj delajo otroci za zabavo čez vikend?
DL: Otroci se zabavajo ves čas. Imajo več vrst dejavnosti. Imamo dramsko skupino, pevski zbor, plesno skupino, skupino za pletenje, šivanje in programe za razvijanje življenjskih veščin. Ob sobotah delajo zapestnice za zbiranje denarja v sklad in tako zaslužijo žepnino. Hodijo na sprehode, imajo piknike, zabave pižama-party, prigrizke ob polnoči, pokovko, disko in filmske noči.

SI: Kaj je ključ vašega smisla za služenje otrokom?
DL: Nit, ki me drži, da grem naprej, je ljubezen – ljubezen v dejanju. Ti otroci se morajo POČUTITI ljubljene. Tega jim ni mogoče dopovedati, morajo se počutiti ljubljene in zaščitene in jaz moram storiti to, kar rečem. Neprenehoma si moram dajati pogum, da mislim, govorim in delujem enako in to je ena od najtežjih stvari. Nikoli ne smem odmakniti oči od cilja, ki je reševanje in zaščita otrok, ker bi bile ovire sicer nepremostljive.

Še vedno so take, zato se osredotočam na dan, ko bodo vsi otroci svobodni – rešeni bolečine, rešeni zlorab, prosti, da bodo lahko obiskovali šole, svobodni, da bodo ljubljeni in bodo brez strahu za svojo varnost veseli in srečni tekali po deželi, v kateri so rojeni. In nadaljujem s tem, da govorim resnico brez strahu pred posledicami zase, ker sta v življenju edini trajni stvari resnica in ljubezen.

SI: Zakaj ste odšli in prišli v Veliko Britanijo?
DL: To pravzaprav ni bila težka odločitev. Imela sem 12 ur časa, da odidem. Bila sem opozorjena: če ne odidem iz države, bom naslednji dan mrtva. Takih groženj sem bila deležna dve leti in sem živela s telesnim stražarjem, saj so mi večkrat stregli po življenju.

SI: Zdi se prav neverjetno, da  vas preganjajo zaradi dela, ki ga opravljate.
DL: Da, zoper mene je bilo vse vrste izmišljenih obtožb: nezakonita prisvojitev vladnih sredstev, trgovanje z drogami, pranje denarja, organiziran kriminal. Vse vrste stvari. Resnično so me terorizirali in me nekajkrat skušali ubiti. Bilo je grozno.

SI: Zdi se noro, da je nekdo, ki skuša narediti toliko dobrega za otroke, ki nimajo ničesar in bi umrli na kupu smeti, preganjan. Je bilo to zato, ker ste  razkrivali korupcijo in zlorabo otrok?
DL: Da. Edini način, na katerega lahko ljudje zaščitijo sami sebe in svoje službe, je diskreditiranje tistega, ki na to opozarja.

SI: Včasih se najbrž počutite osamljeni. Ste povezani s kakšno podobno pobudo po  svetu?
DL: Poznam žensko, ki opravlja podobno delo v Braziliji, vendar v manjšem obsegu. Tudi nekaj drugih žensk je delalo to, kar delam v Južni Afriki, vendar so zaradi zastraševanja in nadlegovanja z delom prenehale. Toda jaz sem vendarle nadaljevala in si nisem dovolila, da bi me zastrašili. Lahko pa te ženske razumem, zakaj so prenehale z delom: imajo otroke in može.

SI: Kako lahko greste naprej? Je kakšna duhovna obljuba, ki vas žene naprej?
DL: Da. Navdihuje me Mahatma Gandhi. On pravi: “Vedno govori resnico.” Če pogledate vse velike duhovne knjige, vam ves čas govorijo, da bodite resnicoljubni. To je še ena stvar, ki jo je težko delati: v osnovi ljudje nimajo poguma, da bi bili resnicoljubni.

Ena od najtežjih stvari za ljudi je imeti pogum, da so to, kar v resnici so, in da imajo pogum povedati resnico. Vedno jim bo težko povedati resnico, ker ne želijo prizadeti čustev drugih ljudi in nočejo sebe spraviti v položaj, ko se počutijo nelagodno, zato povejo tisto, kar mislijo, da si ljudje želijo slišati. Bojijo se posledic ali pa se ne želijo vpletati. Torej, se raje naredijo slepe.

SI: Kaj mislite, zakaj ste drugačni v tem pogledu?
DL: Že pred leti sem se zavestno odločila, da bom vedno povedala resnico, da ne bom šla pripovedovat resnico, da bi koga prizadela, vendar bom vselej povedala resnico. Če rečem, da bom nekaj naredila, bom to tudi naredila in nikoli me ne bo nič premaknilo iz moje poti. Če sprejmem odločitev, bom to tudi storila, pa naj pride pekel ali plima. Vse to je stvar resnice.

SI: Iz časa apartheida imate izkušnje s policijo, vendar vas nič ni moglo pripraviti na to, kakor vas obravnavajo zadnja leta.
DL: Kar je zastrašujoče je, da je svet, ki je obsojal apartheid, v obdobju apartheida stal za vami. Zdaj pa ima svet oči zaprte in verjame, da je narod v mavrični demokraciji brez problemov. Izdajatelji [ki so prebrali mojo knjigo], so rekli, da to ne more biti res.

Nihče ne ve, da so naši učitelji in državni uradniki stavkali [v letu 2007]; da opozicijska stranka ne more govoriti dlje kot osem sekund; da nekateri otroci iz Južne Afrike jedo le vsak četrti dan; da zloraba človeških pravic iz dneva v dan narašča; da nas bremeni odvajanje elektrike (dom mojih otrok ima do tri prekinitve elektrike dnevno po tri ure naenkrat), ker z elektriko oskrbujemo Zimbabve. In to je le vrh ledene gore. Toda to, kar prikazujejo mediji, je odkritje ogromnega spomenika Nelsonu Mandeli na Trafalgar Squareu v Londonu.

SI: Kakšni so vaši upi?
DL: Nič se ne bo zgodilo, razen če javnost Velike Britanije in Združenih držav Amerike pritisne na medije, da bodo začeli govoriti resnico o Južni Afriki. Ko bodo začeli govoriti resnico, namesto da dajejo javnosti rožnato obarvan bežen vpogled v Južno Afriko, bo javnost začela izvajati pritisk na vladi Velike Britanije in Združenih držav Amerike, da si bosta ogledali zlorabe človekovih pravic v Afriki.

Upam na svobodo afriških otrok, ker so oni tisti, ki bodo vodili Afriko iz teme korupcije in zlorab v svetlobo ljubezni in resnice.

SI: Ali ste v izgnanstvu v Veliki Britaniji še vedno vpleteni v upravljanje doma za otroke?
DL: Da. V Domu za otroke imam zelo močan management in ekipo. Usposabljam jih, da bodo upravljanje lahko prevzeli od mene, če iz kakršnega koli razloga ne bi mogla več nadaljevati z delom. Prek elektronske pošte in telefonskih klicev sem dnevno v stiku z njimi. Še vedno natančno vem, kaj se dogaja z vsemi otroki in redno govorimo drug z drugim. Otroci so letos pisali Božičku in večina ga je prosila, da me pošlje domov četudi le za en dan. Ta pisma so mi strla srce.

SI: Zdaj bi si lahko izbrali lažje življenje. Kaj vas žene naprej?
DL: Večkrat so me že vprašali, zakaj delam to, kar delam? In vedno sem odgovorila: “Zakaj pa ne?” Če se jaz ne bom ukvarjala s tem, kdo se bo? Rada imam otroke, vedno jih bom imela. In če jim ne bi dala doma, kdo bi ga jim dal?

Več informacij: www.diannelang.com
Dianne Lang, Saving Mandela’s Children, Authorhouse, Velika Britanija, 2007.
Gill Fry je sodelavka Share International iz Londona, Velika Britanija.

Share Slovenija
Vir: Share - International