Ko se zazreš v prebujajoče jutro, kjer se izza horizonta počasi začenjajo kazati prvi zlato rumeni žarki prihajajočega sonca, in ko ob tej lepoti obstaneš ter v tišini občuduješ dogajanje, ki se odvija pred teboj, in ko si potešen v celoti, je to edino kar ta trenutek za tebe obstaja.

Nikjer ni politikov in krize, položnic in problemov…, le nepopisna lepota jutra je edina živa resničnost.

Jutranje meglice se počasi dvigujejo višje in višje in se postopoma redčijo, ter razblinjajo. Žvrgolenje ptic, ki se na sebi svojstven način veselijo novega dne, oddaljeni zvoki avtomobilov, ki drvijo po avtocesti in zmeraj več svetlobe, te iz stanja v katerem bi živel za zmeraj, povrnejo v miselni svet kalkulacij, gledanja na uro…

Začenja se novi dan.

Ko se čez čas izgubimo v poplavi problemov, planiranj, hitenja in borbe za vsakdanje preživetje, pozabimo na lepoto, ki je okrog nas prisotna zmeraj.

Pozabimo na žive, resnične reči.
Pozabimo na sonce in svetlobo, na sveži zrak in vodo, na čudež vsega življenja v vsej njegovi lepoti.
Pomembne nam postanejo povsem druge reči.
Pehamo se za nekaj doseči, nekaj postati in to večkrat za vsako ceno, tudi za ceno uničenja vse čudežne lepote, ki nas obkroža, v vseh njenih oblikah.

Na koncu se postaramo in umremo, ne da bi resnično in s polnimi pljuči živeli te lepote, ki je tukaj za vsakega izmed nas.

Resnično življenje je pred našim nosom, v nas in povsod in največ kar lahko z njim počnemo, je da ga srkamo in živimo, da se čudimo njegovi neponovljivosti in ga čutimo v vseh celicah, v vsem kar obstaja.

Mi sami smo le ena od oblik tega čudeža in te radosti, življenje pa je to in še veliko, veliko več.
Ne pustimo se ujeti v oblike, v miselni razumski svet, v drugorazredne reči, ampak poglejmo tu in tam v čudežno lepoto jutra, ki se prebuja...

Mogoče bo ta lepota prižgala lučko, ki se lahko razraste v strast in ogenj.
Mogoče bomo na tak način resnično zaživeli.

Mirko Katalenič