Prerekanja katera vera je boljša ali slabša, katera resnica velja in kateri izem je pravi, ne prinašajo nobene nove kakovosti. To je podobno kot prekladanje iz votlega v prazno.

Biti užaljen v kolikor kdo napade moj izem, mojo vero je sam znak omejenosti in vezanosti za majhen ego, ki je iz izmov tudi zgrajen.

Je JK bil ali ni bil, kaj je rekel in kaj ni rekel…bla, bla, bla…
Lahko v to slepo verjameš ali ne verjameš, glede same resnice je povsem zgrešeno eno in drugo. Lahko si najboljši dvojnik JK in njegov agitator, a si prav zato le drugorazreden in neoriginalen.

Prav poveličevanje in kult osebnosti ali božanstva so normalnemu in zdravemu človeku povsem nepotrebni in celo škodljivi.

To je balast za čisto srce in dušo.

Resnica preprosto ubeži vsem špekulacijam, vsem izmom, vsem okvirjem, ni odvisna od verjeti ali ne verjeti…

Različne predstave o resnici se pretepajo okrog nečesa česar sploh nimajo.
Lahko bi bilo zelo humoristično v kolikor ne bi v vsem tem bilo seme konfliktov, vojn in morij v vsej zgodovini človeškega obstoja.

Je resnica vzrok vsemu temu ali je vzrok pomanjkanje resnice?
Tam kjer je resnica doma ni konfliktov in ni nesporazumov.
Čemu pa brez resnice služi vse drugo kar tako poveličujemo in čemu tako slepo sledimo?

Zakaj se ljudje tako krčevito oklepajo praznih in mrtvih reči, ki pohabljajo um, dušo in srce?
Ker so prestrašeni in vezani za to kar branijo.
Ker iz tega črpajo lažne občutke varnosti.
Ker jim nihče ni pokazal na nevarnosti vezanosti vseh vrst.
Ker v sistemu vzgoje in izobraževanja primanjkuje celostne vzgoje aplicirane na stvarno življenje s pomočjo katere bi se posameznik razvil tako, da bi znal misliti s svojo glavo in nepristransko…, ter zraven razuma imel razvito še srce in dušo.

Podobni smo pohabljencem, ki imajo ogromno glavo in majhno srce.

Mirko Katalenič