Če iz svojega bivanja odštejemo razum, izgubimo tudi ego. Ego ne more preživeti brez našega razuma. Je oblika nižje-gosto snovne (ne)zavesti. Trenutno dejstvo. Vendar bo ravno ta zavest nekoč odstopila prestol višji zavesti. Namišljena identiteta bo razkrila svojo pravo naravo. Ampak najprej poštevanka, potem višja matematika.

Ali otroku, ki se še uči poštevanko, pišemo članke o višji matematiki? Ali ga obsojamo, ker jo še ne obvlada in mu s tem poskušamo vzbujati slabo vest? Menim, da je neprimerno in ošabno obsojati zavest drugega. Zavest vsakega od nas je zaenkrat še vezana na snovno resničnost. Kajti, če bi poleg razuma iz našega bivanja odšteli še telo, kaj bi ostalo?

Ostala naj bi višja zavest. Zavest, ki je že prebujena, sposobna zavedanja sebe in kreativnega delovanja. Zavest, ki se razvija za življenje v nesnovni resničnosti. Če še ni dovolj razvita, oziroma nima dovolj višjih vsebin, potem jo tudi inkubator ne ohrani pri »življenju«. Zaenkrat je vsebin (finih vibracij) višje zavesti še premalo, da bi se mehurček dvignil iz goste plodovnice nezavednega. Ko se bo osvobodil, bo poletel v večnost. Rešen objema se bo nesluteno razširil preko astrala. Astralno bitje je neprimerno večje od fizičnega.

Potem povratka ni. Ko novorojenček enkrat zadiha s svojimi pljuči, se ne more več vrniti v plodovnico, čeprav je bila še pred kratkim njegovo naravno okolje. Zastonj čakamo, da se kdo »vrne« iz »višjestranstva«. Prav tako fino strukturna zavest ne more preživeti v plodovnici nezavednega. To ni njeno naravno okolje. Zato človek brez ega ne more preživeti v gosto snovni resničnosti. Ne bi imel nič, kar je od tega sveta. Niti imena.

Ego zavest je sestavljena iz naših misli o sebi in to določa našo nižjo resničnost. Naše delovanje v snovni resničnosti je odslikava teh misli. Kot slabe sanje brez režiserja naše višje narave.

Višja zavest pa je kot prebujajoče se oko Stvarnika. Je že megleno videnje višje resničnosti.
Slabe sanje se umikajo bolj živim sanjam, kjer režiser že prevzema svojo vlogo. V našem delovanju se že odkriva njegova prava narava. V našo resničnost prihajajo višje vsebine. Za delovanje ne potrebujemo več goriva iz snovnega sveta. Fokus kreativnosti se pomakne navznoter.

Višjo zavest najprej zaznamo intuitivno. Intuicija je ena izmed prvih znanilk pomladi. Je že skromna vsebina in veščina višje zavesti in se skozi um lahko prebije, ne da bi jo ego popačil. Ni pa vedno tako. Intuicija in ego nimata nič skupnega. Ego deluje iz uma, intuicija pa preko uma. Um je tukaj samo nevtralen posrednik.

Intuicija je prosta intelekta. Ne črpa iz uma, ki je lahko pravi doktor ezoteričnih znanosti, duhovni leksikon, poln teorij, raznih duhovnih literatur, ter tujih spoznanj. Intuicija sega preko vedenja našega uma. Je stik z višjo inteligenco.

Močna intuicija je lahko neposreden stik z zavestjo kogarkoli in kadarkoli. Stik z Zavestjo izven prostora in časa. Tam kjer je vse zapisano in dostopno, kot bi bilo vse izrečeno in storjeno v enem trenutku.

Zavest ima možnost pomikanja lastnega fokusa. Lahko se pomakne v višjo zavest. Na trenutno resničnost bi lahko pogledali tudi z očmi Stvarnika. To večplastnost zavesti bi strokovnjaki kaj hitro prepoznali kot pojav šizofrenije. To veščino pomikanja fokusa bomo obvladali kot astralna bitja. Poljubno se bomo pomikali po številnih filmih in kadrih in jih uresničevali skozi različne ravni zavesti.

Tudi nas se dotikajo višje ravni zavesti. Od tam prihajajo preko intuitivnih ljudi določena sporočila. Ampak saj si predstavljate, koliko učinka bi bilo, če bi mravlji pošiljali ljubeče misli.