Napisal bom zgodbo od meni neznanega avtorja.
Zato, ker je ta problem že star, se začne tako.
Pred mnogimi leti je živel zelo reven možakar.
Nekaj metrov od njegovega skromnega bivališča, pa je živela zelo premožna družina.
Iz njihovega okna pa je prihajal čudovit vonj, po samih dobrotah. Ker si jih revež ni mogel kupiti se je poskušal malo znajti, in je ob času, ko so v premožni hiši imeli kosilo, vzel kos kruha, in šel pod njihovo okno ter jedel kruh, in seveda zraven vohal čudovite vonjave,
In z tem se je počutil prav srečnega, Vendar nekega dne,, je potrkalo na njegovo skromno bivališče, in ko je odprl vrata, je zagledal svojega bogatega soseda. Rekel mu je prijazno in ljubeče, dober dan, kaj te je prineslo, čeprav sosed ni zgledal nič prijazno.
Bogati sosed ga je nagovoril in dejal. Vidim da hodiš jest kruh pod naše okno, vendar sem ti prinesel račun za naš vonj.
Ker mu le ta, tega ni mogel plačati, je ves togoten odšel.
Vendar seveda, od takrat so v bogati hiši jedli tako, da so okna imeli zaprta.
Seveda so zaradi pomanjkanja čistega zraku, vsi zboleli, in se zadušili v vonjavah lastnih dobrot..
|
Končni rezultat v začetku še tako nedolžnega materializma
Prispeval/a: Mirjan Mesiček dne četrtek, 31. marec 2011 @ 01:10 CEST
Navadni ljudje, se morajo s tako muko in prodornosjo truditi, nekateri za najosnovnejše v življenju, do zadnjih moči, da ni čudno, da ko pridejo do nekega bogastva , da se ga tako krčevito držijo, in se mnogi spridijo, saj se v njih zaradi tega ustvari nagon, ki se ga le redki rešijo, in tudi na žalost je ves ta svet zgrajen bolj na sigurnosti le bogastva, ne pa na bistvenih duhovnih prvinah, za katere je poklican človek, da bi jih razodel, in katere bi mu omogočile pravo spoznanje sebe , ki je v skladu z edinim resničnim darovalcem življenja.
Jezusove besede, ki pravijo-Lažje je velboda spraviti skozi šivankino uho, kakor pa bogatinu priti v nebeško kraljestvo so resnične..
Ni večje varljivosti, kot je dialektična jaz centralna majhnost, ki je majhna samo zaradi tega, da bi postala večja.
Bolj kot je izbrušena, bolj je varljiva.
To velja tud, če se gre za duhovni pomen in razvoj.
Četudi ljubezen, če je služabnica slabih izkrivljenih pogledov na življenje, in v svojem ozadju služi še zmeraj nebožjim prvinam,ni nikoli univerzalna.