Nekoč zraven Rešitelja se je sprehajal Peter, bil je zamišljen in je rekel: »Kako lepo mislim biti Bog! Vsaj za en dan bi rad postal Bog, potem sem spet pripravljen biti Peter!« On se je nasmehnil in odgovoril: »Naj bo po tvoji želi, bodi Bog do večera!

« Medtem sta se približala k enemu manjšemu mestu, jima nasproti je prišla kmetica, ki je gnala gosi na travnik. Ona nagnala jih na travnik in tam pustila, sama pa pohitela nazaj na kmetijo. » Kako, ti želiš pustiti gosje same?« - vprašal jo Peter. »Kaj pa, a naj jih pazim danes? Saj danes imamo praznik.« je odgovorila kmetica.

»Ampak kdo bo pazil na njih?« - je vprašal Peter. » Naj Bog pazi na moje gosi danes« je odvrnila kmetica in je odšla. » Peter! Ti slišal, - je rekel Rešitelj. – Bi z veseljem te vzel zraven v mesto na praznik, ampak gosem se lahko zgodi kaj hudega, ti si danes Bog do večera, ti moreš paziti nanj«. Kaj je mogel Peter? Čeprav si je zelo želel na praznik je pa mogel ostati z gosi.