Ob razvrednotenem »prazniku dela«, ki je praktično povsem izgubil na pomenu in se je kot ritual pridružil veliki noči in božiču v danes prevladujočem potrošniškem kultu, se kritični sodobnik vpraša, kako je lahko prišlo do tega. Mogoče bi tokrat glede morebitnih odgovorov posegli po ne samo zame zanimivih odlomkih iz literature.

Fjodor Mihajlovič Dostojevski, ruski pisatelj in prevajalec beloruskega porekla, *1821 - †1881, je v slavnem poglavju »Veliki inkvizitor« iz svojega zadnjega romana »Bratje Karamazovi« pisal recimo tudi o sledečih, še vedno žal zelo aktualnih rečeh:

»… In tako bomo mi (Vatikan, cerkev, »elita«, … op. komentatorja), mi dogradili njihov stolp; kajti dogradil ga bo tisti, ki jih bo (ljudi, op. prev.) nasitil, nasitili pa jih bomo mi v Tvojem imenu, nato pa jim bomo rekli in jim lagali, da to delamo v Tvojem imenu. Nikoli, nikdar si ne bodo potešili lakote brez nas! Nobena učenost jim nikoli ne bo dala kruha, dokler bodo svobodni, konec pa bo tak, da bodo položili svojo svobodo k našim nogam in nam govorili:

Napravite nas za svoje hlapce, če ne gre drugače, le nasitite nas! Končno bodo sami sprevideli, da si svobode in kruha ni mogoče predstavljati obojega hkrati, kajti ljudje kruha nikoli ne bodo znali deliti med seboj. Prepričali se bodo tudi, da nikoli ne morejo biti svobodni tudi zaradi tega, ker so malodušni, pregrešni, ničevi in uporni. Ti si jim obljubljal nebeški kruh, toda ponavljam: ali se lahko ta nebeški kruh v očeh ravno tega šibkega, vekomaj grešnega in vekomaj nehvaležnega človeškega rodu primerja z zemeljskim?

In četudi ti bodo v imenu nebeškega kruha sledili tisoči in desttisoči, kaj bo potem z milijoni in desettisoči milijonov šibkih, ki nimajo moči, da bi zavrnili zemeljski kruh in ga zamenjali z nebeškim? Govori, so ti morda dragi samo desettisoči močnih in velikih, milijoni šibkih, nešteti kakor pesek ob morju, ki te pa ljubijo, pa naj bodo le gradivo v rokah velikih in močnih? Ne, nam so dragi tudi šibki.

Seveda so grešniki in uporniki, toda nazadnje se bodo vendarle naučili pokorščine. Občudovali nas bodo in nas imeli za bogove zato, ker smo, sedaj gospodarji, privolili v to, da svobodo, pred katero so se zgrozili, vzamemo nase in torej vladamo – tako grozna jim bo postala svoboda. Mi pa jim bomo govorili, da ubogamo Tebe in vladamo v Tvojem imenu. Ponovno jih bomo prevarali, kajti Tebe zdaj ne bomo več pustili k sebi.«

Erich Kästner, nemški pisatelj in scenarist, * 23. februar 1899, Dresden, † 29. julij 1974, München:
»Tu ne pomaga ne porog,
ne kleti ne molíti –
drži, da se je
ljubi Bog
odločil iz Cerkve izstopíti.«

Lev Nikolajevič Tolstoj, ruski pisatelj, politik in publicist, *1828 - †1910, je napisal milo rečeno zelo, zelo zanimivo novelo/legendo »Obnova pekla«. Ker se je v tiskani obliki zaenkrat v slovenščini ne da prebrati, je v elektronski obliki dosegljiva recimo tule:

www.zrtve-cerkve.org/html/obnova_pekla.html
Reinhard Mey/Frédérik Mey/Alfons Yondrascheck – l.1942 v Berlinu rojeni, še živeči nemški šansonijer/"Liedermacher":

»Bodi čuječ.
Scefran plakat z volišča v mokri travi –
razmočene, prastare fraze se režijo v moji glavi,
obrazi umetno pomlajenih starcev, poveličevanje,
ko srednji vek ponujajo ti kot napredovanje…
Kako na preudarnost in na žrtvovanje opominjajo ljudi!
Ko pravijo 'ljudje', pa mislijo 'podložniki'.
Tega lepljivega prilizovanja ni več moč prenesti,
ko si se to, kar govorijo, naučil prevesti.
Držeč ga pod rokó, minister škofu šepeta besede, zanj prištevne:
'Obdrži jih neumne – jaz jih bom obdržal revne!'

Bodi čuječ,
zapomni si besede!
Bodi čuječ,
naj tvoj razum jim ne nasede!
Glej, da svoboda tvoja bo v uporabi;
svoboda se obrabi, če ni v uporabi!
Bodi čuječ,
obrazi naj v spominu bodo vedno sveži!
Bodi čuječ,
naj tvoj pogum ne izgubi na teži.
Bodi čuječ,
bodi na preži!

Vklopiš televizor – tarnajo, kje dobre, stare so vrednote.
Njih dobre, stare so vrednote žal skoraj zmeraj zmote.
In ta, ki za okroglo mizo jezikavo cepetata,
sta ravno ta, ki vse vrednote z nôgami teptata:
médijski mógul, časopisni car –
najkrvoločnejša volkova kot pastirja, krasen par!
Terjata razpelo, običaj, vedènje…

Surovost, poneumljanje, nasilje, to je zakon, ki zdaj vlada,
njuna bogova sta le stopnja gledanosti in naklada.
Resnico in pravico pa izkrivljata za lastno uporabo –
ob dobrih, starih teh vrednotah mi postane zares slabo…

To je čas priložnosti za lovce na podgane,
prisklednike, podkupovalce in podkupovane,
čas, da si postrežejo poslovni tolovaji,
čas za svetohlince in šahiste s položaji.
Vsi so spoštovana in priznana imena blišča,
po najslabših nosijo imena ulice in letališča.
Kokošjega tatu zapró – dilerju orožja se ni treba skriti,
joint je prepovedan, a tovarno strupa je dovóljeno kupíti…

Imamo ustavo, ki naj jamčila bi pravno nam državo.
Kaj pomaga, ko se z njo gredo po mili volji lastno pravo…

Čutim hrepenenje po ljudeh, ki me ne bodo goljufali,
ki me ne bodo z vsakim govorom na slavjih grobo nalagali.
In prizanesíte mi z navideznimi poštenjaki,
ni nevarnejših ljudi, kot so ravno taki!
Čutim hrepenenje po resnicoljubnem glasu
in po malce hrbtenice v tem skrivljenem času.

A le povej resnico in ne boš več dolgo nasmejan…
Ko jo poveš, pa naj pred hišo čaka te motor prižgan,
nato povej jo glasno, hitro, saj pregovor nas uči:
kdor govori resnico, s hitrim konjem naj beži.

Bodi čuječ,
zapomni si besede!
Bodi čuječ,
naj tvoj razum jim ne nasede!

Glej, da svoboda tvoja bo v uporabi;
svoboda se obrabi,
če ni v uporabi!

Bodi čuječ,
obrazi naj v spominu bodo vedno sveži!
Bodi čuječ, naj tvoj pogum ne izgubi na teži.
Bodi čuječ, bodi na preži!«

Kar se mene tiče, je vsak nadaljni komentar povsem odveč.

Borislav Kosi, Križevci pri Ljutomeru