Padel svet v svojem najglobljem pomenu ni resničen, čeprav je za bitja, ki so v njem, dokler ne ustvarijo možnost iti po resnično odrešujoči poti edina resničnost.

Zakaj je bil človeku dan podoben svet? Zato, da najprej v podobnem svetu pokaže, ali je resnično pripravljen za dobro. Najprej mora, kajti brez tega ne gre, ali nima nobenega resničnega napredka, na podobi resničnosti, dokazati, da je v redu, in to popolnoma.

Komaj takrat, ko to popolnoma stori, prestopi mejo v svet, ki ni podoba ampak resničnost sama. Če tega ne stori, tudi, če temu svetu pravi maya, kar tudi je, ne pride niti koraka naprej. Kajti za sprejem v resničen svet, ni toliko pomembno znanje o njem, ampak stanje biti, ki to omogoča. Nemogoče je, da bi kateremu koli smrtniku, uspelo prekoračiti to mejo, brez prej opisanega.

Dokler pa padel svet in kaj pripada k njemu v njegovem katerem koli aspektu dojemamo in si postavimo kot cilj življenja in temu primerno živimo, smo ob tem nekega dne sigurno zelo razočarani, kajti padel svet je le sredstvo v katerem naj bi človek do dna spoznal, kaj pomeni živeti v napačnem in izven božje ljubezni.

Človek mora najprej spoznati kje sploh je.
Ko človek to spozna in si iz vsega srca zaželi rešitev iz tega in to kar je resnično dobro.
Veliko se zgodi že s tem, ko se ob tem spoznanju v nas prebudi pristna ljubezen do tega.
Vendar Jezus je nedvoumno dejal: Božje kraljestvo ni od tega sveta.

Božjo bit, ki je v zaporu tega padlega sveta, žeja po resničnem vse-ljubečem življenju.(Kakor jelen hrepeni za svežo vodo tako mojo dušo žeja Bog za tabo), za pravim Življenjem, ki pa ga se v padli naravi ne da udejanjiti.
Človek najde rešitev iz tega edino, če ob tem spoznanju iz dna božje biti zaprosil za rešitev, ter edino temu v prid živi.
Če iščemo odrešitev iz padlega sveta in si to želimo doseči, moramo –(kajti brez tega ne gre)- naše celotno življenje tudi v padlem svetu, v izvorni moči poštene ljubezni do vseh in vsega nedvoumno naravnati le k temu cilju.

Vendar človek se za časa življenja tako rad spozabi ali pa noče videti kje je, ter svoje življenje naravna in živi tako,
kot da bi bil padel svet končen namen življenja.

Zaradi tega se na takšen ali drugačen način še bolj zveže v padli svet v katerem tudi trpi, kajti trpljenje je edini način da spoznamo, da z nami in svetom v katerem živimo nekaj ni v redu.