Nekateri gledajo na ruto kot na nekaj romantičnega, drugi jo dojemajo kot simbol zatiranja, spet tretji kot znamenje pobožnosti, skromnosti, čistosti. Hkratni pomeni in različna čustva, ki jih vzbuja, dokazujejo njen vse večji pomen tudi v sodobnem svetu.

Tako pojasnjuje Faegheh Shirazi v knjigi The Veil Unveiled: Hijab in Modern Culture. V intervjuju za PBS ji je pritrdila tudi ugledna turška sociologinja Nilufer Gole, avtorica študije The Forbidden Modern: Civilization and Veiling: "Ruta je najmočnejši simbol sodobnega islama, pri katerem imajo ženske glavno vlogo - oznanjajo skromnost in krepost."

Toda hidžab - (ideološko obarvan) kulturni in verski artefakt, ki presega meje muslimanskega sveta - ni prerokova pogruntavščina. Z rutami so žene zakrivali tako stari Grki kot Rimljani, Perzijci, Bizantinci... ali denimo Asirci, ki so sužnjam, prostitutkam in pripadnicam nižjih kast v 13. stoletju strogo prepovedali nošenje rut.

Ta privilegij je namreč pripadal bogatim, dokazoval je status in prestiž. In medtem ko se je noblesa sčasoma tovrstne mode naveličala in zakrivanje opustila, so ruto (kot dokaz večvrednosti) začele nositi pripadnice neprivilegiranih razredov. Kot obvezno nošo vsake pravoverne muslimanke so jo imami začeli pridigati šele v srednjem veku.

V Egiptu so, recimo, izdali več odredb o lepem oblačenju, katerega obvezen del je bila ruta, ukrepe pa so utemeljevali z nekaterimi odlomki iz Korana. Nato je prišlo v 19. stoletju do radikalnega zasuka: v Turčiji ali na primer v Egiptu so nove politične elite ruto označile kot poosebljeno zlo, tiranski kos oblačila, ki ženske podjarmlja.

V Egiptu je odmevalo delo Qassima Amina The Liberation of Women, ki je hvalilo Evropejke in zaničevalo ruto, medtem ko so v Turčiji zakritim v črne rute zaničevalno rekli ščurki. Tako omalovaževanje pa je marsikatero muslimanko prisililo k uporu, k nošenju rute - "represivnega instrumenta" - kot simbola svobode, revolucije, ponosa.

Hidžab je tako postal političen, verski in družbeni kamen spotike, za verne muslimanke pa zanesljiv politični barometer. Vzemimo za primer Iran, kjer se je rute najprej neusmiljeno lotil šah Reza Pahlavi in jo v tridesetih letih prejšnjega stoletja prepovedal, revolucija leta 1979 pa jo je nato ponovno uzakonila kot edino primerno oblačilo (poleg povrhnje obleke ali čadorja).

In če so šahove tri žene drugim za zgled pred fotoaparatom pozirale brez rut, so islamski ekstremisti ajatole Homeinija pokrivalo ustoličevali z znamkami, plakati in grafiti. "Smrt nepravilno odetim ženskam!" so razglašali. Kot trdi profesorica Shirazijeva: "V iranski politiki se je ruta izkazala za vsemogočno orodje vladarjev, tako posvetnih kot verskih."

Podobno strogi so bili tudi Turki, ki od leta 923 gojijo tradicijo sekularne države. Oče moderne Turčije, Mustafa Kemal AtatĂĽrk, se je kmalu po prevzemu oblasti osredotočil na kodeks oblačenja; istega leta, kot je ženskam podelil volilno pravico, je na univerzah prepovedal nošenje hidžabov (in fezov).

Še prejšnji teden je več kot trideset tisoč ljudi na ulicah Ankare vzklikalo, da je Turčija sekularna in da za rute - najbolj spolitiziran verski simbol - v šolah ni prostora. A ognjevitost sekularistov ni zalegla: štiristo enajst parlamentarcev se je skupaj s premierjem Erdoganom, vernim muslimanom, uprlo desetletja veljavni prepovedi in študentkam s hidžabi dovolilo vstop v hrame znanja.

"Ruta je znamenje muslimanske identitete, pa tudi kolektivne, če ne celo globalne istovetnosti... Za mnoge je tako rekoč uniforma," pojasnjuje Nilufer Gole. "Ne gre le za pravila oblačenja, ruta pogojuje tudi vedenje. Ne le do nasprotnega spola, marveč na splošno. Če gledamo z družbenega stališča, pogojuje ruta bolj civilizirano obnašanje.

Bolj kontrolirano... Je kot neke vrste samokontrola v javnem življenju." Nekateri so v njej našli celo marketinški potencial (za švicarske ure, cigarete virginia slims, računalnike IBM, jeep cherokee ali parfum bijan), drugi pa seksualno privlačnost. Hidžabi so se na razgaljenih dekletih znašli v revijah Playboy, Hustler in Penthouse, kot predmet posmehovanja pa v (neredko rasističnih) karikaturah.

Muslimanska ruta je najbolj vidna ločnica med muslimani in nemuslimani. Je politični simbol, ki se ga zahodne države otepajo s prepovedmi, kot je francoska iz leta 2004, ki ne dovoljuje nošenje verskih simbolov v javnih šolah, ali podobne odredbe petih nemških dežel, pa Velike Britanije, Amerike...

Muslimanke jo nosijo iz navade, ker jim tako narekuje njihova kultura, vera, ker se, kot pravijo, z njo počutijo varneje, svobodneje, udobneje... in ker z njo obline ali znamka kavbojk izgubijo pomen. Hushna Begum, tolmačka muslimanske veroizpovedi, je predlani za Times izjavila, da jo nosi zato, ker jo varuje pred moškimi. "Ampak, kadar so me angažirali kot tolmačko, se mi je zdelo prav, da jo snamem."

Učiteljici Aishi Azmi kaj takega ni prišlo na misel. "Po eni strani je ruta čisto navaden kos oblačila, ki si ga na milijone žensk nadene vsakodnevno, iz navade, ne da bi sploh pomislile. Vzgojene so, da nosijo ruto," je razmišljala avtorica knjige The Veil Unveiled. "Po drugi strani pa je ruta izredno pomemben simbol, saj obsega stoletja verskih, spolnih, družbenih in političnih pomenov."

In prav zato se ji je tako težko odreči. Še bolj tvegano pa jo je sankcionirati, zlorabljati ali teptati. Kot je posvarila Yvonne Ridley v časopisu Washington Post: "V islamskem svetu se nadvlada dosega z vero, ne z bogastvom, močjo, položajem ali seksom." Hidžabova revolucija?

Vir: dnevnik.si