Spoštovani gospod Franc Koščak, sem malo pozna, pa vseeno. Prebrala sem vaš sestavek v septemberski reviji Lovec, v katerem vzpodbujate tudi bralce vašega članka k razmišljanju na vašo temo. Želela  bi povedati tudi svoje preprosto mnenje o tem. Ne se prestrašiti, nisem noben »kvazi ekolog« ali naravovarstvenik, kakor imenujete skupino ljudi, ki vas, lovce povsem napačno razume, sama pa vse ve.

Jaz sem le preprost razmišljujoči človek Homo sapiens, ki mu je, hvala bogu, dana umska in duhovna evolucija, ko razmišljamo, se zavedamo in odločamo v skladu s tem. Mi ljudje smo res nekaj posebnega na tem našem malem planetu. Zmožnost razmišljanja, zavedanja in odločanja nam nalaga gromozansko odgovornost za svoja dejanja.

Za večino hudega na našem svetu ni kriva hudobija, pač pa človekova zaslepljenost in nevednost. Z razvojem se nam  bolj in bolj širi zavest in zato so tudi naša čutenja, razmišljanja in dejanja boljša in boljša. Vse gre v neskončnost in vedno smo na poti k boljšemu. Naši predniki so nabirali vsemogoče bojne in vojne trofeje, ki jih navajate za primer.

To jim je bilo takrat v največjo čast. Zdaj smo zgroženi nad njihovim početjem in ga obsojamo. Taka so bila tedaj njihova etična merila. Vsako obdobje in v njem vsak človek ima svoja etična merila. Jaz že štirideset let ne jem mesa, mleka, jajc ... iz etičnih razlogov. Ubila sem le nekatere zajedalce in nehote po nesreči kako drugo žival. Zato mi je neizrekljivo žal in hudo.  

Živali so živa bitja, življenje pa je v vseh primerih nedotakljivo. Živali so namreč čuteča bitja, v doživljanju nam podobna bolj, kot si sploh moremo predstavljati. To je dejstvo. Vsak sočuten človek lahko čuti tudi z vsemi živalmi, ne le hišnimi ljubljenčki...če si je le pripravljen to v vsakem trenutku priznati. Kaj je vsakemu človeku in živali najdragocenejše? Življenje! To je zelo preprosta in edina resnična ugotovitev.

Kdo more reči, da iz kakršnegakoli razloga opravlja dobro delo, ko ubija? Kdo lahko reče, da je danes ubijanje nujnost zaradi prehrane, obleke, kozmetike, testiranja zdravil, lovstva, kulture? V redkih, redkih, izjemno redkih primerih je na tem našem lepem in včasih tudi krutem planetu ubiti drugega brezizhodno in nujno. Današnje lovstvo se mi, meni nevednici, sploh ne zdi tak nujen primer.

Ubijanje je vedno ubijanje. Če lovci to počno zaradi vzdrževanja stalne številčnosti živalskih populacij, ne razumem, kako je bilo s številčnostjo živalstva takrat, ko človeka na Zemlji še ni bilo?  Če lovci to počnejo iz ljubezni do predvsem bolnih in poškodovanih, ter trpečih  živali, od kod potem  vrhunske trofeje, ki kažejo po vaše »kakovostno stanje določene živalske populacije«?

Ob tako nujnih in koristnih ubijanjih mi trofeje niso razumljive. Lovska trofeja naj bi izkazovala pogum in sposobnost lovca. Današnji lovci so z vojnimi puškami in drugimi človeškimi sposobnostmi v taki premoči nad živaljo, da o pogumu skorajda ni govora, za dobrega strelca pa se je mogoče izkazati tudi brez ubijanja. Resnično ne razumem. Morda bi moje nerazumevanje pojasnila primerjava lova s športom? Potem je to čez vse krut šport, trofeje pa še bolj nesprejemljive.

Zakaj bi se lovec hvalil z živaljo, ki ji je zaradi svojega »užitka in tekmovalnosti« vzel edino najdragocenejše, življenje! Spoštovani gospod Franc Košak, nikakor ne morem razumeti vaših sledečih misli iz vašega članka: »Trofeja ima osebni simbolni pomen za lovca. Trofeja spominja lovca na dogodek  lova ob uplenitvi in izraža intimen odnos lovec – divjad, ki se vzpostavi ob lovčevem posegu v življenje živali.

S spoštljivim odnosom do trofeje izraža lovec tudi spoštovanje do živali. S trofejo v lovčevi zbirki se ohranja trajen stik lovca z divjadjo, ki jo je uplenil upravičeno in etično«.  Ničesar več ne razumem. Kako more biti ubijanje za trofejo upravičeno in etično? Hvala bogu, da ima danes večina ljudi možnost izbire, saj jim ni treba sodelovati pri takem početju.

Vsak bi moral kdaj »izstopiti« in od zunaj videti svoje početje, potem pa se odločiti. V neskončnost lahko popravljamo svoje napake in zmote. Morda bo kdaj prišel čas, ko bomo zgroženi nad vsakršnim pobijanjem in »lovskimi trofejami, ki so naša naravna in kulturna dediščina«. Morda bo napočil čas, ko ne bo potrebna trofeja za izražanje spoštovanja do živali.

Nada Požun Kante
Langusova 5
1111 Ljubljana