NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

nedelja 26-maj
  • VegaMarket v Mariboru

  • ponedeljek 27-maj
  • Still Corners (UK) - 27. 5. 2024, Škofjeloški grad - Festival In Memoriam prof. Peter Hafner - 15 let

  • sreda 29-maj
  • Kako misliti in živeti svetovni etos odprto izven religioznih sistemov

  • četrtek 30-maj
  • Vlado Miheljak

  • petek 31-maj
  • Operna noč

  • sobota 01-jun
  • Vabljeni na akcijo zbiranja starega papirja za pomoč živalim!

  • nedelja 02-jun
  • Koncert: Vasilij Meljnikov in Maja Tajnšek

  • torek 04-jun
  • Žametna večerja med vinogradi

  • četrtek 13-jun
  • Food Truck Festival Maribor

  • sreda 19-jun
  • Usposabljanje za koordinatorje trajnostnih skupnostnih projektov

  • petek 21-jun
  • Festival Lent 2024 in lentanje

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    O posredovanju vrednot, povezanih z religijo   
    sobota, 15. december 2007 @ 05:02 CET
    Uporabnik: Pozitivke

    Piše: Andreja Pernek

    INTERVJU Z UČITELJI O POSREDOVANJU VREDNOT, POVEZANIH Z RELIGIJO, OZ. RELIGIOZNA VPRAŠANJA V OKVIRU PREDMETA, KI GA POUČUJEJO

    Kaj je religija? Opredelitev je ogromno. Religija združuje ljudi v skupni izkušnji in razlagi življenja. Daje vzorce za ravnanje. Posamezniku daje občutek smiselnosti njegovega bivanja; lahko jo opisujemo glede na dogodke, ki so posledica verovanja; lahko preučujemo, ali so verske resnice utemeljene ali napačne in opazujemo odzive ljudi nanje. Vsi pristopi so možni, izbira naša. Ali gledamo na religijo kot vernik ali kot znanstvenik.

    Vse kar religija je, oz. so, lahko, grobo rečeno, damo na skupen imenovalnik. Odkod potem kreganja, vojne, krvi, boj za prevlado določene religije? Če religija, sama beseda, pomeni razmislek, dvom, vez, kakšno je razmerje, vez, z njo? Kaj daje, kaj sporoča?

    Kakšno je sporočilo modrih Učiteljev tega sveta? Vsak je bil človek svojega časa, a hkrati je ta svet presegal. Sporočila teh učiteljev so: poštenost, resnica, modrost, pravičnost, dobrota, svoboda, morala, sloga, vera, lepota, mir, enakost, upanje, ljubezen, odrešenje, notranja harmonija, veselje do življenja……..

    Narava in družba predstavljata temelje, brez katerih ni ne obstoja ne osebnosti, ne človeka. Le-ta pa se ne more razvijati brez dimenzije duhovnega prostora in duhovne kulture. Ta prostor je prostor naših duhovnih vrednot, kulture, morale, etike. Ravnino teh vrednot predstavljajo motivi, ki urejajo človekovo osebnostno in duhovno rast, njegovo samouresničenje in iskanje smisla.

    Vrednote nam pomenijo merilo, s katerim ocenjujemo svoje ravnanje in ravnanje drugih. Pomenijo nam smernice, po katerih uravnavamo svoje življenje. Osmišljamo. Kakšno merilo so vrednote povezane z religijo?

    Življenjski cilji in vrednote so svojevrstni kažipoti. Kakšen je vrednostni univerzum današnjega človeka in kakšno vlogo igrajo v njem posamezne vrednote?
    Katere vrednote, ki jih sporoča tudi religija, so pomembne za poučevanje, osebnostno rast pedagoga in učenca? Prav gotovo iste, ki so pomembne za vsakogar izmed nas, vedno! Vzgoja je umetnost in znanost hkrati.

    Na vprašanja, ki so se mi porajala v zvezi z religijo, vrednotami in vzgojo oz. poučevanjem, so mi odgovarjale tri čudovite osebe. Vsaka s svojo malho izkušenj, svežo energijo, osebno modrostjo in iskanjem. Vsem trem je skupno, upam si trditi, radovednost in živahno sprejemanje življenja. Vsaka na svoj način kritično dojema vsakodnevne spremembe in barvitost ljudi. V vsaki je nekaj učitelja, tistega z malo začetnico in prav tako z veliko…

    Spraševala sem:

    1. Leona Vrečo, absolventa Nemškega jezika na Filozofski fakulteti, oddelka za germanistiko z nederlandistiko in s skandinavistiko;
    2. Zdravko Pernek, prof. pedagogike in psihologije na Gimnaziji Ptuj in
    3. Manco Košir, dipl. učiteljico mat., fiz., dipl.novinarko, mag.sociologije, dr. filoloških ved, izr. prof. Uvod-a v novinarstvo, Novinarski diskurz in Novinarske etike

    Vprašanja, ki se dotikajo pomena vrednot, vere, religije, segajo na področja smisla, presežnosti, večnosti. Lahko bi spraševala še več. Lahko bi vprašala drugače. Tudi sami odgovori odpirajo nove teme…
    Toda, naj zaključim s tem svojim uvodom in se posvetim Njim.

    Leon Vreča, absolvent Nemškega jezika na Filozofski fakulteti, oddelek za germanistiko z nederlandistiko in s skandinavistiko

    1. Beseda religija (religio) pomeni dvom, premislek, vezo. Kakšno vez "imata" z religijo in kakšne vrednote bi naj religija (je samo ena?) posredovala?
    Ko razmišljam o religiji, me navdaja bolj dvom kot občutek povezanosti. Dvom zaradi tega, ker ljudje določajo smernice religije. Ljudje so preko religije le navidezno povezani, pri iskanju notranje vere pa so vedno sami. Tako je z mano. Ne želim pripadati nobeni organizirani verski skupnosti, ker bi tako čutil več pritiska kot zadovoljstva. Svojo vero želim spoznavati in utrjevati sam na sebi lasten način. Zavedam pa se, da smo ljudje in življenje okrog nas povezani na višji, globlji ravni in da dihamo z enimi pljuči.
    Religija naj bi posredovala univerzalne vrednote kot so: ljubezen, sočutje, razumevanje, skromnost, odprtost, veselje do življenja, spoštovanje itd., vendar pa to, mogoče ravno zaradi preveč posplošenega, včasih celo nasilnega posredovanja«, ki ne dopušča zadostne svobode lastnega čutenja in hotenja, največkrat spodleti. Mislim, da mora svojo vero najti vsak sam in pri tem ni nič narobe če kdo? ali kaj? pomaga.

    2. Kako so te vrednote prisotne v tvojem življenju?
    Vedno bolj.
    Par let nazaj sem začutil potrebo po spremembi svojega načina življenja. Postal sem prazen, nezadovoljen, resigniran in s tem tudi moja okolica. Začutil sem stisko in potrebo po spremembi. Zazrl sem se na svoje življenje in si zaželel, da bi ugotovil, zakaj ne gre več naprej. Kmalu sem spoznal, da sem živel življenje brez vrednot, iz dneva v dan, iz roke v usta in brez vsebine. Z željo po spremembah so se pojavile knjige in ljudje, ki so mi dali vedeti, da imam moč, sposobnost in trdno željo po spremembi. Moralne vrednote, ki so bile v otroštvu sinonim za omejevanje svobode, so nenadoma postale del mojega vsakdana. Začutil sem, da sem sposoben imeti ljudi rad, se učiti iz napak in pomagati brez zahteve povračila. Danes je moj moto življenja: veseli se učenja in življenja!

    3. Že peto leto si nabiraš izkušnje pri poučevanju, posredovanju znanja tujega jezika, nemščine, pri različnih jezikovnih šolah, inštrukcijah… Opravka imaš z ljudmi različnih starosti, statusov, poklicev, izobrazbe… Kaj zate pomeni poklic učitelja? So razlike med tvojimi učenci v pogledu na življenje, v odnosu drug do drugega? Bi lahko rekel, da so se ljudje, vsaj študentje, v letih tvojega študija in pedagoškega dela spremenili in si se spremenil ti? Se je spremenila tudi vrednostna lestvica vrednot?
    V učiteljskem poklicu sem se znašel naključno. Ker pa naključij ni…
    Učitelj pri svojem poklicu opravlja dve pomembni nalogi. Prva je posredovanje znanja in druga, veliko pomembnejša je vzgoja in s tem tudi prenašanje moralnih vrednot. Zaenkrat sem se omejil zgolj na prvo. Ker poučujem neformalno (tečaji) in predvsem zato, ker so moji učenci odrasli, sem si lahko izbral »neobvezujoči« animatorski način dela. Mislim, da se profil študentov v teh petih letih (na jezikovnih šolah) bistveno ni spremenil. Mogoče so postali malo bolj tekmovalni in željni uspehov, imajo pa še vedno iste tegobe, potrebe in želje. V kakšnem svetu vrednot živijo? Največkrat so te povezane z načinom življenja, ki ga imajo. Mogoče je res, da uspeh postavljajo na prvo mesto, ampak zdi se mi, da za to ne bi kršili »notranjih« zakonov v katere verjamejo. Mislim, da so mladi, vsaj s katerimi se srečujem na tečajih, po večini »nepokvarjeni«, in da verujejo vase, kar je najpomembnejše. Vsekakor pa sem se spremenil jaz. Subjektivne elemente, ki so se prej tolikokrat prikradli v učni proces, skušam izločiti oz. vsaj omiliti in s tem preprečiti »vcepljanje« lastnih pogledov na svet oz. vesolje.

    4. Kot absolvent nemškega jezika v sebi združuješ znanje tujega jezika in pedagogike. Neposredno se z religioznimi vprašanji ne ukvarjaš ne pri študiju ne pri poučevanju. Pa vendar, kaj misliš, kako se dotika znanje tujega jezika področja religije in področja temeljnih vrednot?
    Glede na to, da študiram nemški jezik in s tem tudi nemško književnost, je povsem jasno, da se pri študiju srečujem z nemško kulturo in tako s vplivom katoliške oz. evangeličanske vere.
    Skozi različna zgodovinska obdobja književnosti se menjavajo teme tudi različnih religioloških pogledov na življenje. V književnosti najdemo mračne elemente trpljenja, nevrednega zemeljskega življenja, po drugi strani pa opevanje razsipniškega življenja, iskanje svobode, odrešitve trpljenja in propad kaosa. Nemška literatura je, tako kot vsa svetovna literatura, nabita z močnim čustvenim nabojem. Čustva, kot vemo, izhajajo iz globine človeka, tako kot vrednote, ki zaživijo komaj takrat, ko jih začutimo globoko v sebi.

    Zdravka Pernek, prof. pedagogike in psihologije

    1. Beseda religija (religio) pomeni dvom, premislek, vezo. Kakšno vez "imata" z religijo in kakšne vrednote bi naj religija (je samo ena?) posredovala?
    Veš, kaj je zame religija… Religija je zame sistem verovanj, pojmovanj, razlag, mnenj, povezava človeka s transcendentnim.
    Religija bi naj posredovala smisel bivanja, temeljne vrednote človeštva. Bolj kot posredovala, bi naj učila.
    Smiselnost bivanja je zame vrednota. Človek bi se naj zavedal svoje biti, ker preko samega sebe vodi pot v transcendenco. Smisel življenja vključuje temeljne vrednote: svobodo, ljubezen, ustvarjalnost, poštenost… Vrednotam slediš, jih izpolnjuješ, so zajete v smiselnost bivanja.

    2. Kako so te vrednote prisotne v tvojem življenju?
    Vsak dan poskušam povečati zavedanje, kar pomeni neposredno občutiti sebe in s tem tudi življenje. Pri tem se seveda dotakneš temeljnih vrednot. Le-te oživijo, postanejo bivajoče.

    3. Kaj zate pomeni poklic učitelja? So se dijaki v tvojih letih poučevanja spremenili, so se spremenile njihove vrednote? Se je spremenil tvoj odnos do dijakov, vrednot?
    Otroci niso posoda, ki se jo polni, ampak bakla, ki se jo prižiga, kot je rekel veliki antični filozof.
    Učitelj pomeni danes izziv, kot je vedno bil. Vrednote upoštevam v odnosu do dijakov in pri posredovanju znanja. Nekatere vrednote so se spremenile. Povečal se je patološki narcizem, kar se kaže v povečanju egoizma, storilnostne naravnanosti, bolj so usmerjeni k doseganju točk. Drugače pa, so še vedno taki, kot so bili: so prizadevni, vedoželjni, odprti.
    Tudi moj odnos do njih se je spremenil. Ne poskušam več direktno vplivati na njih, raje poskušam posredovati različne življenjske vidike in pustim, da sami izbirajo in se odločajo. Ne poskušam vplivati na njih, kaj je prav in kaj ne, ampak skušam osvetliti življenje iz različnih zornih kotov.

    4. No sedaj si mi že delno odgovorila na naslednje vprašanje. Učiš psihologijo. Zanima me, kako je dalje prenašati vedenja znanosti, ki preučuje duševne pojave oz. če smo lahko malo poetični: kako je v svetu iskati, prepoznavati njegovo dušo in to prepoznavanje posredovati dalje?
    Prizadevam si, da bi dijaki začeli opazovati in spoznavati samega sebe. Preko spoznavanja sebe vodi pot do poznavanja drugih in boljših medosebnih odnosov. Neposredno se z vprašanji religije pri psihologiji ne ukvarjamo. Se pa dotaknemo temeljnih vprašanj bivanja in s tem temeljnih vrednot, ki pa tudi segajo na področje religije.
    Dijaki (šestnajstletniki) so na začetku svoje življenjske poti. In ker so vedoželjni, mladi in odprti, jih ta vprašanja resnično zanimajo, saj se dotikajo njih samih.

    Manca Košir, dipl. učiteljica mat., fiz., dipl. novinarka., mag. sociologije, dr. filoloških ved, izredna profesorica za predmete Uvod v novinarstvo, Novinarski diskurz in Novinarska etika

    1. Beseda religija (religio) pomeni dvom, premislek, vezo. Kakšno vez "imata" z religijo in kakšne vrednote bi naj religija (je samo ena?) posredovala?
    Imam se za globoko vernega človeka. Moja vera se kaže v zaupanju do življenja in Boga, ker verjamem, da je vse vedno dobro tako, kot je, da naj življenje preprosto sprejemam, kakršno se mi ponuja, ker je prav tako edino pravo zame. Kaže se v moji hvaležnosti: vsak dan se zahvalim, ker SEM (lahko me namreč tudi ne bi bilo), ker imam otroka, vnuka, starše, prijatelje ... Ker je na svetu toliko lepih, žarečih ljudi in prav jaz imam to milost, da mnoge poznam in se celo družim z njimi. Blagor mi! Vera se kaže v moji odprtosti do ljudi: vidim jih, slišim jih, skušam biti z njimi v odnosih, ki nam omogočajo skupno duhovno rast ... Da sem globoko verna, se vidi, ker se tako radostim zaradi malenkosti, ker uživam v naravi, v lepoti, v brezgrajnosti tega čarobnega tepiha, ki ga je ustvaril Bog in nam dal možnost, da vse njegove darove uživamo, občudujemo, jih množimo in se radujemo, zahvaljujemo: HVALA TI ZA VSAKDANJE ČUDEŽE, ZA VSE, KAR JE!
    Naj povzamem: živim vrednote zaupanja, hvaležnosti, ljubezni, življenjske radosti, hvaležnosti ipd.

    2. Kako so te vrednote prisotne v vašem življenju?
    Močno. Vsak dan. Ob dnevih, ko sem prežeta z božjo milino, jih zmorem živeti kar 24 ur na dan. Včasih, ko so dnevi sivi in sem utrujena od množice opravil, zato nesposobna, da bi se odprla »vertikali«, ni vse tako žareče in ne zmorem živeti vere, upanja in ljubezni tako radodarno. A to so kratki intervali v primerjavi z radostmi bivanja, ki praviloma kar so in so ... Vrednote so prisotne toliko, kolikor so prisotni ODNOSI. Jaz sem namreč narejena prek odnosov in za odnose, iz njih se hranim, vanje največ vlagam: družinski odnosi, prijateljski odnosi, odnosi s študenti, z mnogimi na literarnih srečanjih, odnosi z ljudmi, ki jim predavam (točneje – kar nekaj časa na vabila pod naslov teme in pod moje ime napišemo NAGOVOR IN POGOVOR) – se pravi, s katerimi se pogovarjam. Pogovor ne spodleti, čeprav me opozarjajo, da mi ne bo uspelo, denimo v domu upokojencev, kjer sedijo stari, invalidni ljudje, tudi stoletniki ... Pa tudi ti odprejo svoje srce. Tudi če stojim na vzdignjenem odru v kakšni dvorani, se pogovarjam z ljudmi kar z odra – vse žubori, smejimo se ... In domov odhajamo vsi obogateni: ker smo se resnično SREČALI. Saj sreča vendar izvira iz besede srečati se ... In srečujem se tudi z Njim – pogosto: ko se vozim v avtomobilu, sprehajam po naravi, sedim v vlaku, ko kuham in se sprehajam z vnukoma, ko objemam ljube ljudi, pa pred spanjem in v spanju, že takoj zjutraj, ko odprem oči. HVALA TI, GOSPOD...

    Te vrednote ne posredujem tako, da bi o njih pridigala ali moralizirala (Bog ne daj!), temveč preprosto tako, da jih živim. In delim z drugimi, ko PRIČUJEM – ali v domači kuhinji ali pa s TV ekrana. Ali ko jih spodbujam, naj študirajo (najbolj ponosna sem na zapornika, ki sem ga – s končano osnovno šolo – »spravila« do diplome na ekonomski fakulteti). Naj napišejo knjigo (ne da se več prešteti knjig, ki so nastale tudi z mojo pomočjo in so zaznamovane z mojimi spremnimi besedami ali pa se mi avtorji v njih zahvaljujejo za spodbude ...). Naj se poročijo. Ali pa ločijo. Naj imajo otroke. Naj --- bodo to, kar SO in kar želijo biti in počnejo to, kar jih veseli, za kar so talentirani, o čemer sanjajo ... In sem potem bolj vesela njihovih knjig, spričeval, uspehov ... kot svojih lastnih. Se pravi, da je v meni globoka potreba (kar ni isto, kot vrednota, a se kot vrednota pokaže) po tem, da bi bili ljudje okoli mene srečni in da bi jaz pri tem prispevala.

    3. Velikokrat poveste, da imate "nepopravljivo radi ljudi..." In najbrž ste zato tudi postali učiteljica, novinarka... Svoje poti zagotovo ne obžalujete. Pa vendar, so se ljudje, s tem mislim predvsem vaše študente in njihove vrednote, v vseh teh letih, bogatih s spoznanjem, izkušnjami, zelo spremenili? Se je spremenil vaš odnos do njih?
    Jasno, da se! Na boljše in na slabše. S tistimi, ki se na boljše – se pravi, da si prizadevajo za svojo osebnostno, duhovno rast, za dvig zavedanja – se praviloma družim. Od onih drugih odhajam stran, če le morem. Tudi zato grem v pokoj. Ker se je univerza v zadnjem desetletju zelo spremenila – na slabše. Tekoči trak namesto osebnih odnosov. Iskanje objav, ki prinesejo točke, namesto ustvarjalne radosti. Iskanje denarja za raziskave namesto radovednega raziskovanja. Dober profesor si lahko samo, če imaš s slehernim študentom OSEBEN ODNOS. Ker zdaj to ni več možno, me pedagogika ne veseli tako, kot me je v začetku moje kariere, ko sem slehernega študenta poznala po imenu, po njegovem (pogosto skritem, pa sva ga skupaj odkrila) talentu, po njenih sanjah, po ... Včasih so se na novinarstvo vpisovali drugačni »profili« študentov. Takrat, ko smo imeli še sprejemne izpite, pri katerih sem aktivno ustvarjala vsebino: preveriti novinarski talent, jezikovno znanje, logiko. Zdaj prihajajo odličnjaki-nje, ki so zelo ambiciozni (hitro narediti izpite in diplomirati), mnogo manj pa je resničnega zanimanja za študij in še najmanj ljubezni do kakovostnega novinarstva, ki je vedno v službi ljudi = JAVNEGA DOBRA (ne pa kapitala, kar je današnja značilnost, zaradi katere odhajam s tega področja).

    4. Kot izredna profesorica za predmete Uvod v novinarstvo, Novinarski diskurz in Novinarska etika na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani, v sebi združujete poklica učiteljice in novinarke. Kako je v svetu prepoznavati resnico in ta prepoznavanja posredovati dalje?

    Težko. Predvsem je potrebno biti SKROMEN pred življenjem in pred resnico. Vedeti, da resnica ni dosegljiva v polnosti, zato pa si še toliko bolj prizadevati, da jo spoznavamo s čim več gledišč in različnih perspektiv. Preverjati in še enkrat preverjati slišano in povedano. Predvsem pa: spraševati, spraševati, spraševati! Vprašanje je glavno novinarjevo orodje. Kakšen paradoks: da naši novinarji tako malo ali nič ne sprašujejo, kljub temu, da sem svoj univerzitetni čas v veliki meri posvetila prav pojasnjevanju, kaj je spraševanje, kaj pravi pogovor, kaj dialog, in tudi vadila s študenti spraševanje. Zdaj pa so na novinarskih konferencah tiho kot mutci. Samo da vse čimprej mine in da brž »odštepajo« svojo normo. Jim je figo mar, če so napisal ime prav ali narobe, če so preslišali bistveno, če niso preverili temeljnih podatkov ... a so tudi svetle izjeme, ki novinarski poklic opravljajo etično in profesionalno korektno, celo odlično. Jih je pa premalo, da se ne bi vedno znova kazalo, kako šibko (da ne rečem katastrofalno) je slovensko novinarstvo danes.
    Svojim študentom vedno govorim – dober novinar je to, kar je v očeh revnih Afričanov dober zdravnik: dober človek, ki zna tudi zdraviti. Dober novinar je torej tisti in tak, ki je dober človek in zna kakovostno novinarsko sporočati, to je dobro opravljati novinarski poklic.

    Še enkrat naj poudarim: o vrednotah je premalo govoriti, vrednote velja živeti. Tako v osebnem kot poklicnem življenju.

    Andreja Pernek

      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • Več od avtorja Pozitivke
  • Več s področja * Poučna (spo)znanja, znanost

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • O posredovanju vrednot, povezanih z religijo | 0 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2024 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 0,46 seconds