Skrivne lastnosti razsvetljenega človeka.

Prva in najpomembnejša naloga razsvetljenaga človeka je, da v sebi premaga svoj nižji jaz. To je resnična zmaga nad levom v sebi, ki je marsikaterega iskalca že težko poškodoval. To se da doseči le s potrpežljivostjo in močjo volje.

Pravi razsvetljeni človek želi premagati svoje nasprotnike z dobroto in dajanjem. Ne zavrača jih, ampak jim ponuja žareče oglje ljubezni. Svojih sovražnikov ne zasleduje z mečem, ampak pusti taisti plevel z žitom, dokler oba ne dozorita in ju narava loči.


Rasvetljeni človek je prijazen. Nikoli ni potrt, otožen ali žalosten, ne godrnja, se ne posmehuje drugim in se ne norčuje iz njih. V odnosu do vsakega je prijazen in vljuden. Zato zna biti dober prijatelj. Enako dobro se razume z bogatimi, kot revnimi in se zna v vseh družbenih slojih vesti tako, da pritegne pozornost.

Razsvetljeni človek ne pozna zavisti. Premagati mora velik preizkus, to je odsekati mora glavo kači v sebi. Ta naloga je težavna, saj je kača zvita in se skriva v svojem skrivališču. Razsvetljeni človek je s svojo usodo vedno zadovoljen, saj je taka, kot si jo zasluži. Ugodnejši položaj in bogastvo drugih ga ne vznemirjata, vsakemu želi le najboljše. Ve, da prejme le to, kar si zasluži in ga ne briga, če ima drugi več kot on. Ne pričakuje dokazov naklonjenosti, sam oa je naklonjen vsem brez razlike.

Razsvetljeni človek se ne hvali. Ve, da je človek le orodje v Božanskih rokah in z lastno močjo ne more narediti ničesar velikega. Ne deluje hitro in prenagljeno, ampak počaka, dokler ukaza ne da notranji mojster v njem. Pazi na to, kaj reče in ne govori nesvetih besed.

Razsvetljeni človek ni ošaben. Hvala in kritika se ga ne dotakneta. Nasprotovanje ali zaničevanje ga ne razžalostita. Živi v sebi samem in se veseli lepote svojega notranjega sveta. Svoje posesti ne razkazuje in se ne hvali s pridobljenimi darovi. Čim večji so njegovi duhovni darovi, tem večja je njegova skromnost in tem bolj deluje v skladu z duhovnim zakonom.

Razsvetljeni človek ni upornik. Vselej se potrudu, da izpolni svojo dolžnost in ravna v skladu z obstoječim zakonim. Ne jezi se zaradi zunajnih stvari, niti zaradi družbenih pravil. Zakon je zapisan v njegovem srcu in ta zakon vlada vsem njegovim mislim in dejanjim. Njegovo dostojanstvo ne temelji na zunajnih znamenjih, ampak v njegovem pravem, notranjem bitju. V njegovi zunanji podobi se zrcali notranja lepota njegove duše in vtisne vsem njegovim dejanjem svoj pečat.

Razsvetljeni človek ni častihlepen. Nič ne ovira duhovnega razvoja in rasti duše tako, tako kot omejena zavest in sebičen načaj. Razsvetljeni človek bolj skrbi za blagor drugih, kot za lastnega. Nima nikakršnih osebnih interesov in ne zahteva zase nič posebnega. Vedno si prizadeva delati dobro in zato ne zamudi nobene priložnosti, ki se ponudi.

Razsvetljeni človek ni razdražljiv. Kdor deluje za blagor skupnosti, pritegne nase sovraštvo tistih, katerih interesov ni upošteval. Sebičnost je vedno nasprotna duševni veličini, zahteve posameznikov pa pogosto niso združljive z interesi skupnosti. Razsvetljeni človek bo za to pogosto naletel na nasprotovanje majhnih, omejenih in kratkovidnih ljudi. Obrekovalci ga bodo žalili, pripisali mu bodo slabe motive. Nevedni ga bodo po krivici obsojali. Posamezniki, ki se imajo za pametne, ga bodo poskušali narediti za neumnega in norci ga bodo zasmehovali.

Toda srca razsvetljenega človeka vse to ne bo razburilo in vznemirilo. Božanska harmonija njegove duše nič ne zmoti, kajti njegova vera sloni na spoznanju in neposrednemu zaznavanju resnice v lastni notranjosti. Nasprotovanje številnih nevednih ga ne more ločiti od tega, kar je spoznal kot plemenito in dobro. Tega se bo držal tudi, če pride zaradi tega v nevarnost njegovo imetje ali življenje. Ker je sposoben dvigniti svoj duhovni pogled k Božanskemu, ga iluzija snovnega ne more več zavesti. Trdno se drži večne resnice. Živi v skupnosti z vzvišenimi bitji, ki so bila nekoč ljudje, vendar so se preoblikovala in se umaknila iz področja običajnega nižjega življenja.

Razsvetljeni človek o drugih ne misli slabo. Kdor o drugih slabo misli, na žalost vidi le odsev slabega, ki je v njem samem. Razsvetljeni človek je vedno pripravljen v drugem prepoznati dobro. Krepost po kateri se jasno loči od drugih in po kateri ga prepoznamo, je potrpežljivost. Pri dvomljivih zadevah počaka s svojo sodbo, dokler sam ne razčisti stvari. Do sedaj pa je njegovo mnenje raje dobro, kot slabo.

Razsvetljeni človek ljubi pravičnost. Nikoli se ne postavi v vlogo sodnika napak drugih. Zato, da bi govoril o drugih in se brigal za njihove norosti, čuti toliko potrebe kot za lanski sneg. Ne čuti tudi zadovoljstva, da bi sodeloval pri političnih ali osebnih prepirih, nesoglasjih ali medsebojnih očitkih. Ker ne čuti potrebe, da bi se valjal v blatu, si ne želi zvitosti lisice, hinavščine krokodila ali krvoločnosti volka. Njegov plemeniti značaj ga dvigne nat te dražljaje čutil, v katerih išče običajni človek srečo in ućitek, živi v sožitju s tistimi, ki o njem mislijo nič slabega, se ne veselijo nepravičnosti storjene njihovemu bratu ali sestri, ga ne zasmehujejo zaradi njegove nevednostni in ne občutijo škodoželjnosti ob njegovi nesreči. Veseli se družbe tistih, ki ljubijo resnico in jih obkrožata mir in harmonija duha.

Razsvetljeni človek ljubi resnico. Nič ni hujšega kot obrekovanje in neiskrenost. Nevednost ni tako nevarna, izvir zla pa sta obrekovanje in neiskrenost. Obrekovalec je vedno vesel, če je našel nekaj, na čem lahko gradi svojo laž, dokler ne zraste v ogromno gmoto. Resnica je nasprotje laži. Resnica je svetlobni žarek večnega vira dobrega, ki ima moč, da človeka spet spremeni v Božansko bitje. Razsvetljeni človek zato ne išče druge luči kot resnico. V tej luči se ne veseli sam, ampak v družbi z ostalimi, ki jih napolnuje Božanska luč, ne glede na to, če sedaj živijo na zemlji ali v svetu Duha. Svojo svetlobo deli predvsem s preganjenimi, zatiranimi in naivnimi, ki jih bo resnica vse rešila.

Razsvetljeni človek zna molčati. Neiskreni ne ljubijo resnice. Neumni ne ljubijo resnice. Razsvetljeni človek pa pritegne družbo tistih, ki resnico cenijo. Kar ve, drži zaprto v svojem srcu, kajti v molčanju je moč.

Razsvetljeni človek verjame, kar ve. Verjame v nespremenljivost večnih zakonov in v to da ima vsak vzrok določeno posledico. Ve, da resnica ne laže in tudi, da bo notranji mojster svoje izpolnil, če ga on sam ne bo oviral. Zato je zavarovan pred strahom in dvomom. Neomajno zaupa Božanskemu temeljnemu principu resnice, ki je v njem oživel.

Upanje razsvetljenega človeka je neomajno. Duhovno upanje je trdno prepričanje. Nastane iz spoznavanja večnega zakona, ki raste z vero spoznane resnice in, ki se izpolnilo. To je spoznanje srca. To je nekaj popolnoma drugega, kot preračunljivo razumsko ravnanje našega mišljenja. Vera razsvetljenega človeka temelji na sklai neizpodbitnih resnic in je neomajna. Razsvetljeni človek ve, da ne more premagati trpljenja. Razsvetljeni človek ve, da ni luči brez sence in zla brez dobrega. Ve tudi, da z uporom raste moč. Zunajne spremembe mu ne pomenijo veliko, ker je spoznal, da v vsem prebiva Božanski princip. Zato jim ne namenja več nobene pozornosti. Njegov glavni cilj je, da varuje duhovno imetje.

Glavni princip, ki ga zastopa razsvetljeni človek, je resnica. Kdor spozna resnico in se ravna po njej v vsakdanjem življenju, je član skupnosti, ki mu vlada resnica. Kdor živi v resnici, bo živel, tudi če bodo vsi narodi izginili.

Konec