Mrzlično se iščejo novi obrazi, iščejo se novi liderji, ki bi Sloveniji vlili upanja in odgnali strah, vdanost in malodušje ob razmišljanju o prihodnosti. Predčasne volitve, kaj se v bistvu sploh spremeni ali pridobi razen zamenjave stolčkov starih fac? Pravzaprav nič, le leva in desna se bosta zamenjali, a z istimi akterji na vrhu, z istimi že videnim načinom delovanja in vladanja. »Ni upanja, ni strahu«, so verzi Borghesie, ki so odmevali v 80-ih let na alternativni sceni.

Kje so sedaj vsi ti drugače misleči in zagovorniki drugačnosti, intelektualci odprtih misli ter neodvisne pokončne drže, pacifisti, vizionarji, aktivisti, borci za svobodo, neodvisnost in pravičnost? Mar res Slovenija ne premore moči, ne premore pogumnih in etičnih ljudi, državljanov in državljank, ki bi bili pripravljeni boriti se proti obstoječim strukturam in vzvodom moči. So mar vsi že v mrežo vpleteni ali na udobnih stolčkih nameščeni?

Stokamo, jokamo, se zgražamo in kritiziramo, ko nas z dneva v dan obveščajo o nedopustnem izkoriščanju delavcev, o naraščajoči revščini, o korupciji tu in tam, o mahinacijah politikov in gospodarstvenikov, nam ropajo in razprodajajo državo. Bomo kar gledali in opazovali? Smo se že navadili in vdali? Politična aktivnost vse plaši in se večini upira.

Super, pa so zmagali v svojih prizadevanjih, da smo postali molzne krave in ovce za striženje, pustijo nas živeti samo za to, da lahko z nami manipulirajo, da nas izkoriščajo in seveda, da jih ponovno izvolimo na najvišje pozicije. Legitimno ne, saj smo v demokraciji! Na revolucijo ne gre računati, še najmanj v Sloveniji. Imamo skoraj zapisano v genih, da nas tlačijo, ponižujejo in da strpno trpimo.

Obstoječi strankarski sistem in stranke kot organizacijska oblika političnega delovanja so se nekako iztrošile, o novih se noče govoriti ali jim dati besedo. Parlamentarne stranke, ki so že na oblasti nimajo interesa za spremembe, tudi njihova kadrovska politika rekrutiranja »novih« kadrov temelji na selekciji lojalnosti, poslušnosti in ubogljivosti starih praks stranke in njihovega vodstva. Trenutni strankarski sistem in z njim povezana zakonodaja, ki ureja področje financiranja in delovanja strank, kakor tudi sama volilna zakonodaja, potrebuje korenite spremembe v smeri enakih možnosti politične participacije in omogočanja aktivnega državljanstva. Želimo sistem, ki bo kar v največji meri omogočal neposredno demokracijo in kar se da tudi upošteval izraženo voljo državljank in državljanov. Trenutna zakonodaja ne daje možnosti za pluralizacijo političnega sistema. Še več, močno privilegira že obstoječe parlamentarne stranke, ki imajo stalen vir financiranja in so tudi medijsko v veliko ugodnejšem položaju. Seveda so si etablirane stranke zakonodajo prikrojile tako, da jim omogoča večno gostovanje v parlamentu, stalno financiranje in privilegirano medijsko podporo.

Novi politični subjekti ne dobijo dejanskih priložnosti, da se predstavijo širši javnosti. V kolikor želijo biti neodvisni in avtonomni v svojem zasledovanju programskih zasnov pa se morajo izogniti pokroviteljstvu teh ali onih interesnih skupin in preživeti zgolj s prostovoljni delom članov. V nekem smislu so še v veliko slabšem položaju kot civilne iniciative oz. nevladne organizacije, ki lahko konkurirajo za sredstva preko različnih javnih razpisov. Zato so tudi na tem področju potrebne temeljite spremembe, saj brez menjave političnih elit (pa naj si bo te ali one opcije), »starih obrazov«, z ustaljenimi praksami delovanja, predvsem pa z zastarelim razumevanjem politike, delitve na leve in desne, ne more priti do dejanske prenove sistema, ne političnega, posledično pa tudi ne ekonomskega in socialnega preporoda. Kot je že vsakemu jasno in celo predstavniki največjih parlamentarnih strank brez sramu priznavajo, da tak sistem zavira razvoj države, krepi nezaupanje ljudi v institucije in politiko nasploh ter odvrača ljudi od participacije v javni sferi.

Ni alternativ neoliberalni logiki razvoja tej logiki v našem prostoru preprosto ni in se jih tudi noče iskati oz. se jih sistematično ignorira in zatre že v kali kjer se pojavijo. Za zagotovitev večje in bolj aktive participacije državljank in državljanov pa je potrebno odstraniti nekatere sistemske ovire, ki so nastavljene prav z namenom ožanja »upravičencev«.

Predvsem je potrebno ustvariti pogoje enakih možnosti in nediskriminacije tudi na političnem področju. V zvezi s tem smo že 18.4.2011 pisali zagovorniku načela enakosti na Urad vlade RS za enake možnosti, a do danes še nismo prejeli odgovora glede sistemske politične diskriminacije v Sloveniji.

Elena Pečarič
http://www.sem-si.si/izjave-za-medije.html

SEM – Si
STRANKA ENAKIH MOŽNOSTI SLOVENIJE
Dunajska 184a 1000 Ljubljana info@sem-si.si  www.sem-si.si