Bistveno je, da vsak pri sebi razmisli kako vidi te stvari. Jaz vidim približno takole:

1. Realnost ustavarjamo sami, s svojimi mislimi.

Velika večina ljudi se tega ne zaveda, tisti ki pa začnejo to raziskovat, pa najprej pridejo do spoznanja, da sami ustvarjajo svojo realnost. To pomeni, da smo sami povzročili stvari, ki so se nam zgodile. Tako dobre kot slabe, sprejmemo odgovornost zase in za svoja dejanja.

a) zavestno
negativno: To so vsi strahovi, paranoje, pričakovanje slabega, pričakovanje nesreče, trplenja, zapiranja možnosti, »nisem dovolj dober«, »nisem primeren za to«, »tega pa jaz ne znam«, »jaz pa nisem za te stvari«,... Te stvari so nam vsiljene iz družine, okolja, medijev, religije, izobraževalnega sistema, družbe na splošno. Manj se sliši o genetski vgrajenosti in posledic katastrof v preteklosti.

Neprestano smo v strahu in v pričakovanju negativnega, ne verjamemo v svoje sposobnosti, v svojo moč in si zapremo vse izhode. Vedno znova. Dobimo kakšno idejo, nas kdo povabi k kakšnem projetku, dobimo ponudbo za novo delovno mesto,... A ker ne verjamemo v svoje sposobnosti, nas je strah, to priložnost spustimo iz rok. Vedno pridejo nove in nove priložnosti, mi pa vztrajamo pri starem, ki več kot očitno ne deluje.

pozitivno: To je recimo takrat, ko ugotovimo, da imamo sami moč, da si naredimo tako realnost, ki jo hočemo. Si vizualiziramo, ponavljamo afirmacije, sporočamo svoje zahteve vesolju, stalno mislimo na neko stvar, stvari jasno napišemo na papir,... Po možnosti delamo te vaje dnevno. Ja je res, na ta način lahko marsikaj ustvarimo, tudi takšne stvari, ki se na prvi pogled zdijo nemogoče. Vendar, ali nam bo to prineslo notranjo izpolnitev, notranjo srečo? Mnogi primeri kažejo, da temu ni tako.

Smo v določeni situaciji in hvaležni za to kar imamo, pa četudi je zelo malo, vendar kljub vsemu pa hočemo zase več, ker si to zaslužimo. »Živeli naj bi v obilju v vseh pogledih« tako materialnih kot duhovnih. Valda hočem več in boljše stvari, sem sicer zadovoljen s sedanjim, a še vedno hočem več in boljše. »Saj življenje samo nam tega ne bo prineslo, zato moram to sam izpeljat.«? Nihče pa nam ne pove, da obilje v resnici mišljeno GLOBLJE dojemanje in ne VEČ/BOLJŠE.

Ne vem kako je z vami, a meni se zdi to ogromno dela. Sploh pa, zakaj to počet? Mar menimo, da je prihodnost sama po sebi, brez našega vmešavanja, slaba? Kako odreagiramo na negativne dogodke v našem življenju? »Ah.. Še premalo vizualizacije..«??

b) podzavestno
Močno zakoreninjena prepričanja, mogoče tudi vzorci (najbolje se kažejo takrat, ko nam nekdo »stopi na žulj«).

negativno: To se najbolje pokaže, ko se podamo na pot »duhovne/osebne rasti«. Se trudimo bit dobri, pozitivni, si ustvarjat svojo prihodnost, kljub temu pa doživljamo še vedno veliko neuspehov in nesreče. Sprašujemo se, kaj bi morali še drugače naredit, da bi se kaj spremenilo. Verjetno pa je bila ta rast preveč površinska, in je odspodaj pod preprogo ostalo še ogromno navlake, ki se jo bomo morali slej kot prejt znebit. Goboko v sebi verjamemo, da moramo trpeti, da moramo biti ubogi. Na srečo nam dogodki v življenju to navlako ozaveščajo.

Tu mislim predvsem na vse vaje za kreiranje prihodnosti in boljše samopodobe, ki nas v resnici le oddaljujejo od svojih problemov. Jih zgolj prikrijemo.

pozitivno: Kaj je pa sedaj to? To pomeni, da smo podzavestno/globoko prepričani, da se nam bodo zgodile dobre stvari. Oziroma, da karkoli nam prinese življenje nasproti, je le v naše dobro. To je tko, kot da bi zaupali življenju? Tega v zgornjih treh primerih ni. Torej tu ne rabimo več vizualizacije, afirmacij? Kako smo prišli do tega je odvisno od vsakega posameznika posebej. Zahteva pa seveda globlje ukvarjanje s samim seboj, in visoko stopnjo navzočnosti, kot nekateri to imenujejo.

Mar to pomeni, da ne bo več »slabih« dogodkov. Ne, vendar veš, da je vse z določenim namenom, in da je to v najvišje dobro. Kar ti daje čisto drugačno energijo za reševanje »problemov«.

2. Realnost je že ustvarjena
Mi sploh nimamo vpliva, smo zgolj lutke, nekdo drug vpliva na našo realnost, oziroma še huje, realnost je že ustvarjena. S svojimi mislimi nimamo nekega bistvenega vpliva na potek dogodkov. Še vedno je veliko odvisno od tega kar verjamemo, predvsem podzavestno, torej prve točke ne izklučuje. Daje pa nam določene prednosti.

a) negativno: Ja, če verjamemo, da je realnost že ustvarjena in je negativna, pol smo v dreku. Verjamemo, da nam je bilo namenjeno mučeniško življenje, da moramo trpet, da Bog hoče da trpimo.. Pol imamo na izbiro, ali stalno jambramo, trpimo ali pa vzamemo stvari v svoje roke, in vizializiramo, si ponavljamo afirmacije.. Ampak ne eno ne drugo ne prinese željenega rezultata.

b) pozitivno. To je pa zdej čisto nekaj drugega. Realnost je že ustvarjena, zame in za vsakega posebej, za povrh je pa še pozitivna. WAW. Od kod pa vso to trpljenje in tragedije po svetu?

In to se mi zdi bistveno, ker karkoli drugega je borba proti življenju samemu. Bojujemo se s tistim KAR JE, ker mi mislimo/vemo, da tega nebi smelo biti. Ampak je! In tega nismo pripravljeni sprejet, uvidet. Res je, da je na svetu ogromno gorja, a vendar se je potrebno vprašat kdo ali kaj povzroča hudo? Naša borba z življenjem, naše upiranje temu kar je, zavračanje sedanjega trenutke, iskanje zadovoljitve v prihodnosti. To prinaša trpljenje. Tu pride v poštev naša svobodna volja, lahko se odločimo da zaupamo življenju ali da ne. Vendar slej ko prej, nas življenje pripelje tja kamor hoče, če ne v tem pa v naslednjih življenjih. In borba z življenjem povzroča hudo v svetu. Ker smisel vsega trpljenja je v tem, da se kaj naučimo/spoznamo. Da spoznamo, da nam zavračanje tega kar je dela le preglavice, da to, da hočemo imet vse pod kontrolo prinaša le probleme. »Narobe beremo življenje, pa pravimo da nas vara«

Torej prihodnost je že ustvarjena, in je sama po sebi zelo pozitivna. Vendar pa, ko se mi postavimo pred življenje, se začnejo težave. Predvsem se to vidi, če je miselnost negativno naravnana. Vendar tudi če je naravnana pozitivno, ni ravno najbolje, če menimo, da nam bo prihodnost prinesla nekaj slabega.

Ali se vam ne zdi tu ena velika SVOBODA, da pustimo prihodnosti prosto pot, da zaupamo življenju. Na ta način se lahko posvetimo sedanjemu trenutku 100%, ker nas za prihodnost ne skrbi, ker že vemo da bo dobra in ji zato pustimo prosto pot. Pa četudi nam prinese kaj »negativnega« vemo, da je to le zaradi tega, da v sebi še spucamo določene stvari. Tudi dosti bolj brezskrbni smo na ta način, strah izginja, čedalje bolj. Pomembno je tudi, da se ne bojimo za življenje, da v sebi prepoznamo neumrljivost.

Primer, sprehod skozi gozd. A ni najbolje zaupat življenju in it, pa karkoli naj se že zgodi, kot pa da bi prekrival svoj strah z vizualizacijo in podobnim in se delal da strahu nimam, hkrati se pa bal za »svoje« življenje. Še »huje« seveda je, da ne grem v godz in doma posedam in gnijem.

Al pa, da smo se odločili za nek projekt, ki nam v osnovi ne leži. Odločili smo se zaradi ugleda, boljše plače, ker bi sicer težje napredovali v službi. Na izbiro smo še imeli, da bi pomagali prijatelju na našem ljubem področju. A se seveda za slednje nismo odločili, ker smo si ustvarili drugačne prioritete. Drugim smo dali prednost pred seboj. Življenje nam je prineslo lahkotnost, igrivost in še zaslužek, a mi, ker se bojimo, ker mislimo da moramo trpet, da se mormo matrat, ker hočemo imet vse karte na mizi, vse pod kontrolo, izberemo težjo pot. Večinoma.

Izkušnje razsvetlenja opisujejo neverjetno lahkotnost, in da življenje živi nas (in ne obratno). Torej je življenje samo po sebi lepo, dobro, pozitivno.. ko se mu prepustimo. Še enkrat, narava s tem nima nobenih problemov, in vse teče brezhibno. Mi pa mislimo, da to za nas ne pride v poštev.

Rešitev vseh problemov se začne s tem, da se zavemo, da so stvari take kot so in s tem ni nič narobe. Torej, da se jim ne upiramo, da jih sprejmemo, da jih ne poskušamo spreminjat, ampak raje omogočimo prostor za spremembo. In ko omogočimo prostor za spremembo, ko se prepustimo, se zgodijo čudeži. Kajti ego, ki se upira življenju, lahko preživi le, če se nečemu upira, če nekaj zavrača.

In če boste pozorni, vsi to povdarjajo. Meni ljubi: Eckhart Tolle, Osho, Martin Konc,... Vsak na svoj način govori o teh stvareh.

Za razmislek še dve vprašanji, za tiste, ki menite, da zgolj (zavestno) mišljenje ustvarjaja realnost.
- Intuicija, kaj je to, od kod pride?
- Kdo ustvarja realnost živalim, rastlinam, stvarem?

Hvala za Vašo pozornost,
Lemurian