“Kaj je Resnica?” je Pilat vprašal tistega, ki naj bi jo, če vsaj približno držijo trditve krščanske Cerkve, poznal. Toda On je ostal nem. In resnica, ki je ni razkril, je ostala nerazodeta, tako za njegove privržence kot za rimskega guvernerja. Vendar pa Jezusov molk, v tem in v drugih primerih, ne ovira njegovih sedanjih privržencev, da ne bi delovali tako, kot da so prejeli samo končno in absolutno Resnico, in da ne bi ignorirali dejstva, so jim bile predane le tiste Besede Modrosti, ki so zajete v delčku resnice, zakritem v prilikah in v nejasnih, čeprav lepih, izrekih.

Ta politika je postopoma privedla do dogmatizma in nepopustljivosti. Do dogmatizma v cerkvah, dogmatizma v znanosti, do dogmatizma povsod. Možne resnice, tako tiste, megleno zaznane v svetu abstrakcije, kot tiste, povzete iz opazovanja in preizkušanja v svetu materije, se vsiljujejo nepoučenim množicam, ki so preveč zaposlene, da bi mislile s svojo glavo, v obliki Božanskega razodetja in znanstvene avtoritete.

Toda iz časov Sokrata in Pilata do današnjih dni še nadalje ostaja odprto isto vprašanje občega zanikanja: ali obstaja v rokah katerekoli skupine ali človeka takšna stvar, kot je absolutna resnica? Razum odgovarja: “ne more biti”. V končnem in pogojenem svetu, kakršen je tudi človek sam, nikakor ni mogoča absolutna resnica o nobenem predmetu. Obstajajo pa relativne resnice in iz njih moramo potegniti največ, kar zmoremo.

V vsaki dobi so obstajali Modreci, ki so izpopolnili absolutno, pa vendar lahko podajali le relativne resnice. Kajti nihče doslej, rojen iz smrtne ženske naše rase, ni, ali ni mogel, drugemu človeku podati celotne in končne resnice, kajti vsak od nas mora to (za nas) končno znanje najti v samem sebi. Ker nista absolutno enaka niti dva uma, mora vsak odkriti najvišjo razsvetlitev sam, v skladu s svojo zmožnostjo, ne pa s pomočjo katerekoli človeške luči. Tudi največji živi adept lahko razkrije le toliko Univerzalne Resnice kot je lahko vsrka um, kateremu jo predaja, in nič več. Tot homines, quot sententiae - je nesmrtna resničnost. Sonce je eno, njegovi žarki pa so brezštevilni; učinki, ki jih proizvedejo, pa so dobrodelni ali škodljivi, v skladu z naravo in ustrojem predmetov, na katere sijejo. Polarnost je univerzalna, toda polarizator se nahaja v naši lastni zavesti. V skladu z razvitostjo naše zavesti proti absolutni resnici jo mi vsrkavamo bolj ali manj popolno. Toda človekova zavest je le zemeljska sončnica. Hrepeneč po toplem žarku se rastlina zgolj usmeri proti soncu ter obrača in obrača, spremljajoč tok nedosegljivega svetila: njene korenine jo ohranjajo v trdnem stiku z zemljo in polovico svojega življenja preživi v senci ....

Pa vendar lahko vsak od nas doseže Sonce Resnice celo na tej zemlji in vsrka njene najtoplejše in najbolj prodorne žarke, ne glede na to, kako diferencirani lahko postanejo na svojem dolgem popotovanju skozi fizične delce v prostoru. Da bi to dosegli, imamo na voljo dve metodi. Na fizični ravni lahko uporabljamo naš mentalni polarizator; in, z analizo značilnosti vsakega žarka, izberemo najčistejšega. Na ravni duhovnosti moramo za doseganje Sonca Resnice smrtno resno delovati na razvoju naše višje narave. Vemo, da s postopnim paraliziranjem apetitov naše nižje osebnosti in s tem omrtvičenjem glasu povsem psihološkega uma - tistega uma, ki je odvisen in neločljiv od, svojega medija ali nosilca, organskih možganov - naredi živalski človek v nas prostor duhovnemu; in ko se ta enkrat prebudi iz svojega latentnega stanja, začnejo temu primerno rasti v nas najvišji duhovni čuti in zaznave ter se razvijati pari passu z “božanskim človekom”. To je tisto, kar so vedno počeli in še vedno počnejo veliki adepti, yogiji na vzhodu in mistiki na zahodu.

Vendar pa vemo tudi to, da ne bo noben človek sveta, razen redkih izjem, noben materialist, nikoli verjel v obstoj takšnih adeptov ali celo v možnost takšnega duhovnega ali psihičnega razvoja. “(Starodavni) norec je v svojem srcu rekel, ni Boga”; sodobni pravi, “na zemlji ni adeptov; to so bajke tvoje bolne domišljije”. To vedoč, želimo hitro pomiriti naše bralce, tipa Thomasa Didymusa. Prosimo jih, da v tej reviji izberejo branje, ki je zanje bolj primerno; recimo raznotere hylo-idealistične prispevke raznih avtorjev.

Kajti Lucifer želi zadovoljiti bralce, ki pripadajo katerikoli “šole mišljenja”, in biti enako nepristranski do teistov in ateistov, mistikov in agnostikov, kristjanov in poganov. Takšni članki kot so naši uvodniki, komentarji k “Luči na pot”, itd., itd., - niso namenjeni materialistom. Naslovljeni so na teozofe ali bralce, ki v svojih srcih vedo, da Mojstri Modrosti obstajajo: in da, četudi je potrebno absolutno resnico, ker se ne nahaja na zemlji, iskati v višjih področjih, na tej neumni, stalno vrteči se, naši majhni obli, vseeno obstajajo nekatere stvari, o katerih se zahodni filozofiji niti ne sanja.

Vrnimo se k našemu predmetu. Tako sledi, da se moramo, četudi je za mnoge od nas, tako kot je bila za Rousseauja, “splošna abstraktna resnica najbolj dragocen od vseh blagoslovov”, trenutno zadovoljiti z relativnimi resnicami. Suho dejstvo je, da smo v najboljšem primeru ubog niz smrtnikov, stalno prestrašeni, celo pred obrazom relativne resnice, da nas le-ta ne bi pogoltnila, in skupaj z nami naše nepomembne, drobne predsodke. Absolutne resnice pa večina med nami ni sposobna, videti kot ne doseči meseca na kolesu. Prvič zato, ker je absolutna resnica negibna kot Mohamedova gora, ki se ni hotela zganiti zaradi preroka, tako da je moral sam iti k njej. In mi moramo slediti njegovemu zgledu, če se ji želimo vsaj od daleč približati. Drugič zato, ker kraljestvo absolutne resnice ne pripada temu svetu, medtem ko mu mi še preveč. In tretjič zato, ker je, ne glede na to, po poetovi domišljiji človek:

..... izvleček
vse popolnosti, ki jo je izoblikovala
veščina nebes .....

dejansko pa žalosten sveženj anomalij in paradoksov, prazen meh, prenapolnjen s svojo lastno pomembnostjo, nasprotujočimi si in z lahkoto podrejajočimi se mnenji. Je obenem arogantno in slabotno bitje, ki, četudi v stanem strahu pred neko avtoriteto, zemeljsko ali nebeško, vseeno

...... kot jezna opica,
izvaja tako smešne trike pred obličjem visokih Nebes,
da angeli jokajo.

Nadalje, ker je resnica dragulj z mnogimi platmi, ki jih ni mogoče obenem zaznati, in ker, nadalje, niti dva človeka, najsi še tako voljna razbrati resnico, ne moreta videti niti eno od teh njenih plati na enako, kaj potem lahko storimo, da bi jima pomagali, da bi jo zaznala? Ker fizični človek, ki ga vsestransko omejujejo in ovirajo utvare, ne more doseči resnice s svetlobo svojih zemeljskih zaznav, pravimo - razvij v sebi notranje znanje. Od časov, ko je delfijski orakel govoril iskalcu: “Človek, spoznaj samega sebe”, ni bila predana večja ali bolj pomembna resnica. Brez takšne zaznave, bo človek za vedno ostal slep celo za mnoge relativne, kaj šele absolutno resnico. Človek mora, preden lahko osvoji kakršnokoli absolutno resnico, spoznati samega sebe, to je, pridobiti notranje zaznave, ki nikoli ne zavajajo. Absolutna resnica je simbol Večnosti in noben omejen um ne more nikoli dojeti večnega, zato se na njega ne more nikoli spustiti nobena popolna resnica. Da bi dosegli stanje, v katerem jo človek vidi in čuti, moramo paralizirati čute zunanjega človeka iz gline. Lahko nam rečejo, to je težavna naloga, in večina ljudi se bo zaradi tega, brez dvoma, raje zadovoljila z relativnimi resnicami. Toda, da bi se lahko približali že samo zemeljskim resnicam, je najprej potrebna ljubezen do resnice, zaradi nje same, kajti sicer je ne bomo nikoli prepoznali. In kdo v tej dobi ljubi resnico zaradi nje same? Koliko med nami je takšnih, ki so jo pripravljeni iskati, sprejeti in uresničiti, v družbi, v kateri mora biti vse, kar prinaša uspeh, zgrajeno na videzih in ne na realnosti, na vsiljevanju in ne na resnični vrednosti? Mi se v celoti zavedamo težav na poti sprejemanja resice. Čista nebeška devica se spusti le na (za njo) sorodno zemljo - na zemljo nepristranskega uma, brez predsodkov, razsvetljenega z Duhovno Zavestjo; in ta dva sta resnično redka prebivalca v civiliziranih deželah. V našem stoletju pare in elektrike, ko človek živi z noro hitrostjo, ki mu komajda dopušča čas za razmislek, on običajno dopušča, da potuje od zibelke do groba pribit na Prokrustejevo posteljo navade in konvencionalnosti. Konvencionalnost - čista in preprosta - je sorodna LAŽI, v vsakem primeru pa “hlinjenje čutenj v skladu s sprejetimi merili” (definicija F. W. Robertsona); in kjerkoli je prisotno hlinjenje ne more biti prisotna nobena resnica. Kako globoka je Byronova trditev, “resnica je dragulj, ki ga najdemo v veliki globini; medtem ko se na površju tega sveta vse stvari vrednotijo z lažnimi merili običaja”, najbolje vedo tisti, ki so prisiljeni živeti v zadušljivem ozračju takšne družben konvencionalnosti in ki si, celo takrat, ko so se voljni učiti, ne drznejo sprejeti resnic, po katerih hrepenijo, iz strahu pred popadljivim Molochom, imenovanim Družba.

Bralec, poglej okoli sebe; preuči poročila svetovno znanih popotnikov, spomni se enakih opažanj literarnih mislecev, znanstvenih in statističnih podatkov. Pred svojim očesom si nariši splošno sliko sodobne družbe, sodobne politike, sodobne religije in sodobnega življenja. Spomni se na običaje katerekoli kultivirane rase in naroda pod soncem. Opazuj ravnanja in moralno držo ljudi v civiliziranih evropskih, ameriških središčih, in celo tistih daljnega vzhoda in kolonij, povsod, kamor je beli človek ponesel “pridobitve” tako-imenovane civilizacije. In sedaj, ko si vse to preletel, se ustavi in razmisli, ter nato poimenuj, če lahko, tisti blaženi Eldorado, tisti izjemen kraj na zemlji, kjer je RESNICA častni gost in LAŽ ter SRAMOTA ostrakirana izobčenca? NE MOREŠ. Niti to ne more nihče drug, razen če ni pripravljen in odločen, da bo dodal svoj prispevek h gmoti lažnosti, ki veličastno kraljuje na vsakem področju narodnega in družbenega življenja. “Resnica!” je zakričal Carlyle, “resnica, pa čeprav me nebesa teptajo, ker ji sledim, in nobena lažnost, pa čeprav bi bila nagrada za odpadništvo celotna nebeška Lubberland.” Plemenite besede, ne. Toda koliko jih razmišlja, in koliko se jih bo v našem devetnajstem stoletju drznilo spregovoriti, tako kot je to storil Carlyle? Ali nima ogromna večina raje “paradiž Nič-početja”, pays de Cocagne brezsrčne sebičnosti? Ta večina je tista, ki v grozi drhti pred najbolj senčnim obrisom vsake nove in nepopularne resnice, že zaradi samega strahopetnega strahu, da ne bi g. Harris obtožila in g. Grundy obsodila njenih spreobrnjencev na mučenje s svojim morilskim jezikom. SEBIČNOST, prvorojenka Nevednosti in sad učenja, ki trdi, da se za vsakega novorojenega otroka “ustvari” nova duša, ločena in različna od Univerzalne Duše - ta sebičnost je neprehodna stena med osebnostnim Jazom in Resnico. Ta je plodna mati vseh človeških razvad, Laž, rojena iz potrebe po licemerstvu in po Hipokriziji, rojene iz želje po zakritju Laži. To je gliva, ki počasi raste in se krepi v vsakem človeškem srcu, v katerem je požrla vsa dobra čutenja. Sebičnost ubija vsako plemenito spodbudo v naših naravah in je edino božanstvo, ki se ne boji nobene brezvernosti ali zapustitve s strani svojih častilcev. Zato vidimo, kako kraljuje v svetu in tako-imenovani modni družbi. Posledično živimo, se gibljemo in bivamo v tem bogu teme, pod njegovim trojnim aspektom Sramote, Prevare in Laži, ki se imenuje UGLED.

Ali je to Resica in Dejstvo, ali je zgolj obrekovanje? Obrnite se v katerokoli smer, pa boste v vsakem narodu in v vsakem posamezniku, od vrha, pa vse do dna družbene lestvice, videli na delu zavajanje in hipokrizijo zaradi dragega Jaza. Toda narodi so se v tihem dogovoru odločili, da se bodo sebični vzgibi v politiki imenovali “plemenito nacionalno stremljenje, patriotizem”, itd.; medtem ko jih državljani v svojem družinskem krogu vidijo kot “državljansko krepost”. Ne glede na to pa na Sebičnost, najsi goji željo po širjenju ozemlja ali tekmovalnosti v trgovini na račun svojega soseda, ne moremo nikoli gledati kot na krepost. Vidimo jezično ZAVAJANJE in GROBO SILO - Jakina in Boaza vsakega mednarodnega Salomonovega templja - imenovanih Diplomacija, ter ju poimenujemo s pravim imenom. Kajti diplomat se globoko priklanja tema dvema stebroma nacionalne slave in politike ter udejanja njun masonski simbolizem “z (prekanjeno) močjo bo vzpostavljena ta moja hiša” v vsakodnevno prakso; to je, z zavajanjem dobi tisto, kar ne more s silo - ali naj bi mu ploskali? Diplomatova usposobljenost - “spretnost ali veščina zagotavljanja prednosti” - za njegovo državo na račun drugih dežel, se težko doseže z govorjenjem resnice, ampak resnično s premetenim in zavajajočim jezikom; in zato LUCIFER imenuje takšno delovanje - živa in očitna LAŽ.

Vendar pa se navada in sebičnost nista sporazumeli, da bosta zavajanje in lažnivost imenovali krepost in da bosta tistega, ki laže, nagradili z najlepšimi javnimi spomeniki, le v politiki. Vsak družbeni razred živi na LAŽI in bi se brez nje razletel na koščke. Kulturna in boga-in-zakona-boječa se aristokracija, ki ima enako rada prepovedan sad kot vsak plebejec, je prisiljena lagati od jutra do večera, da bi prikrila to, kar rada imenuje svoje “drobne pregreške”, ki pa jih RESNICA vidi kot grobo nemoralnost. Srednji razred je preprežen z lažnimi nasmehi, lažnimi pogovori in medsebojnim izdajanjem. Za večino je religija postala tanka bleščeča tančica, odvržena na truplo duhovne vere. Gospodar gre v cerkev, da bi zavedel svoje služabnike; stradajoči duhovnik - ki pridiga o tem, v kar ne verjame več - slepi svojega škofa; škof - svojega Boga. Dnevni tisk, politični in družbeni, bi lahko s pridom uporabil za svoj moto nesmrtno vprašanje Georgesa Dandina - “Lequel de nous deux trompe-t-on ici?” - Celo Znanost, nekoč odrešilno sidro Resnice, je prenehala biti tempelj golega Dejstva. Sedaj si skoraj vsi znanstveniki prizadevajo, da bi svoje kolege in javnosti prisilili, da bi sprejela nek zaseben pogled, neko novo-modno teorijo, ki bi podarila lesk in slavo njihovemu imenu. Znanstvenik je v naših časih enako pripravljen zatreti škodljiv dokaz zoper neko trenutno znanstveno hipotezo kot misijonar v poganski deželi, ali pridigar doma, da bi prepričal svoje občestvo, da je sodobna geologija laž, evolucija le nečimrnost in nadlegovanje duha.

Takšno je dejansko stanje stvari v letu gospodovem 1888; pa vendar nas določeni časopisi kličejo k odgovornosti, da gledamo na to leto v več kot mračnih barvah!

Laž se je razširila do te mere - podprta s strani navade in konvencionalnosti - da sili ljudi v laž celo postavljanje letnic. Kratici A.D. [Anno Domini] in P.K. [pred Kristusom], ki so ju za datumi leta postavljali Židje in pogani, v evropskih in celo azijskih deželah, materialisti in agnostiki enako kot kristjani, sta - laž, ki se uporablja za podporo drugi LAŽI.

Kje lahko potem najdemo vsaj relativno resnico? Če se je tako daleč nazaj, v stoletju Demokrita, le-temu prikazala v podobi boginje, ležeče na dnu vodnjaka, tako globoko, da mu je ponujala le malo upanja, da bi jo osvobodil, potem imamo dandanes določen razlog, da verjamemo, da je skrita vsaj toliko kot vedno nevidna temna stran meseca. To je morda razlog, zakaj so vsi častilci skritih resnic takoj proglašeni za mesečnike. Kakorkoli že, LUCIFER ne bo v nobenem primeru in pod nobeno grožnjo popustil pod zapeljevanjem katerekoli splošno in tiho sprejete ter splošno udejanjene laži, ampak se bo držal dejstva, čistega in preprostega, ter poskušal razglasiti resnico, kadarkoli jo bo našel, ne da bi jo prikril za kakršnokoli masko. Fanatizem in nestrpnost lahko obravnavamo kot ortodoksno in razumno politiko, ter opogumljanje družbenih predsodkov in zasebnih konjičkov na račun resnice, kot moder tok, ki naj bi mu sledili, da bi si zagotovili uspeh pri izdajanju. Naj bo tako. A uredniki LUCIFERJA so teozofi in njihov izbran moto: Vera pro gratis.

Dobro se zavedajo, da LUCIFERJEVE zdravice in žrtvovanja boginji Resnice ne oddajajo sladkega, dišečega dima v nosove gospodov tiska, kakor v njihovih nosnicah ne diši sladko svetlo “Jutranje Sonce”. Če ga ne zlorabljajo, ga ignorirajo kot - veritas odium paret. Celo njegovi prijatelji začenjajo v njem iskati napake. Ne morejo razumeti, zakaj ne bi bil čisto teozofska revija; ali z drugimi besedami, zakaj noče biti dogmatski in pobožnjaški. Namesto, da bi vsako ped svojega prostora namenil teozofskim in okultnim učenjem, odpira svoje strani “za objavo najbolj groteskno heterogenih prvin in nasprotujočih si naukov”. To je glavna obtožba, na katero odgovarjamo - zakaj pa ne? Teozofija je božansko znanje in znanje je resnica; vsako resnično dejstvo, vsaka iskrena beseda, sta zato del in področje teozofije. Tisti, ki je vešč v božanski alkimiji ali vsaj malo obdarjen z darom zaznavanja resnice, jo bo našel in izluščil, tako iz napačne kot iz točne izjave. Kakorkoli majhen je že delec izgubljenega zlata v tonah odpadkov, pa je še vedno plemenita kovina in vredna, da jo izkopljemo, celo za ceno kakšnih dodatnih težav. Kot rečeno, pogosto je enako koristno vedeti, kaj neka stvar ni, kot se naučiti, kaj je. Povprečen bralec le težko upa, da bo v neki sektaški publikaciji našel vse vidike nekega dejstva, pro in con, kajti vsakršna njegova drugačna predstavitev je gotovo pristranska in se nagiba k tisti strani, proti kateri je usmerjena posebna politika urednika. Teozofska revija je zato morda edina publikacija, za katero lahko človek upa, da bo v njej vsekakor našel nepristransko, pa četudi še vedno približno resnico in dejstvo. V LUCIFERJU odsevajo mnogi vidiki gole resnice, kajti z njegovih strani ni izključen noben filozofski ali religiozni pogled. In ker morata vsaka filozofija in religija, kakorkoli nepopolni, nezadovoljivi in občasno celo neumni, temeljiti na neke vrste resnici in dejstvu, ima zato bralec priložnost, da primerja, analizira in izbira med številnimi filozofijami, o katerih se v njem razpravlja. LUCIFER ponuja toliko plati Enega univerzalnega dragulja, kolikor jih dopušča njegov omejen prostor; in svojim bralcem pravi: “Izberite, komu boste služili danes: najsi bogovom, one strani potopa, ki je potopil človekove moči razumevanja in božansko znanje, ali amoritske bogove običaja in družbene hinavščine, ali pa Gospoda (najvišjega) Jaza - sijočega uničevalca temne moči utvare”. Gotovo je najboljša tista filozofija, ki skuša zmanjšati, ne pa dodajati k vsoti človeške revščine.

V vsakem primeru je izbira na voljo in le v ta namen smo odprli naše strani za vse vrste prispevkov. Zato boste na njih našli poglede krščanskega duhovnika, ki verjame v svojega Boga in Krista, a zavrača brezbožna tolmačenja in vsiljene dogme njegove ambiciozne, ponosne Cerkve, kakor tudi nauke hylo-idealista, ki zanika obstoj Boga, duše in nesmrtnosti ter ne verjame v nič drugega kot le v samega sebe. V našem časopisu bodo našli gostoljubje tudi skrajni materialisti; da, celo tisti, ki so brezobzirno polnili njegove strani s porogljivimi in osebnimi opazkami o nas samih ter zlorabljali nam tako drage teozofske nauke. Ko bo nek svobodomiseln časopis, ki ga vodi nek ateist, vključil članek nekega mistika ali teozofa, zaradi spoštovanja njegovih okultnih pogledov in skrivnosti Parabrahmana, ter mu dodal le nekaj splošnih opazk, potem bomo rekli, da je LUCIFER dobil tekmeca. Ko bo nek krščanski periodični ali misijonarski časopis sprejel članek izpod peresa nekega svobodomisleca, ki se norčuje iz verovanja v Adama in njegovo rebro ter kritizira krščanstvo - urednikovo vero - pri čemer bo ta ostal ponižno tiho, potem bo ta postal vreden LUCIFERJA in bomo zanj lahko resnično rekli, da je dosegel stopnjo strpnosti, ki ga umešča na raven katerekoli teozofske publikacije.

A tako dolgo, dokler nobeden od teh ne bo naredil česa takega, ostajajo vsi sektaški, pobožnjaški, nestrpni in ne bodo nikoli dojeli ideje o resnici in pravičnosti. Na LUCIFER in njegove urednike lahko naslovijo mnoga podtikanja, vendar pa ne morejo vplivati ne nanj ne nanje. Dejansko so uredniki ponosni na takšne kritike in obtožbe, saj pričajo o popolni odsotnosti kakršnekoli vrste fanatizma ali nadutosti v teozofiji, rezultatu božanske lepote naukov, o katerih pridiga. Kajti, kot rečeno, teozofija omogoča glas in nudi enako priložnost vsem. Ne obsoja nobenih pogledov - če so iskreni - pa četudi povsem neresnični. Spoštuje razmišljujoče ljudi, kateremukoli razredu mišljenja že pripadajo. Vedno se je pripravljena upreti idejam in pogledom, ki lahko ustvarijo le zmedo brez koristne filozofije, a pušča, da njihovi razlagalci osebno verjamejo v karkoli že hočejo ter in izraža priznanje njihovim idejam, ko so dobre. Dejansko so lahko sklepi ali izvlečki filozofskega pisca v popolnem nasprotju z našimi pogledi in učenji, ki jih razlagamo; vendar pa so lahko njegove predpostavke in predstavitve dejstev povsem točne, tako da imajo lahko drugi ljudje korist od nasprotne filozofije, pa četudi jo mi zavračamo, v prepričanju, da imamo nekaj višjega in bližjega resnici. V vsakem primeru je naša predstavitev vere sedaj jasna in vse, kar je bilo rečeno na predhodnih straneh, tako opravičuje kot razlaga našo uredniško politiko.

Če povzamemo, glede absolutne in relativne resnice lahko le ponovimo, kar smo že rekli. Izven določenega visoko duhovnega in povzdignjenega stanja uma, med je katerim Človek eno z UNIVERZALNIM UMOM – ne more od katerekoli filozofije ali religije na zemlji pričakovati nič več kot le relativno resnico, ali resnice. Četudi bi se boginja, ki prebiva na dnu vodnjaka, lahko dvignila iz svojega zapora, ne bi mogla človeku ponuditi nič več kot lahko on vsrka. Tako človek lahko sedi ob tistem vodnjaku - katerega ime je ZNANJE - zre v njegove globine in upa, da bo videl vsaj to, kako na temnih vodah odseva jasna slika Resnice. Vendar pa to, kakor je rekel Richter, predstavlja določeno nevarnost. Nekatere resnice lahko občasno odsevajo na mestu, v katerega zremo, tako kot v ogledalu, in zato nagradijo le potrpežljivega študenta. Toda, dodaja nemški mislec, “slišal sem, da so nekateri filozofi pri iskanju Resnice, v vodi videli in začeli častiti le svojo lastno podobo” ...

Prav zaradi tega, da bi se izognili takšni katastrofi - ki je doletela vsakega ustanovitelja religiozne ali filozofske šole - uredniki še posebej pazijo, da ne bi bralcu ponujali le tistih resnic, ki odsevajo le v njihovih lastnih možganih. Javnosti ponujajo široko izbiro in zavračajo fanatizem in nestrpnost, ki sta glavna mejnika na poti sektaštva. Vendar pa, ob tem, da ostajajo vrata za primerjavo široko odprta, naši nasprotniki ne morejo upati, da bodo na čistih vodah LUCIFERJA njihovi obrazi odsevali brez pripomb ali kritike glede njihovih značilnih potez, če so le-te v nasprotju s teozofskimi pogledi.

A to velja le za to, kar se nahaja znotraj platnic javne revije in kar je povezano le z intelektualnim vidikom filozofskih resnic. Kar zadeva globlja, človek bi lahko skoraj rekel religiozna, prepričanja, pa jih noben resničen teozof ne bo tako ponižal, da bi jih izpostavil javni razpravi, ampak jih bo raje shranil in skril globoko v svetišče svoje najbolj notranje duše. Takšna prepričanja in nauke ne bi smel nikoli prenagljeno razkriti, ker tvega neizogibno skrunitev zaradi grobega ravnanja brezbrižnih in kritičnih. Prav tako ne bi smeli biti nikoli utelešeni v kakršnikoli publikaciji, razen kot hipoteza, ponujena v razmislek razmišljujočemu delu javnosti. Za teozofske resnice, ki presegajo določeno mejo špekulacije, je bolje, da ostanejo skrite pred pogledom javnosti, kajti “dokaz o nevidnih stvareh” je dokaz le za tistega, ki jih vidi, sliši in čuti. Ne bi jih smeli zvleči iz “Najsvetejšega Svetišča” templja brezosebnega božanskega Ega ali notranjega JAZA. Kajti, medtem ko je, v najboljšem primeru, vsako dejstvo, če ni neposredno znano, zgolj relativna resnica, pa lahko žarek absolutne resnice odseva le v čistem ogledalu svojega lastnega plamena - naši najvišji DUHOVNI ZAVESTI. In kako naj tema (ali utvara) dojame SVETLOBO, ki sije skoznjo?

Resnica je Glas Narave in Časa -
Resnica je vznemirljiv svarilec v nas -
nič ni izven njega, prihaja z zvezd,
zlato sonce in vsak vetrič ...
W. Thompson Bacon

Prava Resnica je nesmrtno sonce,
včasih skrita za oblaki; in ni njena svetloba
sama po sebi nepopolna, ampak zatemnjena,
zaradi mojega predsodka, nepopolne vere
in vseh tisočih vzrokov, ki ovirajo
rast dobrote ...
Hannah More

Helena P. Blavatsky
Prevod: Anton Rozman

Vir: www.teozofija.info