Zakaj Buda čaka na nebeških vratih

Karkoli delaš, delaj z globoko pozornostjo; tedaj bodo tudi male stvari postale svete. Tedaj bo celo kuhanje in čiščenje postalo sveto; bo postalo čaščenje. Ni vprašanje tega, kar delaš, je vprašanje tega, kako delaš. Lahko čistiš tla kot robot, mehanična stvar; moraš jih pomiti, torej jih pomivaš – toda spregledal si nekaj čudovitega. Čiščenje tal bi lahko bilo veliko doživetje – in zamudil si ga; tla so čista, toda nekaj, kar bi se lahko zgodilo v tebi, se ni zgodilo. Če bi bil zavesten, pozoren, bi se globoko čiščenje zgodilo ne le tlom temveč tudi tebi.

Čisti tla s polno zavestjo, z žarom zavesti. Delaj ali sedi ali hodi, toda ena stvar naj bo neprekinjena; naj bo več in več trenutkov tvojega življenja ožarjenih z zavestjo. Naj plamen zavesti gori v vsakem trenutku, v vsaki dejavnosti. Nakopičena posledica tega je, kar pomeni razsvetljenje. Nakopičen efekt vseh teh trenutkov, vseh teh malih plamenov skupaj, postane velik vir luči.

Zgodba pravi, da je Gautama Buda, ko je umrl, prišel do nebeških vrat. Ta vrata se redko odprejo, samo na vsake toliko časa, v stoletjih – obiskovalci ne prihajajo vsak dan, in kadarkoli nekdo pride do teh vrat celotna nebesa praznujejo. Še ena zavest se je razcvetela in eksistenca je spet bogatejša kot je bila kdajkoli prej.

Vrata so se odprla in drugi razsvetljeni ljudje, ki so vstopili v nebesa že prej... kajti v budizmu ni boga, toda ti razsvetljeni ljudje so božanski – torej je toliko bogov, kot je razsvetljenih ljudi. Vsi so se zbrali na vratih z glasbo, s pesmijo, s plesom. Hoteli so pozdraviti Budo, toda na njihovo presenečenje je stal tam in jim obračal hrbet. Njegov obraz je bil še vedno obrnjen k oddaljeni obali, ki jo je pustil za sabo.

Rekli so: »Tole je čudno. Na koga pa čakaš?«
In povedano je bilo, da je rekel: »Moje srce ni tako majhno. Čakam na vse tiste, ki sem jih pustil za sabo, ki se mučijo na poti. So moji popotni tovariši. Lahko pustite vrata zaprta – počakati boste morali še malo s praznovanjem mojega vstopa v nebesa, kajti odločil sem se, da stopim skozi ta vrata kot zadnji. Šele ko se bodo vsi razsvetlili in bodo vstopili skozi vrata, in ko ne bo nikogar, ki bi ostal zunaj, tedaj bo prišel moj čas, da vstopim.«

Ta zgodba je le zgodba – ne more biti resnično dejstvo. Ni v naših rokah; enkrat ko se razsvetliš, boš moral vstopiti v univerzalni vir luči. Ni vprašanje izbire ali odločitve. Toda zgodba pravi, da se on še vedno trudi, še po svoji smrti. Ta zgodba je vzniknila iz tega, kar je rekel da bo storil zadnji dan pred smrtjo– da bo čakal na vse vas.

Ne more čakati še dalje, že tako je čakal dlje, kot je bil njegov čas. Do zdaj bi moral že iti, toda ker vidi vašo bridkost in trpljenje, se je nekako obdržal skupaj. Toda postaja bolj in bolj nemogoče. Moral vas bo zapustiti – nerad – toda čakal vas bo na drugi obali; ne bo vstopil v raj, saj je obljubil: »Torej ne pozabite, za vas bom stal tam stoletja. Toda pohitite, ne izneverite se mi in ne pustite me čakati predolgo.«

Osho Transformation Tarot, karta 3
Prevod: Polona