Piše: Anton Komat v novi Vivi www.viva.si

Če nas kdo vpraša, koliko smo stari, takoj izstrelimo podatek, ki temelji na našem rojstnem datumu. Vprašanje, koliko smo stari, ni zgolj predmet preštevanja dni našega zunajmaterničnega življenja, temveč predmet intenzivnih znanstvenih raziskav. Naše telo namreč ni iste starosti, kot smo mi, osebek vrste homo sapiens. Še več, posamezni deli oziroma organski sistemi našega telesa so zelo različne starosti. V igri je obnova tkiv, njihova regeneracija, zato si to oglejmo pobliže.

Vsakih sedem let?
Že dolgo obstaja teza, po kateri se vsa snov našega telesa v celoti zamenja vsakih sedem let. Skratka, forma ostaja enaka, menjajo se njene sestavine. Z očmi biologa to pomeni, da se enako dogaja na celični ravni. Primerjava življenja s plamenom sveče je torej na mestu! Raziskovalci so ugotovili, da se celice nenehno obnavljajo, čeprav se znanosti še pred nekaj meseci ni sanjalo, kako hitro poteka ta proces pri posameznih vrstah celic, ki sestavljajo različna tkiva. Raziskave so kazale te razlike na poskusnih živalih, vendar je ostalo vprašanje, v kolikšni meri je te rezultate mogoče aplicirati na človeka. Vrsto let je problem obtičal na tej ravni. Zdaj je nevrolog Karolinskega inštituta v Stockholmu, Jonas Frisen, prišel do genialne rešitve za vprašanje: "Skozi koliko teles preidemo v času našega življenja?"
Vprašamo se lahko tudi drugače, koliko "nas" je še ostalo v visoki starosti.

Novi nevroni
Še nedavno je veljalo, da ob rojstvu prejmemo končno število nevronov, ki pozneje le še odmirajo. Toda leta 1999 so v prestižni reviji Science objavili raziskavo, ki je v znanstveni srenji sprožila veliko vznemirjenje. Pri opicah so odkrili, da v skorji velikih možganov nastajajo novi nevroni. Sledilo je nepopisno razočaranje, kajti tega eksperimenta jim doslej ni uspelo ponoviti.
Metode dela s poskusnimi živalmi so temeljile na vnosu radioaktivnih nukleotidov (zidakov DNK); jasno je, da pri človeku tako agresivnih metod ne smejo uporabljati. Vbrizgani radioaktivno markirani nukleotidi so se vgrajevali v novonastale celice in tako so znanstveniki našli metodo za preučevanje hitrosti procesov obnavljanja posameznih tkiv. Ob smrti organizma so iz razmerja med radioaktivnimi in običajnimi nukleotidi ugotovili delež novonastalih celic. Z glodavci, ki imajo kratko življenjsko dobo, je šlo hitro, kako pa je to pri človeku, ki živi veliko dlje? Na tej točki je vstopil Jonas Frisen s svojo genialno rešitvijo.

Metoda radioaktivnega kronometra
Za izhodišče je vzel metodo radioaktivnega kronometra, ki temelji na izotopu ogljika C14. Metoda temelji na merjenju količine izotopa C14 v organskih ostankih. C14 nenehno nastaja pod vplivom kozmične radiacije nevtronov, ki iz atomov dušika izbijajo protone in jih pretvarjajo v izotop ogljika C14. Ta je nestabilen in se v razpolovni dobi 5730 let pretvarja nazaj v dušik. Toda medtem ga rastline v procesu fotosinteze vežejo v sladkorje in tako prek prehranjevalnih spletov vstopa v vsa živa bitja, tudi v človeka. Ob smrti organizma se vgradnja C14 ustavi. Iz razmerja med izotopom C14 in običajnim C12 so umerili sijajen kronometer, s katerim izmerimo, kdaj je organizem umrl, vse do časa izpred 60 tisoč leti. Po tem obdobju koncentracija C14 pade pod mejo merljivosti.

Imel je prav
Frisen je metodo radioaktivnega datiranja nadgradil s prav posebnim obdobjem človekove dejavnosti, s strašljivim obdobjem hladne vojne, ko so velesile izvajale množične preizkuse atomskih bomb. V obdobju med letoma 1955 in 1963 so atomski poskusi povzročili emisije velikih količin izotopa C14 v atmosfero. Do vrhunca tovrstnih emisij je prišlo leta 1963, ko je koncentracijo C14 v atmosferi dosegla dvojno običajno koncentracijo. Prav v ta čas je Frisen lociral svojo metodo. Izhajal je iz dejstva, da se večina molekul žive celice nenehno izmenjuje, medtem ko je molekula DNA zelo stabilna. Raven vgrajenega C14 v DNA je zato premo sorazmerna z njegovo koncentracijo v atmosferi v trenutku rojstva. Pred letom 1955 je bila ta raven stabilna, leta 1963 se je podvojila in pozneje postopoma upadala. Frisen je razmišljal takole: "Vzel bom celice ljudi, rojenih po letu 1955, izmeril razmerje C-jev v njihovi DNK v primerjavi s krivuljo dinamike C14 v atmosferi - in tako določil datume rojevanja posameznih celic. Imel je prav! Raziskovalci so tako dobili zanesljivo metodo za določanje povprečne starosti posameznih celic v človeškem telesu.

Koliko so stare naše celice
Prvi rezultati njegovega dela so zdaj pred nami.
Najbolj izpostavljene celice človeškega organizma imajo najkrajšo življenjsko dobo, torej največjo stopnjo regeneracije. Recimo:
" celice epitela prebavil živijo samo pet dni,
" celice povrhnjice kože pa štirinajst dni.
" Sledijo eritrociti z dobo 120 dni in jetrne celice s 400 dnevi.
" Celice medrebrnega prečnoprogastega mišičja živijo petnajst let, prav toliko gladko mišičje prebavil.
" Zanimivo je, da se skeletne celice, osteociti, obnovijo hitreje, v desetih letih.

Kaj pa možganske celice?
" Doslej je ta ekipa znanstvenikov nesporno ugotovila, da se obnavljata vsaj dva dela naših možganov, hipokampus in območje okrog obeh možganskih ventriklov.
" Frisen je tudi odkril, da so celice malih možganov v povprečju 2,9 leta mlajše od naše "uradne" starosti. To je najbrž povezano z razvojem motorike, ki se razvija v obdobju, ko shodimo.
Nadaljnja odkritja raziskovalne skupine Jonasa Frisena, kakršna koli že bodo, utegnejo v temeljih spremeniti sodobno medicino in lajšanje starostnih tegob.

Odziv telesa
Kakor koli že, naše telo ni naše starosti in njegove sposobnosti regeneracije so veliko večje, kot smo si predstavljali doslej. Sklenimo z mislijo, da se telo kot hiša našega duha silovito odziva na naše duhovno stanje. Smo tisto, kar mislimo, in želim, da v tem smislu sprejmete tudi moje voščilo za novo leto 2007.