Piše: Dr. Vojka Bole-Hribovšek v novi reviji Karmaplus

Zadnje čase se v svetu okrog nas dogaja mnogo stvari, ki lahko pomembno vplivajo na naše življenje. Imeli smo volitve pri nas in v ZDA in v obeh državah je krmilo prevzela druga politična opcija. Kaj nam to lahko prinese v obdobju krize? Večina Slovencev že zdaj težko shaja, napovedujejo pa nam še val odpuščanj.

Bo nova garnitura na oblasti zmogla zaustaviti recesijo in nam omogočiti kolikor toliko spodobno preživetje? Bomo sposobni zajeziti val nasilja in klimatske spremembe? Kup vprašanj, na katere najbrž nihče nima zadovoljivega odgovora. Kljub temu pa nismo nemočni. Premislimo, kaj lahko naredimo sami zase?

Kriza je ogledalo, ki nam ga ponuja življenje
Kriza ni nujno nekaj slabega. Pomeni, da se nekaj končuje in začenja nekaj novega. Kaj bo tisto novo, je v veliki meri odvisno od nas samih. Vsak človek gre v svojem življenju skozi krizna obdobja. Imenujemo jih razvojne krize. Takrat moramo osvojiti nova znanja in spretnosti, narediti določene razvojne naloge. Samo spomnimo se, kolikokrat dojenček pade, preden se nauči hoditi.

Koliko moči potrebuje, da se odtrga od matere in se začne družiti z vrstniki in si med njimi nabirati dragocene izkušnje. Kaj pomeni zanj vstop v vrtec in kasneje v šolo – v popolnoma novo okolje, kjer ni več na prvem mestu in kjer mora deliti pozornost in izpolnjevati določena pričakovanja? Potem pride izbira poklica in odhod od doma v samostojno življenje. Iščemo partnerja in si ustvarimo družino.

Življenje stalno postavlja pred nas določene izzive in naloge, ki jih moramo opraviti, da napredujemo in zorimo. Na podoben način lahko gledamo tudi na to, kar nas čaka v naslednjem letu, kot na neke vrste razvojno krizo. Ugotovili smo, da po starem ne gre več naprej in najti moramo drugačne rešitve za vsakdanje preživetje in napredek.

Največ je odvisno od nas samih. Morda nas prav ta svetovna situacija sili, da premislimo in na novo ovrednotimo svoj položaj v svetu. Je tisto, kar se nam je do zdaj zdelo najbolj pomembno res to, kar smo mislili, da je? Se ni mogoče pokazalo, da svet vendar deluje drugače in da morda nismo imeli pravih prioritet?

Je res najpomembnejši dobiček za vsako ceno? Tudi za ceno goljufij, laži, prevare, nesmotrnega ravnanja z denarjem in drugimi dobrinami, tudi z ljudmi in drugimi živimi bitji? Smo v pehanju za materialne dobrine pozabili na človečnost in na to, da nobena mati, niti Mati Narava, ne prenaša otroških napak v neskončnost? Prej ali slej vzpostavi red in zahteva, da se spoštujejo osnovni principi etike in morale. In to se dogaja zdaj nam.

Včasih smo delili tisto malo, kar smo imeli. Gradili smo s prostovoljnim delom, s samoprispevki, zato ker se nam je zdelo potrebno nekaj narediti, pa če kaj dobimo v zameno ali ne. Potem pa smo prišli do spoznanja, da je treba stvari "olastiniti" in tisto, kar je bilo nekoč zgrajeno s trudom in odrekanjem mnogih, so dobili le nekateri. Morda res imamo več kot pred nekaj desetletji. Tehnologija je napredovala in nova generacija ima že tako rekoč v zibelki tisto, o čemer so njihovi starši lahko le sanjali. Pa so jih vse te materialne dobrine naredile srečnejše? Ne verjamem!

Življenje postaja vse hitrejše in za posameznika vse manj obvladljivo. Ker smo navajeni na več, ne znamo več živeti z manj, da bi imeli več časa zase in za svoje najbližje. Zadovoljstva iščemo v materialnem, namesto navznoter v stiku s samimi seboj in svojim bistvom. Kdo spodbuja vso to negativnost? Srečni ljudje gotovo ne! Strah in nezaupanje sejejo ljudje, ki sami živijo v strahu in nezaupanju.

Govorijo o uspehu, pri tem pa pozabljajo, da se vse spreminja in da je današnji "uspeh" morda glavni vzrok bodočega neuspeha. Živimo na kredit, pri tem pa pozabljamo, da ga bo treba nekoč odplačati zlepa ali zgrda. In to se ne nanaša samo na materialne stvari! Zakon karme – vzroka in posledice, dejanja in odgovora - nanj deluje. Kdaj je že bilo rečeno: "Kar seješ, to boš žel." in "Kdor seje veter, bo žel vihar."!

Če torej spoznamo, da nas naše sedanje vedenje ne pelje v želeno smer, moramo nekaj spremeniti in to najprej pri nas samih. Samo mi sami smo tisti, na katere lahko vplivamo in samo mi sami smo odgovorni za svoja dejanja ali opustitve. Svoje odgovornosti ne moremo prelagati na druge. Če se še tako izgovarjamo na neugodne okoliščine, na težave ali na zahteve drugih, to ne spremeni dejstva, da smo svoje življenje živeli mi in da smo mi tisti, ki smo iz njega naredili to, kar je. Nehajmo se slepiti, da bodo drugi naredili, kar bi morali mi!

"Drugi" imajo že dovolj dela z lastnim življenjem in njegovimi zahtevami, in tudi če nam kdaj kaj olajšajo, ne morejo nič narediti namesto nas. To je, kot če bi pričakovali, da bomo mi siti, če bo jedel naš sosed. Naše življenje je naše življenje in nihče ga ne more živeti namesto nas. Namesto da bežimo pred njim in skrivamo glavo v pesek, prevzemimo polno odgovornost zanj in naredimo, kar je v naši moči, da bo svet boljši za vse nas.

Kriza je čas, ko potegnemo črto pod račun, ki nam ga je izstavilo življenje. Zberemo vse svoje vire, da ga poravnamo in nadaljujemo brez zaostalih dolgov. Seveda si ni prijetno priznati, da v nečem nismo imeli prav in da je to, kar nas je doletelo, posledica naših lastnih napak in zablod, naivnosti in iluzij. Morda smo se preveč zanašali na svojo "srečo", preveč zaupali ljudem, ki tega niso bili vredni, ali pa nismo hoteli videti, da se stvari odvijajo drugače, kot smo pričakovali, samo da nam ne bi bilo treba ukrepati, dokler je bil še čas.

Življenje pa nam ne prizanaša. Uči nas, da ga sprejmemo takšno, kakršno je, ter da si snamemo rožnata očala in pogledamo resnici v oči. To je še posebno težko tistim, ki so jih starši preveč ščitili in so jim vsako neprijetnost takoj spravili s poti. Ti si ne zanjo predstavljati, da se svet ne vrti samo okrog njih in da ni svetovna krivica, če morajo kdaj "pljuniti v roke" in sami kaj narediti.

Tako lahko se je sklicevati na svoje pravice, pri tem pa pozabiti na svoje dolžnosti! Na žalost pa pri tem najbolj trpijo sami, saj niso utrjeni proti neprijetnostim in se ne znajo spopadati z njimi. Vsak najmanjši poraz jih spravi iz tira. Nimajo dovolj zdravega zaupanja vase, da bodo kos težavam, saj si te izkušnje preprosto niso imeli kdaj pridobiti. Morda so živeli v nekakšnem virtualnem svetu, kjer je vse mogoče, če le pritisneš na pravi gumb. Junaki imajo v njem nadnaravne moči in samo dovolj močno jim je treba želeti, pa se jim vse uresniči.

Z nekaj migljaji pobijejo kup sovražnikov. Zaletavajo se z avtomobili, pa se jim nič ne pozna (jaz pa sem bila denimo brez kake vidne poškodbe dva meseca na bolniški zaradi bolečin v hrbtenici). Pol ure se tepejo, njihovi nasprotniki pa samo stojijo in čakajo, kdaj jih bodo pobili na tla. Krogle frčijo vsepovsod, samo njih ne zadenejo. Padajo lahko iz neznanskih višin, pa mirno vstanejo, si malo otresejo prah in že so pripravljeni za nove dogodivščine.

Da ne govorimo o tem, kako so vsi mladi in lepi in kako so potencialni partnerji v hipu zagreti zanje, samo da se pojavijo na sceni, ne da bi karkoli storili za to. Če ne gre drugače, so pa na voljo duhovi ali vile ali kaka druga čarobna bitja. "Naši" vedno zmagajo, pa ni važno, kako. In kaj se iz tega ljudje naučijo?! Kako se stvari odvijajo v resnici, prav gotovo ne!

Kako izkoristiti krizo za rast
Ko se znajdemo v neprijetni situaciji, je treba poskusiti razumeti, kaj nas je vanjo pripeljalo. Ko razumemo, lahko najdemo rešitev. V medicini pa tudi v vsakdanjem življenju velja, da je treba najprej odstraniti vzrok problema, šele potem lahko uspešno zdravimo. Brez tega je vse le gašenje simptomov in tisti hip, ko prenehamo gasiti, se bo ogenj spet razplamtel.

Do vzroka pa ni vedno tako lahko priti. Izkušnja me uči, da si ljudje pogosto zatiskamo oči in ne prepoznamo pravih vzrokov, dokler nismo dovolj močni, da v zvezi z njimi tudi kaj naredimo. Prej bi bilo to za nas preveč boleče. Zato tudi nima smisla nekomu na silo odpirati oči, dokler ni na to pripravljen. Ko bo, se bo to zgodilo samo od sebe tudi brez naše pomoči. Poleg tega pa lahko zares pomagamo samo tistemu, ki si pomoči želi.

Ste se kdaj vprašali, kadar ste se glasno ali samo sami pri sebi pritoževali nad življenjem, kako na dnu svojega srca čutite glede tega? Pogosto se namreč dogaja, da globoko v sebi ne verjamemo, da smo vredni tega, kar si želimo. To nas tako ovira, da se sicer trudimo, v odločilnem trenutku pa sami sebe ustavimo in si preprečimo uspeh. S takim bojkotiranjem samega sebe naravnost kličemo težave nad nas.

Mislite, da vam drugi ne priznavajo dovolj vaših zaslug? Kaj pa vi sami mislite o njih? Se znate pohvaliti in si čestitati za uspeh, se ga veseliti in deliti z drugimi? Kako lahko pričakujete, da vas bo pohvala drugih osrečila, če si na skrivnem mislite "Če bi le vedeli, kakšen sem v resnici, me niti pogledali ne bi."? Se morda bojite uspeha, ker bi to pomenilo, da ste sposobni in uspešni in bi potem morali poskrbeti sami zase, namesto da se izgovarjate in se pritožujete nad krutim sveto, ki vas ne razume in ne ceni. Kako naj vam zaupajo in vas cenijo drugi, če sami sebe ne? Zelo težko je druge prepričati v nekaj, kar sami ne verjamete.

Menite, da niste ljubljeni in da se nihče ne zmeni za vas? Koliko pa vi sami ljubite sebe? Kaj počnete s svojim telesom? Skrbite zanj in mu privoščite vse potrebno: ustrezno hrano, dovolj gibanja in počitka, primerno nego? Koliko cenite svoj čas in svoje delo? Ga imate vedno dovolj za druge, vam pa ga zmanjkuje za najnujnejše stvari, ki bi jih morali postoriti zase? Poglejte okrog sebe, v kakšnem okolju živite! Ni treba, da je palača! Dovolj je, da je počiščeno in urejeno, usklajenih barv, prijetno osvetljeno in morda s kako rastlino ali sliko, z nečim, kar vas spominja na kaj prijetnega. Pravijo, da je naše stanovanje odraz nas samih. Verjamete, da si zaslužite prijetno okolje, v katerem se boste dobro počutili? Kaj ste sami storili za to?

Kakšni so vaši odnosi z drugimi? Imate občutek, da vas poznajo samo, kadar vas potrebujejo, drugače pa se ne zmenijo za vas? Kolikokrat vas kdo pokliče in kam povabi? Zdaj pa se vprašajte, kolikokrat ste vi v zadnjem času dali pobudo za prijetno in neobvezno druženje! In če se čutite izkoriščani, se vprašajte, kako znate izraziti svoje želje in potrebe. Ste že vnaprej prepričani, da boste zavrnjeni, ali pa se vam preprosto zdi slabost, če nekoga potrebujete? Znate pokazati, da ste pomoči veseli in da vam veliko pomeni? Prepričana sem, da si nas večina želi, da sta naše delo in trud opažena in priznana. Prijateljstvo pomeni medsebojno kroženje in pretakanje energij.

Če naj bo trajno, se morajo dolgoročno vložki obeh strani v odnos vsaj približno izenačiti. Nihče se ne sme čutiti manjvreden ali izkoriščan. So vam morda vcepili misel, da ste nekaj vredni samo, kadar dajete, ne znate pa sprejemati? Dajte vendar tudi drugim možnost, da se ob dajanju dobro počutijo! Slišala sem za misel, da drugih nimamo radi zaradi dobrega, ki ga oni naredijo nam, ampak zaradi dobrega, ki ga mi naredimo njim. Dragoceno nam je tisto, v kar smo vložili čas in trud.

Tistega, kar dobimo na krožniku, ne da bi nam bilo treba za to s prstom migniti, navadno ne cenimo kaj dosti. Če torej želite, da vas bodo cenili, jim dovolite, da "investirajo" v vas. To ne pomeni, da se vedete kot kralj na prestolu, ki ga morajo vsi ubogati in mu streči, pač pa da sami sebe cenite toliko, da ne boste nikomur dovolili, da vas ima za predpražnik. Jasno postavite meje, preko katerih ne boste dovolili in na koncu bodo vsi zadovoljni, ker bodo vedeli, pri čem so, in da se z vami ne da pometati. Tisti, ki bi to vseeno skušal storiti, pa itak ni vreden, da bi bil vaš prijatelj, in ni nobene škode, če odide iz vašega življenja.

Podobno se dogaja v zakonu. V začetku, ko smo zaljubljeni, smo pripravljeni marsikaj spregledati in verjamemo, da se bo sčasoma uredilo. Na žalost pa se v večini primerov to ne zgodi. Odnos postane kvečjemu težavnejši, ne pa lažji, in čim dlje traja, tem težje ga je uravnotežiti. Dogaja se, da partner, ki začne poglobljeno delati na sebi, ugotovi, da v tako neskladnem odnosu ni več pripravljen živeti. Prej morda ni imel moči za to, da bi naredil kaj radikalnega. Drugi partner, ki se seveda noče kar tako odreči svojemu privilegiranemu položaju, potem krivi ves svet, samo tega, koliko je sam prispeval k temu s svojim neprimernim vedenjem, noče videti.

Ko človek doseže neko duhovno zrelost in moč, se ne more več slepiti, da je nekaj v redu, če ni. Takrat se mora odnos spremeniti ali pa razpade. Kdor ni pripravljen za rast in spremembe, bo tako ali drugače zaostal in bo "izločen iz igre". To ne pomeni, da se ni treba potruditi za odnos in da lahko že pri prvi težavi vržemo puško v koruzo.

Gre za to, da so naše zdravje in duhovni mir, samospoštovanje in življenjska energija, morda celo svoboda ali življenje samo previsoka cena za katerokoli partnerstvo. Noben partner, ki nas ima količkaj rad, tega ne bi dopustil! Žrtvovati vse, za nekoga, ki nima osnovnih etičnih principov, res ni smiselno. Bodimo srečni, če nas stiska prisili, da se tega zavemo pravočasno! Ne pravijo kar tako, da je "boljša prva zamera kot zadnja".

Kako nam joga lahko pomaga v krizi
Vadba joge nam v krizi pomaga najprej s tem, da nas umiri in nam da življenjsko energijo, da smo se sploh sposobni soočiti s krizo, ne da bi nas zlomila. Zdrav način življenja s primerno prehrano in rednim razgibavanjem ter zunanjim in notranjim čiščenjem telesa ohranja naše telo zdravo in sposobno brez večje škode prenesti stres, fizične in psihične napore.

Meditacija nam je opora, oaza miru in sproščenosti, stik s svojim bistvom, ki nas okrepi in nas ohranja usmerjene na izbrani cilj. Pomaga nam do boljše koncentracije in učinkovitejšega dela. V nas razvija strpnost, razumevanje in sočutje do vseh živih bitij. Taka pozitivna naravnanost pa se nam prej ali slej obrestuje z dobrimi odnosi in plodnim sodelovanjem. V jogi govorimo o štirih poteh: o radža jogi – poti vadbe, meditacije in samodiscipline; o gjan jogi – poti razmišljanja in iskanja resnice ter etičnih vrednot; o bakti jogi – poti ljubezni, predanosti in čaščenja; ter o karma jogi – poti nesebičnega delovanja za druge.

Končni cilj joge pa je spoznati samega sebe, svoje bistvo in razviti vse svoje potenciale. To nam prinaša uravnovešenost in mir, ki ju v sodobnem svetu tako zelo potrebujemo. Potrebujemo zdrav razmislek, kako rešiti ta svet pred nami samimi. Potrebujemo samodisciplino, da prenehamo z nesmotrnim in brezvestnim ravnanjem. Motiv in moč zanjo nam da ljubezen do vsega živega, vključno z nami samimi. In končno nič od zastavljenega ne moremo uresničiti brez nesebičnega delovanja. Edino, kar lahko pri tem izgubimo, so naše slabosti. Nagrada za ta trud pa je, da postanemo najboljši, kar smo lahko.

Ni nam treba žalovati za materialnimi dobrinami in udobjem, ki bi nam jih kriza lahko odvzela. Naša varnost in celovitost nista odvisni od njih, pač pa od našega pozitivnega naboja, veselja do življenja in zaupanja v nas same, da znamo in zmoremo brez škode prebroditi tudi težke čase in iziti iz njih močnejši in modrejši, z zavestjo, da je sreča v nas in da nam je nihče ne more odvzeti, če mu mi sami tega ne dopustimo.

www.joga-v-vsakdanjem-življenju.org