Piše: Bern Jurečič v novi številki Karme plus

Pred nekaj dnevi se je končala tretja in obenem zadnja letošnja retrogradna sekvenca Merkurja, obdobje, ki nam prinaša nekaj sitnosti in težav, a ker je o tej posebnosti planetovega gibanja napisanega že veliko, tudi veliko več strahu, kaj vse se lahko zgodi ob takem času.

Tokrat se je zgodilo prav to, saj se je v nekem mediju pojavil skorajda katastrofičen tekst o Merkurjevi retrogradnosti in njeni fatalnosti za ta svet, tako da so vprašanja o tem, ali je kaj takega mogoče, kar deževala. Zato ni slabo, če si to "usodno" retrogradnosti pogledamo malo bliže.

RETROGRADNOSTI NI

Kar takoj v začetku si razčistimo osnovni pojem – retrogradnosti v resnici ni. Natančno tako. Če termin 'retrogradnost' pomeni, da se planet giblje nazaj, potem nam mora biti po logiki jasno, da so planeti pač prevelike krogle, da bi v neki točki upočasnile svoje gibanje, se ustavile in potem za čas med 22 dnevi (Merkur) in 4,5 meseca (Pluton) šli malo nazaj po nebu. Tudi če vzamemo najmanjšega med njimi, Plutona, gre še vedno za kakih 2500 km v premeru veliko kos zaledenele kamnine, ki potuje nekje daleč v temi po svoji nepravilni poti okoli sonca, ne da bi vedel, da ga mi študiramo in kar radi okrivimo za kaj.

Retrogradnost je tudi ena od zanimivih točk v razlikovanju med astronomijo in astrologijo, ki sta večino obdobja te civilizacije bivali z roko pod roko, dokler ju različna hotenja pred nekaj stoletji niso ločila. Tako je 'astronomski' del te starodavne znanosti že zdavnaj ugotovil, kje in kako se gibljejo planeti, sprva seveda le prvih pet – poleg sonca in lune -, v zadnjih stoletjih pa še za zadnje tri. In ko vzamemo v roke tablice planetarnih gibanj, ugotovimo, da številke, ki označujejo njihovo pot po ekliptiki, v neki točki ne napredujejo več, ampak se začnejo zmanjševati – kot bi se planet začel vračati!

Če pa v to točko vpeljemo naš subjektivni, tuzemski zorni kot, potem se med realnostjo, ki jo opisuje in študira astronomija, ter človeškim dojemanjem in zdravim čutom za opazovanje pojavi precejšnja razlika. 

RETROGRADNOST JE

Pred kar nekaj tisočletji, ko je človek naravo še opazoval, je prišel do zakonitosti, vzorcev. Ker si je dogajanje v naravi želel nekako razložiti in ker so ga zanimali naravni cikli, najprej dan-noč, obhod lune in menjavanje letnih časov, kasneje pa tudi drugi, si je ustvaril svoje razlage, ki so bile spričo njegove nemoči v primerjavi z naravo logično povezane v mitologijo različnih vrst, odvisno pač od okolja oziroma kulture. Predstavljal si je, da ga opazujejo bogovi in da ga bodo kaznovali, če bo kaj napravil narobe, zato jih je želel spoznati in se jim prikupiti z daritvami. Na ta način so nastali vremenski pregovori in številne druge modrosti, ki so se sprva prenašale v izročilu, kasneje pa so bile mnoge med njimi sicer izgubljene, še vedno pa jih je ostalo dovolj za veliko debelih knjig.

Ta pojav si morda še najlaže predstavljamo z gibanjem vlaka in relativnostjo gibanja v zvezi z njim. Gora v daljavi stoji, nobenega dvoma ni o tem. S hišo, ki stoji bliže progi, je že drugače – vemo sicer, da stoji, a vendar se nam v primerjavi z goro zdi, da hiti hiša nekam nazaj, v smer, od koder smo prišli mi. Tudi če skozi okno vržemo ogrizek jabolka, se nam zdi, da je nemudoma odhitel nazaj. A če bi isti ogrizek opazoval nekdo stoječ ob progi, bi videl, da je letel precej naprej, čeprav ne tako hitro kot vlak. Odvisno je torej od zornega kota opazovanja.

S planeti je podobno. Če se sonce giblje po svoji poti, si zamislimo, da je nekje ne dlje od 28 ločnih stopinj od njega vedno tudi mala kroglica Merkur. Le-ta tudi kroži okoli njega v isti ravnini, kar pomeni, da je enkrat levo od njega, drugič poravnan z njim, tretjič desno od njega, četrtič spet poravnan z njim, vendar na drugi strani, se pravi dlje od nas, in potem spet znova. To pomeni, da enkrat sonce navidezno – gledano torej iz daljave – prehiteva, potem pa malo izgubi sapo in se giblje nazaj, kajti sonce gre še vedno enakomerno naprej, toda ne tako hitro, kot kroži Merkur. Torej se opazovalcu z vso pravico lahko zdi, da gre Merkur nekako ritensko. Še vedno torej velja, da tehnično gledano retrogradnosti ni, toda astrologija je vendar ena sama izkušnja, nekaj tisočletij zbiranja izkušenj! In če izkušnje povedo, da se v tistih nekaj tednih, kolikor traja ta "vzvratna pot", Merkur obnaša drugače, potem se ne slepimo preveč, ampak to učenje raje upoštevajmo.

VSI RAZEN SONCA IN LUNE

Oglejmo si to gibanje na primeru slike, tokrat bomo upoštevali soseda med planeti, Zemljo in Marsa. Prvi na skici pripada notranji krog, zunanji pa predstavlja orbito Marsa. Na vsaki od njiju je sedem točk, vsaka od njih ponazarja en trenutek pogleda z Zemlje na Marsa, na desni pa je označenih sedem projekcij našega gledanja v teh trenutkih. Tako dobljenih sedem točk povežemo v krivuljo, ki nakazuje "gibanje planeta nazaj po ekliptiki", retrogradno gibanje torej.

Kot že povedano, glede retrogradnosti zunaj strokovnih krogov praviloma omenjamo samo Merkurja. Toda retrogradno se gibljejo vsi planeti, Sonce in Luna pa seveda ne, saj nista planeta. V 'astrološčini' ju imenujemo "svetili", saj sta to edini telesi na nebu, ki lahko na Zemljo dostavita vsaj nekaj svetlobe. Planeti tega ne morejo, niti najsvetlejši Jupiter in ne Venera (zvezda Danica oz. zvezda Večernica).

Merkur se retrogradni giblje 72 dni na leto v treh poskusih, vsakič za približno 14°, Venera enkrat letno za 26 dni oziroma 16°, Mars enkrat letno za 34 dni oziroma za enako pot kot Venera, Jupiter za 10 stopinj v trajanju 111 dni, Saturn za nekaj manj kot sedem stopinj v 134 dneh, Uran, Neptun in Pluton pa za vse manjšo pot porabljajo vse več časa, zadnji kar 162 dni, torej skoraj polovico koledarskega leta.

Retrogradnosti zadnjih treh planetov astrologi niti pri analizi praktično ne razlagamo, medtem ko pri drugih obstajajo več ali manj določeni načini interpretacije in te si bomo na kratko ogledali.

TI MERKUR, TI!

Astrološko gledano je Merkur prvi med osebnimi planeti, med katere spadata (poleg Sonca in Lune) še Venera in Mars. V horoskopu (natalni karti) vlada znamenjema Dvojčkov in Device, ki sta - vsako na svoj način - intelektualni, analitični, metodični, skratka razumski znamenji. Čeprav gre za podobno naravo in za dve spremenljivi, prilagodljivi znamenji, pa med njima vlada kar nekaj razlik, omenimo vsaj hitrost (Dvojčka sta izredno hitra, Devica precej manj, saj preveč razglablja in komplicira), površnost (kjer tudi vodita Dvojčka) in zadržanost (polje, kjer dvojčkov ne moremo niti omeniti, Devica pa prav tu prednjači).

Med dvanajstimi astrološkimi hišami Merkur vlada tretji in šesti (Dvojčka sta tretje, Devica pa šesto znamenje zodiakalnega kroga), torej področju bratov/sester, sorodnikov, sosedov, odnosov, prometa, komunikacije, sprememb, šolanja in še veliko podobnega po eni (tretja hiša) ter analizi, kritiki, redu, higieni, zdravju, hišnim ljubljenčkom ter predvsem delu, pomoči, pozornosti, in obzirnosti na drugi (šesta hiša) strani.

Na splošno lahko rečemo, da bo šlo v času retrogradnosti Merkurja kaj narobe, če kaj narobe sploh lahko gre. Izgubili bomo reči, pozabili podpisati, se narobe zmenili (prepričani, da ravno to ni mogoče), dogajali se nam bodo nesporazumi, zapleti pri telefonskih povezavah in inštalacijah ter objava napačnih (ali pa curljanje pravih!) informacij, pogovarjali se bomo drug mimo drugega in podobno, vsekakor pa se bomo kasneje, ko bomo sposobni treznega vpogleda v situacijo in zaplet, čudili, kako je vendar mogoče, da se nam je zgodilo to in to. V času retrogradnosti Merkurja gre nasploh ali za izrazito pogostejše težave ali pa za take pojave, ki včasih že mejijo na načelo "saj ni res … pa je".

V času retrogradnega Merkurja zato ne začenjamo čisto novih aktivnosti, pa naj smo jih še tako načrtovali. Velika verjetnost namreč obstaja, da bo šlo kaj narobe. Otvoritev firme, lansiranje časopisa ali spletne strani, nakup računalnika, sklenitev dogovora, podpis pogodbe in podobno so akcije, ki so močno pod udarom retrogradnosti Merkurja.

IN KAKO DRUGI?

Če naj bi si vsaj malo predstavljali razliko med delovanjem planetov v direktni in v retrogradni smeri, recimo, da gre za nekakšno ponotranjeno delovanje, poglobljenost, vračanje nazaj ali iskanje potrjevanja, pa tudi upočasnjenost in netipičnost delovanja, kakršnega poznamo za posamezni planet. Tudi lahko govorimo o pomanjkanju sinhronizacije – učinek, kot bi človek živel v nekem drugem času ali pa drugi dimenziji in se mora truditi delovati tu in zdaj (odvisno od planeta do planeta). Manifestiranje navzven je v večini primerov počasnejše.

Bolj temeljite razlage o teh posebnosti so znane iz karmične astrologije, kjer retrogradne planete vsakega na svoj specifični način povezujemo s prejšnjimi življenji in karmičnimi lekcijami, bodisi njihovim ponavljanjem bodisi zmožnostjo nadgradnje. (Za vse tiste, ki jih tovrstne informacije zanimajo bolj, eden od najbolj prodornih avtorjev v tej smeri raziskovanja je ameriški astrolog Martin Schulman.)

Oseba z retrogradno Venero težje izraža ljubezen in pripadnost, čeprav morda prav seva tovrstno energijo. Zanjo je značilno pomanjkanje čustvene izpolnjenosti, ki jo išče v povečani meri ali pa jo izraža na kak drug način, na primer skozi materialno sfero ali pa umetnost, tipični polji za Venero. Ker je ljubezenski svet ponotranjen, so pri takih ljudeh pogoste težavne čustvene zveze. Socializacijo take osebe jemljejo zelo resno in le redko jim gre to zlahka od rok.

Ponotranjenost Marsovega delovanja se navzven kaže v pomanjkanju tekmovalnosti, torej najbolj tipičnega Marsovega izraza. Taka oseba ne tekmuje z drugimi, ampak na neki način sama s seboj – postavlja si cilje, ki jih potem dosega, ne glede na to, ali je pri tem boljša od drugih ali ne. Zanimivost: športniki s takim Marsom so pogosto med najboljšimi!

Pri Jupitru, planetu rasti, retrogradnost prinaša notranjo rast namesto zunanje. Bolj sta v ospredju študij in duhovna rast. Ena od pogostih motenj pri delovanju takega Jupitra je posebnost, da se oseba zapiši v eno točko in ne vidi cele situacije, pa tudi o muhi in sloni bi lahko kaj rekli. Ker taka oseba ne verjame v srečo kot tako, je zelo možno tudi to, da vedno znova planira (tudi že začrtano), na koncu pa na naredi ničesar.

Karmična astrologija je med vsemi planeti najbolj zgovorna pri Saturnu, kako ne bi bila, če pa ga imenuje za 'gospodarja karme'. Številni astrologi njegov retrogradni položaj tolmačijo kot "ponavljanje karmične lekcije iz prejšnjega življenja". Navzven se to lahko kaže kot prezgodnja zrelost, pre-resnost, pa tudi kot notranji dvomi, ki razžirajo. Tak Saturn prinaša potencial učitelja, ki bolj kot z besedo uči z zgledom, njegova značilnost pa je pogosto tudi velika zahtevnost.

Uran v retrogradnem gibanju označuje človeka, ki je močno pred časom, kot nekakšen glasnik. Njegove ideje so zgodnje, mnogi 'čudežni otroci' ga imajo v svojih horoskopih. Za razliko od direktnega Urana retrogradni od osebe ne zahteva, da bi iskala komunikacijo o svojih idejah in potrjevanje oz. razumljenost.

Za osebo z retrogradnim Neptunom bi lahko trdili, da je precej v boljšem stiku s kozmosom kot z realnim svetom. Tu gre za intuitivno zavedanje podzavesti, pa tudi za močno željo po razkrivanju skrivnosti in tudi verskih zablod in prevar. Včasih takim osebam primanjkuje 'zdravega občutka' za mero, odnose in realnost.

Pri osebah s Plutonom v retrogradnem položaju bi smeli trditi, da se poistovetijo s svetom v smislu, da boj sveta za ideale, napredek in dosežke postane tudi njihov osebni boj. Početi nekaj "zaradi višje sile" je najbolj običajen zunanji izraz tega boja. "Če bo uspelo meni, bo uspelo tudi svetu." Karmična astrologija zagovarja stališče, da gre pri takih ljudeh za 'prenos psihičnih moči in sposobnosti iz prejšnjega življenja'.

NAMESTO ZAKLJUČKA

Seveda gre pri teh zapisih le za osnovne smernice za razlago planeta v rojstni karti. Za druge in nič manj pomembne razlage, kot so na primer točke obrata, "senca", progresirani retrogradni planeti ter retrogradnost vozlov ali drugih astroloških elementov, hitro zmanjka prostora, obenem pa smo se tako izognili še večji strokovni noti.