NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

sreda 03-jun
  • S kajaki po reki Krki

  • četrtek 04-jun
  • Zgodbe mojega kraja - natečaj za najboljšo zgodbo

  • petek 05-jun
  • Predstava Zgodba o Lipici

  • sobota 06-jun
  • Kraljevska ponudba knjig, zgoščenk, izdelkov

  • nedelja 07-jun
  • Mesto bere ... zgodbe iz Avstralije in Oceanije (2019-2020)

  • ponedeljek 08-jun
  • E-knjige Biblos za vse!

  • torek 09-jun
  • Likovna delavnica z naslovom DREVO

  • sreda 10-jun
  • 30.000 brezplačnih filmov na MKLJ Kanopy

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Radost elit in potreba po revoluciji   
    nedelja, 27. september 2015 @ 05:02 CEST
    Uporabnik: Pozitivke

    Če že nočejo revolucije z noži, vilami, s kosami in z drugim priročnim orodjem, bi lahko sprejeli vsaj revolucijo v umu. Ni tako krvava kot prva, boli pa vseeno, kar ve vsak razumen človek, ko se mu sesuje svet, kot se reče, sesuje pa se takrat, ko trči na povsem nove ideje ali zamisli, o katerih se mu pred tem ni niti sanjalo.

    In revolucija v umu je vsekakor potrebna, kajti vsakodnevno poudarjanje radostne novice, da vse vnovič raste, da je BDP tam zgoraj v oblakih in da bo jutri še bolje, je zavajajoče, manipulatorsko in simptomatično, saj vselej pozabijo dodati razmislek o vprašanju, ali je taka rast sploh vzdržna, še bolj pa pozabljajo, da je tam zunaj skoraj pol milijona Slovencev in Slovenk na robu lakote in preživetja.

    Le ti nimajo od take rasti dobesedno ničesar, da številni delavci delajo za mezdo, ki je ne bi privoščil niti steklemu psu, da je tam zunaj ogromno povsem nepotrebne bede, revščine, represije in vsega drugega. In Bog nima nobene zveze s tem, kajti noben resen bog ne bi ustvaril sveta, v katerem je toliko bede, kot je je na tem nesrečnem svetu.

    Medtem ko se v Sloveniji elita radosti kot otrok, češ da smo na konju in je zopet vse v redu, OECD opozarja, da največja gospodarstva na svetu, kamor slovensko prav gotovo ne sodi, ne kažejo kakih znakov okrevanja, saj 34 gospodarstev z vrha lestvice raste po stopnji 0,4 %, kar je toliko kot nič. Še slabše je s svetovno blagovno menjavo. Slovenska v tem obsegu ne predstavlja niti kapljice v morju.

    Prav zato je zanimivo, kako se elite radostijo, ker v domačem vrtičku raste zelenjava, čeprav je vse okoli vrtička suša. A to je značilno za majhno slovensko dušo, ki pač ne vidi čez plot, ker se kratko malo boji pogledati tja.

    In ta duša ne ve, da se bo kapitalizem pobral šele, ko bo rasla profitabilnost, ne ve ali pa noče vedeti, da so vsa razvita gospodarstva sveta do grla zadolžena in da tudi Kitajska vse bolj kopiči kredite, ki pa niso nič drugega kot dolg. Zlasti pa se boji, da bi filozofija razsvetlila ljudi in da bi ti prenehali verjeti, da je svet narejen tako, da mora v njem nujno obstajati elita, da morajo obstajati neenakosti, ki nenehno naraščajo, in da mora obstajati gospostvo Kapitala nad večino ljudi.

    Profitabilnost kapitala ne bo rasla, ker preprosto ne more, če se ne zgodi kaka tehnološka revolucija ali pa udari katastrofa. A tudi v tem primeru bo na svetu le več istega. Dolgčas.

    Svet se namreč ne bo spremenil sam od sebe. Na bolje pa še prav posebej ne. In pri tem je najbolj žalostno spoznanje, da se večina politikov o najpomembnejših in najresničnejših zadevah tega sveta radikalno moti.

    Obstaja sovrag, ki lomasti po svetu. Sliši na ime ignoranca, pa tudi lahkovernost. Veliki ideali razsvetljenstva, ki so že postali ideali človeštva, ideali, kot so demokracija, egalitarnost in osebna svoboda, so vedno znova na sramotilnem stebru. Namesto tega se množično slavi gospodarsko rast in dvigovanje BDP-ja, kot da ne vedo, da je temeljni pogoj za vse to izkoriščanje poceni delovne sile, nenehno zmanjševanje stroškov, odpuščanje delavcev, ki so strošek, povečevanje neenakosti med ljudmi, kopičenje gigantskih profitov in privilegijev v rokah elit. In namesto da bi sprejemali begunce z odprtimi rokami, se elite prerekajo, koliko jih bi kdo sprejel, pod kakšnimi pogoji, za koliko časa in koliko bo to stalo, obenem pa ne pozabijo v vsakem tretjem stavku poudariti, da gre pri tem za solidarnost, človekoljubnost, humanost in človekove pravice. V resnici gre za egalitarnost in etos, le da tega ne razumejo.

    Ničesar novega ne povemo, če ponovimo: radikalno razsvetljenstvo v 18. stoletju naplavi ideje o univerzalni naravi človeških bitij, katere koordinate so: egalitarnost, svoboda ali libertarnost, pravice, da je vsak človek obravnavan enako, pri čemer ni pomembno, od kod prihaja, v kaj verjame in kakšen je njegov videz. In prav tako ni novo spoznanje, da večina držav sveta v 21. stoletju to univerzalno naravo človeških bitij spoštuje na način, ki ga izraža angleška beseda patchily (nedosledno, nepopolno, pomanjkljivo), kot pravi v svoji knjigi z naslovom A Revolution of the Mind Jonathan I. Israel.

    Že ko se je razvijalo razsvetljenstvo, so bili številni ljudje ostro proti njemu. Niti približno ne drži, da so sprejemali z obema rokama ideale solidarnosti, egalitarnosti, osebne svobode, emancipacije. Proti so bili oblastniki, proti so bili predstavniki Cerkve, proti so bili kmetje, proti so bili neizobraženi ljudje.

    Na tem kraju velja poudariti. Natanko razsvetljenske ideje, za katere so se bojevali Descartes, Spinoza, Leibniz, Diderot in drugi, bi morale spremeniti svet na bolje, če bi jih ljudje sprejemali z odprtimi rokami. Kdor jih sprejema in o njih razmišlja, se namreč že spreminja na bolje, kar zlasti pomeni, da se upira religioznim avtoritetam in njihovim poskusom manipuliranja s človeškimi dušami, upira se avtokraciji, upira se oligarhom, upira se vsakršnemu gospostvu, zlasti pa skuša uveljavljati načela demokracije, libertarnosti, egalitarnosti in emancipacije v okolju, v katerem živi.

    Današnji politiki tega ne delajo, ker predvsem skrbijo za biznis in zunanje videze, zato nenehno govorijo o istem kot kakšna lajna: rast BDP-ja, rast profitov, nova delovna mesta, bogatenje, trošenje, zapravljanje, bahanje z bogastvom, porabljanje nafte.

    Govorjenje o napredku in razvoju in rasti, bodite pozorni na njihove besede, ni nikoli zabeljeno s kakšno dobro zamislijo o naravi razuma, uma, intelekta. Namesto da bi elite mislile in vplivale na navadne ljudi, da bi čim več in čim bolje mislili še sami, se izogibajo egalitarnosti, javno nasprotujejo radikalnim idejam in se skušajo zabavati vsem na očeh.

    Zgodovina se samo ponavlja. Ko so ekonomisti v 18. stoletju prvič znali kolikor toliko resno razmišljati o logiki kapitalizma in napredka, so prav tako resno trdili, da je napredek možen le v danih okvirih, v katerih elite držijo vse vzvode moči v svojih rokah. Danes ni niti za dlako drugače, zato se poudarja pomen materialnega napredka, merjenega z rastjo BDP-ja, tehnološkega razvijanja in boljše organiziranosti življenja delavcev.

    V temeljih mora vse ostati tako, kot je. Enako so razmišljali ljudje, ki so se upirali radikalnemu razsvetljenstvu. Sklicevanje na razum je zato pogosto sporno, in sicer na način, ki ga dobro prikaže film 300 (Zack Snyder, 2006). Vidimo domačega izdajalca, ki reče špartanskemu kralju Leonidasu, naj uporabi razum, ko stoji pred perzijskim božanstvom in mu ta reče, naj poklekne pred njim.

    Natanko v takem svetu živimo danes. Vsi ljudje naj pokleknejo pred kapitalizmom in vsakdo bo imel iz dneva v dan več materialnih dobrin, blaga in sploh vsega, saj bo vse raslo.

    Morda ima bog res kake načrte z nami, toda brez nas se gotovo ne bodo uresničili in gospodarska rast sama po sebi še nikoli ni prinesla egalitarnosti, demokracije in razsvetljenstva za vse ljudi. Ali kot je zapisal Israel (ibid., str. 52), opirajoč se na d' Holbacha: če so ljudje hudobni, netolerantni, zatirani in revni, ker imajo napačne predstave o lastni 'sreči' in o vsem drugem, potem se moramo s to 'napako' pogumno in odločno spopasti, pokazati ljudem, kakšni so njihovi pravi interesi, obenem pa širiti mednje ideje, da je take družbene defekte mogoče odpraviti.

    Dušan Rutar
    Vir: za-misli.si

      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • za-misli.si
  • Več od avtorja Pozitivke
  • Več s področja * sociala

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Trackback

    Trackback URL for this entry: http://www.pozitivke.net/trackback.php/Revolucija-Radost-Potreba

    No trackback comments for this entry.
    Radost elit in potreba po revoluciji | 1 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    Radost elit in potreba po revoluciji

    Prispeval/a: Yoda dne ponedeljek, 28. september 2015 @ 16:24 CEST
    Pojem 'revolucija' ima sicer nesodoben prizvok, ali bolje rečeno daje take predstave običajnemu človeku. Toda tak pojem popolnoma ustreza fizikalnemu pojmu kvantni skok. Pojem 'revolucija' pa pozna v posplošeni obliki celo tisočletja star kitajski orakelj Ji Đin. Ampak v našem primeru gre za preskok v kolektivni zavesti človeštva. In ta je sedaj esencialno nujen, seveda v pravi evolutivni smeri.

    Začeti se mora pri dojemljivejših posameznikih in se nadaljevati preko jedrnih celic v katere se povežejo individualni 'vzbujeni' umi teh posameznikov. Na koncu se ta jedra združijo v plaz, ki odnese vse negativnosti, oziroma transformira celotno človeštvo. Bodočnost bo v razviti, plemeniti kolektivni zavesti bratstva med vsemi ljudmi, ali pa je ne bo. Oziroma drugi scenariji obetajo zelo temno bodočnost.

    Taki transformirani kolektivni zavesti sledi avtomatično bolj harmonično materialno stanje po principu kvantnih učinkov kolektivnega uma. Za večino je to žal utopija, a morala bi biti nujnost vsaj za tisti manjši del bolj osveščenih posameznikov. Egoizem, ki ga tako zelo poveličuje trg, oziroma ideologija kapitalizma vse prevečkrat zavede tudi tiste, ki jih ne bi smel in tako se ne ustvari primerna dovolj močna in napredna kohezijska sila naprednih posameznikov po celem svetu. Imamo posamezne primere sprožanja množičnih svetovnih akcij, ne kaže pa zaenkrat, da bi prišlo do trajne verižne reakcije ...... Morda pa le ?
    Videli bodo preživeli.......

    Namesto tega smo priča pohodu negativnih kohezijskih sil, katerih slepa, retrogardna in destruktivna moč bazira na miljardnih verujočih zmanipuliranih množicah individualno in družbeno zaostalih umov........


    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2020 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 1,35 seconds