MEDITACIJA MESECA 20. avgust – 20. september 2010

Tu in tam se pojavlja miselni vzorec, ki trdi, da je človek Zemlji odveč in da bi planet prav lahko shajal brez nas, celo lepše bi mu bilo. S takšnim stališčem nikakor ne moremo soglašati, če smo le pripravljeni pogledati resnici v obraz.

Prvič, človeka kot utelešenega bitja sploh ne moremo ločiti od Zemlje. Kolikor se počuti odtujenega od Zemlje in narave, je to le izraz njegovih čustvenih in miselnih predstav; je iluzija. Dejansko pa je položaj tak, da je v človeškem bitju zbrana vsa modrost in tehnologija Zemeljske evolucije, tisto najbolj pretanjeno znanje o delovanju duha znotraj materije. Zemlja je v človeku morda še najbolj aktivno navzoča, vsekakor nič manj kot v naravi, morda še bolj intenzivno.

Drugič, človek je kot utelešenje Zemljinega duha postal nepogrešljiv člen v razvoju Zemljinega stvarstva. S svojim rokodelskim znanjem in ustvarjalnostjo pri razvoju rastlinskih vrst, pa v umetnosti in znanosti, smo Zemlji pomagali razviti pestrost njenih življenjskih svetov – med tem, ko je ona nam pomagala poglobiti naše znanje o samem sebi in o naravi ustvarjalnih procesov. (Senčnih strani tega razmerja tokrat ne omenjajmo, čeprav se jih ne da spregledati!)

Namen septembrske Meditacije meseca je začutiti sebe kot del organizma in noosfere Zemlje – Zemlje kot večdimenzionalnega bitja. Pri tem pa ne mislim zgolj na ozaveščanje naše vpletenosti v Zemeljsko stvarstvo in na ozaveščanje naših odnosov do bitij narave kot so rastline, živali in elementarna bitja. Tokrat gre še za nekaj bolj bistvenega. V mislih imam tako imenovano »omrežje življenja«.

S pojmom »omrežja življenja« mislim na tisto podstat bivanja, ki se nikjer v naravi ali v nas ne vidi, a je vendarle odločilnega pomena za življenjsko kvaliteto, pretakajočo se skozi nas in skozi vsa bitja, naseljujoča Zemljo in vesolje. To »omrežje življenja« je pravzaprav življenje samo v svoji vsepovezanosti, dar Božanstva, ki vsem nam, živim bitjem (živim na različnih ravneh obstoja, ne samo na materialni), omogoča, da dihamo, da občujemo med seboj, ustvarjamo in se veselimo plesa bivanja.

Omrežje življenja ni nekaj samo po sebi umevnega. Je iz ljubezni in modrosti stkana mreža luči, ki ne dovoljuje, da bi katerikoli člen življenja omahnil v prepad niča. Omrežje življenja nas povezuje v širno skupnost vsega bivajočega in hkrati vsakemu, tudi najbolj drobnemu členu skupnosti zagotavlja kontinuiran obstoj in možnost razvoja na različnih ravneh Zemlje in vesolja.

Prvinske kulture so s svojimi rituali neprestano skrbele, da bi se omrežje življenja zaradi človekove dejavnosti nikjer ne potrgalo in s tem ogrozilo bivanja vseh nas. Zdi se, da moderne civilizacije, temu prav nasprotno, pomen omrežja življenja ne zanima – razen kolikor si obeta koristi od raziskav elementarnih delcev materije ali genskih zapisov. Mar ne drsimo v nevarnost, da se ob tej malomarnosti omrežje življenja potrga in da zgrmimo v prepad?

Slednja meditacija predstavlja naš prispevek k ozaveščanju pomena omrežja življenja in eno od možnosti, kako lahko prispevamo k njegovi duhovni moči.

• Zavedaj se svoje vpletenosti v organizem življenja in začuti v svojem srčnem prostoru svojo soodgovornost za njegov prosti pretok.
• Začuti ob sebi druge udeležence skupnosti življenja na Zemlji in v vesolju, najprej soljudi, pa druga utelešena bitja, potem nevidna bitja … Predstavljaj si, da stojimo v krogih okrog nevidnega središča in se pri tem držimo za roke.
• Vsakdo med nami je z žarkom luči povezan s tem nevidnim središčem. Občuti ta žarek pri sebi, zavedaj se ga pri drugih.
• V središču krogov, sestavljajočih posodo bivanja, plapola nevidni plamen, večni plamen življenja.
• Zavej se, da se planet Zemlja vrti znotraj tega večnega plamena življenja – vendar ne samo v središču krogov, temveč tudi znotraj tvojega lastnega srčnega središča.
• Občuti torej plamen večnega življenja znotraj svojega srčnega prostora, pa tudi Zemljo znotraj sebe, zaobjeto v njegovem plamenu.
• Meditacijo lahko poljubno poenostaviš ali preoblikuješ po svojem občutku.