Ljudje obstajamo in delujemo na mnogih nivojih zavesti hkrati. Z vidika dvojnosti ločimo dva, za marsikoga zelo pomembna nivoja, ki smo ju že v zgodovini poimenovali kolektivni in individualni nivo. Vsak od njiju vnaša v naša življenja svoje individualne karakteristike, ki se odražajo v naši interakciji s svetom v obliki reakcij do nas samih, saj se vedno, ko se zgodi neka reakcija le-ta najprej začne v naši notranjosti in se šele nato pozunanji v obliki odziva na tisto, kar se je ali ni zgodilo v okolju.

Ko govorimo o individualni resničnosti je dokaj jasno za kaj gre, saj jo ustvarjamo z našim umom in je neposreden odraz interakcije našega uma s svetom na točno takšen način, kot imamo o njem predstavo v naši glavi, ko pa se gre za kolektivno resničnost, pa smo preveč krat ujeti v razne abstrakcije, ki si jih eni razlagamo tako, drugi pa spet drugače. Po domače povedano, vsi smo na najvišjem nivoju zavesti kjer ni časa in prostora eno in si delimo ti. razne arhetipe oz. predstave, ki imajo določen pomen. Vendar pa je tu še mnogo več, saj se ne gre samo za predstave. Delimo si tudi skupinske spomine, ki izvirajo iz določenih preteklih časovnih obdobij in načinov izražanja zavesti, ki so bili značilni za ta obdobja.

Ljudje v resničnosti, ki smo jo ustvarili z našim umom za nas same, velikokrat prihajamo v stik z obema in na zavednem in/ali nezavednem nivoju tudi komuniciramo z obema. Vendar pa sama komunikacija dostikrat ni dovolj zavestna in se zapletamo v razno razne igrice in drame, ki se včasih odvijajo in odvijajo, kot da ne bi imele konca. Čeprav te stvari včasih opazimo na zelo zavestni ravni, pa si z njimi ne vemo kaj dosti začeti, saj nismo opremljeni s primernimi orodji za reševanje le-teh.

Pri energetskem delu, tako za tiste, ki ga izvajajo, kot za tiste, ki so ga deležni, je s tega vidika zelo pomembno delo na obeh aspektih naše duše, torej na individualnem in kolektivnem, saj vsak predstavlja nek nivo resničnosti, za katerega je dobro, če se z njim na določeni ravni soočimo, saj bo to v nas sprostilo zapore, ki nam preprečujejo svobodno izražanje znotraj svoje lastne resničnosti, hkrati pa znotraj interakcije z zunanjo resničnostjo (svetom, ki nas obkoža).

V praksi bi to morda pomenilo, da imamo morda vsi na nekem nivoju kolektivne zavesti vtisnjen spomin o potrebnosti trpljenja neke skupine ljudi v kateri smo živeli v nekem časovnem obdobju v preteklosti in smo še v sedanjosti ujeti v skupinski vzorec ljudi, ki nas obkrožajo in na neki ravni trpijo, mi pa z njimi vred; na individualnem nivoju pa morda trpimo zaradi starega spomina, ko smo morda v nekem preteklem življenju ubili nekoga bližnjega, ki nam v tem življenju le kaže nek odsev nas samih in imamo z njim težavo v skupni komunikaciji, v resnici pa nam igra življenja le kaže kaj bi bilo dobro, da se naučimo o sebi, da bomo lahko svobodni v svojem izrazu.

V tem fizičnem telesu na Zemlji smo se rodili z namenom, da izkusimo v polnosti življenje in življenjske izkušnje ter preobrazimo del karme, ki jo nosimo s sabo iz življenja v življenje, seveda pa se skozi to naučimo nekaj o življenju v fizični realnosti. Bolj ne dovolimo, da življenje steče skozi nas v situacijah, kjer je to potrebno, bolj si ustvarjamo zapore, na ta način pa si tudi ustvarjamo trpljenje, ki nam samo kaže, katere izkušnje bi bilo potrebno dopustiti v našem življenju, da bi življenje spet steklo brez bolečin in trpljenja.

Za trpljenje iz prejšnjega praktičnega primera ni nujno, da je omejeno le psihični oz. psihološki nivo, saj ob določenih stopnjah zanikanja svoje resničnosti, da smo svobodna bitja, ki se izražajo svobodno na vseh nivojih, se kaj lahko trpljenje prenese na fizični nivo, torej v obliki bolečin, bolezni ali obolenj z namenom, da izkusimo v tem svetu to, kar smo prišli izkusit. Trpljenje je le katalizator oziroma kažipot, ki nam kaže kje in česa bi se morali osvoboditi, da bi lahko svobodno zadihali – kje in kaj bi morali izraziti, da bi sprostili jezove, ki zadržujejo tok življenjske energije in zadihali svobodno v svojem lastnem izrazu.

http://www.tomazflegar.si