Prispevek Varuha k razpravi o družinskem zakoniku

Varuh človekovih pravic RS (Varuh) aktivno spremlja sprejemanje družinskega zakonika, saj ocenjuje, da predlagane rešitve v veliki meri izboljšujejo normativno ureditev na področju družinskih razmerij, zlasti pa položaj in pravice otrok, na kar je Varuh opozarjal zlasti v svojih letnih poročilih.

Varuh z obžalovanjem ugotavlja, da se je javna razprava o predlaganih novih zakonodajnih rešitvah več ali manj omejila le na vprašanja, ki sploh niso bistvena za položaj in pravice otrok. Tudi iz večine javno objavljenih ocen novega družinskega zakonika (pozitivnih in negativnih) pa izhaja ugotovitev, da je javnost premalo seznanjena s celoto zakonodajnih novosti, ki predvsem izboljšujejo položaj otrok kot najbolj ranljive skupine prebivalstva.

Varuh je ob različnih priložnostih večkrat poudaril, da podpira sprejem družinskega zakonika, saj predstavlja pomemben napredek pri normativnem urejanju vseh družinskih razmerij, posebej pa želimo opozoriti na nekatera vprašanja, ki smo jih zaznali pri svojem delu, družinski zakonik pa jih ureja v skladu z našimi ugotovitvami in predlogi.

Varuh že vsa leta svojega delovanja opozarja na različne pomanjkljivosti pravne ureditve, ki povzročajo pogoste posege v pravice (predvsem) otrok. S področjem pravic otrok se posebej intenzivno ukvarjamo, zato smo dolgo in nestrpno pričakovali uveljavitev Družinskega zakonika, ki bi mnoge od teh pomanjkljivosti lahko odpravil. Morebitna zavrnitev na referendumu bi čas za razrešitev nekaterih odprtih vprašanj podaljšala najmanj za eno leto.

Veliko število otrok  je bilo udeleženih v postopkih, kjer smo zaznavali kršitve njihovih pravic. Te kršitve niso bile zgolj formalne, ampak so pomenile dejanski in neposredni vpliv na njihova življenja. O teh kršitvah se je mogoče podrobneje seznaniti z branjem naših letnih poročil. V nadaljevanju pa predstavljamo vse tiste točke, kjer smo zaznali napredek in možnost, da se z določenimi posegi v pravice otrok preneha.

Prepoved telesnega kaznovanja

Večina držav članic EU je telesno kaznovanje otrok prepovedala oziroma opredelila kot nesprejemljiv način vzgoje, zato bi bilo prav, da se jim pridruži tudi Slovenija. Zakon sicer ne predvideva sankcij za storilca, saj je bolj pomembno sporočilo, da država ni pripravljena več  dopuščati takšnega ravnanja.

Menimo, da je takšna prepoved pomembna za spoštovanje otrokove duševne in telesne celovitosti in za obravnavo in vzgojo otrok s spoštovanjem do njihove osebe, individualnosti in dostojanstva. Starost otroka ne more upravičevati posega starejših v njegovo telesno integriteto.

Družinski zakonik pomembno  izboljšuje položaj otrok. Predvsem na področju stikov pod nadzorom je prihajalo do situacij, ki po našem mnenju niso zagotavljale koristi otroka. Sodišča so pogosto določala, da se stiki otrok in staršev zaradi različnih razlogov izvajajo pod nadzorom, pri čemer takšni stiki časovno niso bili omejeni, niti ni bilo jasno, kakšne cilje zasledujejo. Starševska vloga je za razvoj otroka pomembna z vsemi vsebinami, ki jih starševstvo prinaša in je ne more nadomestiti nekaj urno tedensko srečanje v tujem in neprimernem okolju. 

Družinski zakonik izrecno omejuje možnost izvajanja stikov pod nadzorom na največ šest mesecev, brez možnosti podaljšanja. Takšno rešitev pozdravljamo, ker menimo, da je nesprejemljiv sedanji položaj, ko se nekateri takšni stiki izvajajo tudi nekaj let. Seveda pa takšna omejitev zahteva, da pristojni v šestih mesecih zagotovijo, da bodo prenehali razlogi za omejevanje stikov. 

Zelo dobrodošla je tudi izrecna opredelitev, da nadzor nad stiki izvajajo centri za socialno delo (ali zavod, kamor je otrok nameščen), saj takšne izrecne opredelitve ZZZDR ne pozna in je v praksi prihajalo tudi do težav, ko centri za socialno delo nadzora nad stiki niso hoteli izvajati in zato stikov sploh ni bilo. 

Zelo pomembna pridobitev Družinskega zakonika je opredelitev omejitve starševske skrbi. Sodišče enemu ali obema od staršev prepove izvajanje posameznih upravičenj iz starševske skrbi, če je otrok ogrožen, in bo korist otroka ob upoštevanju okoliščin primera dovolj zavarovana s tem ukrepom. Varuh je pogosto ugotavljal, da v praksi prihaja do dejanskega omejevanja starševske skrbi (dosedanja roditeljska pravica) in sicer pri starših, ki so jim bili otroci odvzeti (predvsem omejevanje pravice do medsebojnega stika z otrokom) in po razpadu življenjske skupnosti staršev, ko je bilo enemu od staršev onemogočeno seznanjanje z medicinskimi podatki in zdravstvenim stanjem svojega otroka, sodelovanje pri šolanju otroka, soodločanje o prebivališču otroka ipd. V takšnih primerih so posamezni državni organi ali nosilci javnih pooblastil enemu od staršev določene pravice odrekali, pri tem pa so se sklicevali na koristi otroka. Ob tem niso izdajali nikakršnih pravnih aktov in zato zoper takšne odločitve ni bilo neposrednega pravnega varstva. V takšnih primerih sodišče o morebitni omejitvi starševske skrbi ni odločalo.

Z družinskim zakonikom bo zagotovljeno, da bo lahko sodišče staršem omejevalo zgolj posamezna upravičenja iz starševske skrbi, v preglednem postopku, kjer bodo vse strani imele zagotovljene možnost predstavitve trditev in dokazov. Zoper odločitev sodišča bo zagotovljeno neposredno pravno varstvo. Menimo, da je to pomemben korak k zagotavljanju višje ravni spoštovanja predvsem otrokovih pravic (seveda tudi staršev), ki bo preprečil marsikatero težavo, s katero se je Varuh pogosto srečeval doslej.

Razmejitev pristojnosti

Družinski zakonik je večino odločanja o družinskih razmerjih prenesel na sodišča. S tem se odpravlja sedanji položaj, kjer je isti center za socialno delo moral družini oziroma posameznikom znotraj nje zagotavljati pomoč in svetovanje, hkrati pa je imel tudi pristojnosti oblastnega poseganja v družinske razmere. Takšna dvojna vloga se je v praksi dostikrat izkazala za zelo problematično, saj vsako od teh področij terja zelo drugačne pristope strokovnih delavcev, ki so si pogosto med seboj v izrecnem nasprotju. Takšno stanje je omogočalo posege v človekove pravice, ki se jim bo mogoče z novo ureditvijo izogniti. 

Odvzem otroka

Odvzem otroka, ki je po veljavni zakonodaji v pristojnosti centrov za socialno delo, bo z Družinskim zakonikom prenesen v pristojnost sodišč. Center za socialno delo bo lahko odločal le o najnujnejših primerih, ko bo podana huda ogroženost otroka. Odločitev centra za socialno delo bo veljala največ šest dni, potem jo bo moralo potrditi sodišče.

Posvojitev

Dobrodošla novost Družinskega zakonika je izrecna zakonska opredelitev namestitve otroka z namenom posvojitve. Pred samo posvojitvijo je torej mogoče spremljati otroka, ki je že vključen v družino morebitnih posvojiteljev in ugotavljati, če bi bila takšna posvojitev v največjo otrokovo korist. 

Zelo pomembna pridobitev je tudi možnost, da biološki starši (če jim je odvzeta starševska skrb ali tudi za primer svoje smrti) opredelijo želene rejnike, oziroma določene njihove želene lastnosti.

Rejništvo

Tudi pri rejništvu je pomembna pridobitev Družinskega zakonika, da o namestitvi otroka v rejništvo in o imenovanju rejnika praviloma odloča sodišče in ne več center za socialno delo kot doslej. Razlogi so podrobneje opredeljeni v delu, ki se nanaša na družinske oddelke na sodiščih, posebej pri rejništvu pa je dodatna korist v tem, da bodo predvsem postopki imenovanja rejnikov transparentnejši, s čimer bo tudi lažje uveljavljanje pravnega varstva zoper takšne odločitve. Starši bodo kljub omejitvi svoje starševske skrbi še vedno imeli določen posreden vpliv na izbiro rejnikov, če bi se jim iz utemeljenih razlogov zdeli neprimerni za izvajanje skrbi za njihove otroke.

Skrbništvo

Zdaj veljavna ureditev omogoča odvzem poslovne sposobnosti, ki je lahko popoln ali delen. Osebo z odvzeto poslovno sposobnostjo se postavi pod skrbništvo. Pri delnem odvzemu poslovne sposobnosti je oseba izenačena s položajem otroka nad 15 let. Zakon natančneje ne pojasnjuje, kaj to pomeni pri osebah, ki jim je poslovna sposobnost odvzeta zaradi težav v razvoju ali duševnem oziroma telesnem zdravju, zaradi katerih sama brez škode zase ni sposobna poskrbeti za svoje pravice in koristi. Položaj otroka, ki odrašča, je pogosto bistveno različen od položaja odrasle osebe, ki je zaradi različnih razlogov svoje sposobnosti začela izgubljati. Nedorečeno stanje je pogosto terjalo improvizacijo skrbnikov ter pristojnih državnih organov in nosilcev javnih pooblastil, kar ni nujno v korist posamezniku z odvzeto poslovno sposobnostjo. Zaradi zakonodajne nejasnosti je prihajalo tudi do posegov v pravice teh oseb. Predvsem so pogosto skrbniki posegali tudi na tista življenjska področja, kjer je oseba še ohranjala zmožnost skrbeti za svoje pravice in koristi.

Družinski zakonik ureja način postavitve pod skrbništvo, pri čemer sodišče natančno določi konkretna življenjska področja, kjer posameznik ni sposoben samostojno odločati o sebi in potrebuje skrbnika, na vseh ostalih področjih njegovega življenjskega udejstvovanja pa ostaja samostojen in polnopraven nosilec vseh pravic in dolžnosti. 

Menimo, da bo Družinski zakonik bistveno izboljšal raven spoštovanja pravic oseb s težavami v telesnem ali duševnem razvoju ali zdravju in s tem zagotovil višjo raven kvalitete njihovega bivanja. 

Zagovorništvo otrok

Družinski zakonik uvaja pomembno novost, ki je sedanja zakonodaja ne pozna – zagovornika otrokovih pravic, ki bo skrbel, da bo mnenje otroka v posameznih postopkih dejansko slišano. Pri Varuhu že več let poteka projekt Zagovornik – glas otroka in ugotovitve evalvacije tega projekta bodo osnova za pripravo posebnega zakona, ki ga napoveduje družinski zakonik v 186. členu. Več o projektu je mogoče najti v letnih poročilih Varuha in na naši spletni strani www.varuh-rs.si.