Kako čudovito je znova občutiti trepet srca – kot strela za jasnega zadela te je puščica ljubezni, na čisto navaden dan ob čisto običajnem dogodku s tem, da se dogodka niti nisi hotel udeležiti ampak nekaj v tebi te je gnalo, »no pojdi no, saj ne bo tako slabo«. In seveda ni bilo in ti niti ne veš kdaj, zakaj, kako, kar naenkrat si jo občutil v sebi, v srcu, v duši.

Kakšna sprememba in kaj če je to tista iskrena ljubezen, ljubezen, ki ti ne da dihati in bo vedno tlela v tebi. Oh Bog, hvala za ta dar, ko pomisliš nanj in si v mislih zarišeš spomin na dotik, prvi poljub. Kako je lepo čutiti te v meni, ko sva skupaj se zdi, da se je ustavil čas, da ni nič bolj pomembnega kot prepletanje najinih teles, smeh in nagajivost v očeh – hm in že te pogrešam. Usoda naju je še enkrat v življenju pripeljala skupaj, popolnoma nepričakovano trčila sva en ob drugega, s to razliko, da sedaj so čustva izbruhnila na plan.

In sedaj je svobodna volja in izbira tista, ki odločila bo o najini ljubezni – kaj je bolj pomembno zadostiti družbenim normam in vrednotam ali poslušati srce in sprejeti darilo ljubezni? Ne morem, ne grem se več, vsak dan ko te ne vidim se vleče v neskončnost. In potem … čakam, da mine občutek potrebe po njegovem dotiku, poljubu, dihu, objemu, ljubezni in čakam - v neskončnosti, v večnosti, .. Vem, da ne bo minil, skupaj s spomini tli v meni in me opominja na smisel življenja, na to kaj smo, kako ljubiti, kdo smo, vizije prihajajo in z njimi občutki večnosti ter številna spoznanja.

Ne obsojam temveč se učim sprejemati, kar mi je namenjeno ter se ob tem učiti prevzemanja odgovornosti za svoja dejanja. Ujeta sem v vrtinec ljubezni in bolečine ob spoznanju, da ljubezen, v drugi sferi časa in prostora, je in obstaja v večnosti, toda tu in sedaj je prepredena z ovirami. Nenehno se rojeva želja - pozabiti čim prej to izkušnjo, ker prekleto boli in odpira rane, ki so ostale nepredelane in skrite v kotičku nezavednega - rane o lastni vrednosti, priznanju, varnosti, neizpolnjeni ljubezni, o življenju in smrti.

Živeti z bolečino v sebi celo življenje? Neee, saj vem da ne, bolečina bo otopela, ostali bodo lepi spomini. Do takrat pa - pomagaj mi Bog – da bom to izkušnjo preživela najbolje kar znam in daj mi moč, samo da preživim. Včasih je tako težko, želiš si zanikati čustva pa jih ne moreš – le kako jih naj, ko ob vsakem trenutku veselja do življenja začutim tudi njega, da sva tam nekje v neskončnosti časa združena v eno, v večnosti dve duši prepleteni med seboj, ki sklenili sta svoj krog ljubezni in prijateljstva. V tuzemskem svetu pa te izkušnje pravijo ustavi se, počakaj, to je le iluzija, nič ni res, spomni se kako je bilo včasih, ne verjemi, ne zaupaj, kaj bodo ljudje rekli ...

In sedaj, ta trenutek, ko čakam na tvoj klic, si prepričujem srce, naj ima upanje, da me ljubiš, pa čeprav ne vem kaj prineslo bo naslednje jutro. Da razbremenim srce, zaprem oči, se umirim in vsem, ki tisti trenutek pomislijo name pošljem ljubezen in moč da začnejo živeti svoje sanje. Zato smo tu – da najdemo svoj cilj življenja in izkušnjo katero se moramo naučiti. To bomo našli v sebi, v naših sanjah in ljubezni. In to je največ kar lahko moji ljubezni podarim.