Pri resničnem razsvetljenem človeku, se ne gre toliko za moč, ampak za drugačno popolnoma razsvetljeno stanje biti, moči pa ima samo toliko, da je v tem stanju popolnoma zavesten, in več moči niti ne potrebuje. Ker je ne potrebuje, tudi po njej ne stremi. Kajti resnično, vsak je opremljen z dovolj moči, vendar edino tako izpolni delo, če je ne zapravlja.

Vsako prizadevanje po večji moči, odpelje človeka daleč vstran od njegove resnične poklicanosti.
Slabe reči, kar je ves svet dvojnosti, so resnični duši tako tuje, da med njimi in njo, ni nobene povezave. Resnična duša, je od tega popolnoma ločena.

Edino tak človek, lahko človeštvu resnično pomaga. V svetu nasprotij, resnično ne morejo pomagati tisti, ki imajo v njem še kakršni koli svoj interes, kajti to jim obarva resnično čisto spoznanje. In tu se res misli na popolno stanje brez interesa, ne pa egocentrično, ki v ozadju zavestno, ali pa podzavestno, ima še kakšne interese, ali pa še celo otrdelo egocentrično brez interesno stanje. Dokler človek ni popolnoma tako čist, je njegova pomoč ljudem jalova, ni neposredna in zmeraj naključna.

Pri naključni pomoči, se zmeraj zraven rade držijo slabe sile, to je pot tako imenovane naključne usode.
Čeprav boštvo stori vse, te sile to rade zakrijejo, to stanje se označi v svetem pismu tako:« Ko bog seje dobro seme, je zraven takoj tudi satan in seje zlo« , in slabotnega, ki ga hoče boštvo popeljati ven iz nesreče, kajti slaboten je zmeraj v nesreči, če si prizadeva po popolnosti in ima to kvaliteto, da si lahko, saj slabe sile tega ne prenesejo, in mu hočejo povsod škodovati.

Vsak, ki je le dovzeten, ima brezpogojno pomoč ljubezni resnično čistih, to je neoporečna resnica, in če dovzetnost za to, z vsem bitjem uporabi, je rešen naključne usode. Ti vsakemu pomagajo na poti od »brezpogojne čustvene ljubezni«, ki ne vidi, do brezpogojne celovite ljubezni, ki vidi. Do tega zadnjega je treba priti, to je edina možnost rešitve odrešitve.

Kajti, kaj je bolj izkoriščano v svetu, kot »brezpogojna čustvena ljubezen«, ki ne vidi. Največ laži se lahko da na to, kar ne razumemo, ali pa narobe razumemo. Kjer je iz izvorne resnice razumevanje, se na to ne more dati laž. Zato se reče po izvorni kitajski gnozi - Dao razumi pot- Te idi po poti- King-udejanji pot.
Taki ljudje, ki nimajo iz izvorne resnice razumevanja, so na stotero načinov prevarani. In zaradi tega se to v njih vtisne kot izkušnja, ki jih vodi v zelo veliko trdoto duše, da se popolnoma zaprejo za ljubezen. Zakaj se to zgodi in zakaj je tako?

Tu je treba opisati resnično božjega človeka. Njegovo stanje celovitosti je popolnoma drugačno.Ta celovitost, je na popolnoma drugih prvinah, celo ne moremo reči nasprotnih, ampak popolnoma drugačnih. V njem ni možnosti nagona po posedovanju, ali pa kakšnem navideznem brezinteresnem posedovanju, saj so njegove prvine take, da to sploh ni mogoče, in seveda tudi zavest, in to je vse kar potrebuje, drugo je vse drugotno. Ne morejo biti niti podobne neizvorni ljubezni. Kaj vse človek ni naredil zaradi neizvorne ljubezni, ali zaradi svojih sebičnih ljubezni, ki je edini vzrok za sovraštvo.
Torej prej naj bi bila ljubezen, potem pa potreba, in ne obratno.
In tudi potreba je prav, da je v skladu z ljubeznijo kot hoče bog.
Mnogi imajo ljubezen za prvotno. Vendar njihove potrebe niso v skladu z božjo voljo.
In če je tako, ter človek dovoli da tako ostane, nastanejo tudi taka dejanja, ter postane ljubezen neizvorna.

Če hočemo opisati prvine izvorne ljubezni, jih moramo dati v celovitost, torej v enost, kjer nobena ne izstopa, ni motena pri razodetju torej so vse v polni moči, in se to da le delno, ker je to vse dojemanje, razodevanje pa je možno edino z resničnim takim stanjem biti, saj so nespremenljiva ljubezen, in se tudi drugače ne morejo razodevati. Te prvine so,iz dna ljubeče ponižne milostne, fundamentalno skromne, milostno prijazno služeče, temeljito pridne, popolnoma nepodkupljive v polni moči, v vsem nesebične, nimajo želje za vladanjem, ne iščejo nobenih privilegijev, niso zagledane same vase, so popolnoma čiste, trezne, ne egocentrirajo jaz sem ljubezen, ampak ljubezen enostavno so, saj imajo samo življenje, iz katerih lahko izhaja samo takšno hotenje, in to je vse skupaj fundamentalno, so za vse to hvaležne, in se tudi razodevajo po neposredni volji in ljubezni modrosti, resničnega prvega darovalca življenja, in ga zmeraj ljubijo, in z ljubeznijo iz vsega sebe, priznavajo, kot prapočelo, in vedo da niso iz samega sebe. Če je že človek tak, potem lahko popolnoma jasno vidimo, kakšno je šele prapočelo tega.

Sploh pa je tak, da ne potrebuje nič od materije, snov ima samo kot gradbeno, vendar se z njo nikoli ne poveže, da bi mu izpulila ali naredila nedejavne resnične duhovne prvine. Človek se spreminja, vendar te prvine nikoli, pri vsaki spremembi je taka zavest, da nima takih življenj, ki bi te prvine izrula ali napravila nedejavne, da se nebi mogle v polni moči razodeti, ali bile kakorkoli ovirane pri razodetju. Sploh ni mogoče, da bi prišel v kakšen sebičen spor, kajti kljub drugačnosti, se vsa bitja med sabo poznajo po fundamentalni ljubezni, in zaradi takih prvin ni možnosti, da bi se to spremenilo.

Tudi sploh ni mogoče, da bi od človeka vezanega na materijo, sploh kaj potreboval, torej da bi zaradi tega vzdrževal njegovo vezanost.

Tega stanja se ne da doseči, iz prvin padle narave. Zato se v evangeliju opozarja na novo rojstvo iz vode in duha. Torej ko v človeku oživijo prvine, ki so obdane z prvobitno astralno substanco vodo.Te prvine niso od tega sveta, kakor pravi tudi izrek Jezusa; božje kraljestvo ni od tega sveta.. In te prvine rasejo so Jezus. Stare prvine Janeza, pa v služenju umrejo. To je izhod. Če se ne uporabi ta način, se zgodi naslednje.

Kadar se je v jogi ali kakorkoli, poskušalo to doseči iz prvin padle narave, da so ostale resnične prvine drugega kraljestva speče ali nedejavne, ali delno dejavne, so se če pogledamo iz božjega zornega kota, zgodila zelo nezaželena stanja. Na temelju jaza, se je poskušalo vsemu odpovedati, in doseči nematerialno, torej če tudi ljubezen. Ljudje so se izsušili kod sadeži, ki so na drevesu popolnoma izsušeni brez soka. Kolikokrat taki sadeži ostanejo in se držijo drevesa, ko so že vsi ostali sadeži odpadli, se ga še vedno drže. Torej sadeži na drevesu spoznanja dobrega in slabega, so spoznali, da se tako ne da doseči odrešitev in odpadajo..

Vsak človek padle narave je podoben na svojstven način takim asketom, čeprav so to oni izvajali bolj celostno dosledno, kot pa človek množice, ki izvaja samo nekaj delčkov tega, vendar je tudi on pri tem manjšem delu, tudi dosleden..

Če pogledamo človeka jaza, opazimo naslednje.
Čakre, ki se vrtijo okoli prvin padle narave, se v njem vrtijo v smeri, ki jih jačajo. Lahko jih primerjamo z sadeži. Če se te čakre ustavijo, in nato začnejo vrteti v drugo smer, se te prvine počasi razformirajo. Takrat se začne razodevati novo dobro seme v vsej polnosti,.nove čakre ali novo življenje, ki so to povzročile.To se ne more izsiliti z voljo, ki jača stare čakre. Zato je resnična joga, najprej neprisiljena umiritev.

In potem je najvažnejše popolnoma jasno razlikovanje in počasno odmiranje razformiranje starih čaker.
V naravi smrti ne vedeti kaj delamo. Nič ni bolj morilskega za resnično dušo kot to. Ne razumeti, kaj je za dušo škodljivo. Tu tako živeti, da izvorne prvine ostanejo nedejavne ali pa povzročiti, da so motene pri razodetju. Večje neumnosti ni.

Ta narava, je polna pasti, tle ne biti buden v odrešujočem smislu je norost. Kje drugje kot tle je to bolj potrebno.

Še zmeraj odzvanjajo besede Jezusa: Oče odpusti jim, saj ne vedo kaj delajo.
In tudi če jim odpusti. Kako pa jim naj pomaga dokler je tako?
Tukaj je potrebna bolj budnost kot pa govorjenje o ljubezni. Mnogi govorijo o njej z blaženim izrazom na licu. In se zbirajo ter razširjajo ljubezen. Njihov blažen opoj jih dela srečne in zagrinja tudi druge. Vendar kaj jim to prinese. Zaspali bodo z blaženim izrazom, prebujenje pa jim bo prineslo grozo v očeh. Kako je mogoče, ko pa sem tako razširjal ljubezen bodo rekli, da mi je to kaj takega prineslo.

Taka ljubezen je kot uspavana kača, ki verjame v dobro po svoji meri.Dokler vse teče v redu iz njenih oči prihajajo vibracije ljubezni, in jo hoče razširjati povsod. Vendar kaj se zgodi ko spozna, da ni vse po njeni meri in tudi ne more biti, ko se razodene njeno resnično stanje, ki je iz prvin, ki so nebožje. Postane zapeljivka v našem bitju, in pravi, jej iz drevesa dobrega in slabega. In če smo po resničnem bitju šibki, nas zapelje.

Ljubezen je seveda prav da imamo. Vendar brez budnosti, ki dovoli razodeti izvorne nove prvine, je uspavalen napoj, iluzija.

Stare prvine in čakre so v dveh vidikih-dobrega in slabega, in se kaže v človeku v slabem vidiku vezanost na neprimerne stvari, v dobrem pa na vzvišene ali primerne. Vendar v resnici sta oba vidika slaba. Dober vidik je slab zato, ker je sicer povezan z vzvišenimi cilji, vendar hoče to doseči na pozemeljski način. Ta primeren način je po meri človeka, kaj on ima za dobro in si je sam postavil. Že zaradi takih prvin. Saj z resničnim dobrim, to ne more imeti nič skupnega.

Torej vse nižje in pokvarjeno nastane zaradi navezanosti na snovno, npr. V izrojeni spolnosti, in v mnogih obžalovanja vrednih pojavih in izrojenostih, je ljubezen če sploh kaj ostane od nje, drugotna in še neizvorna Prej so potrebe.

Tako tudi z višjim in pokvarjenim, ki želi obdržati lepše aspekte snovnega. Tudi tu so prej potrebe.
To pomeni vezanost na imetje, boljši stalež in kaj se zgodi? Že same te prvine človeka postavljajo, kot neke vrste vladarja, ki hoče na nek način vladati, torej ga dvigujejo nad druga bitja. To je popolnoma neprava vladavina, in drugačna, in človek hoče ljubezen izkoristiti za svoje cilje, ki mu jih narekujejo nebožje prvine.

Torej človek izvorno ljubezen narobe razume. Človek živi neko čisto življenje, in že zaradi dvojnosti te narave, ter tudi takšnih njegovih prvin, nekega dne pride v vprašanje njegov boljši stalež in imetje, ali pa njihova bližnja bitja, in takrat se začne povezovati z neprimernimi stvarmi, da bi to rešil. Res je tudi, da je njegov boljši stalež povezan že prej v mnogočem z neprimernimi stvarmi, ki sicer niso kaka neprimerna dejanja, vendar želja po kopičenju, iskanje sigurnosti v kopičenju, občutek večvrednosti itd, človek ima zaradi takih prvin že vrojeno to stanje »kralja«. In ko je to ogroženo na slepo udarja, in s tem povzroča zlo. S tem si sam povzroči, da pride v neprimerno stanje, torej kolo se samo obrne, tisti, ki je prej bil zgoraj, pride na spodnji neprimerni del kolesa.

Ko človek dobi zavest Janeza, ta zavest ve, za ničevost dobrega in slabega vidika, dozorelo z izkušnjami. Ta zavest, je dojemanje puščave teh obeh vidikov, kajti glede resničnega življenja, je to dvoje nemogoča brezizhodna puščava. In ko pride do tega da je to puščava, je storjen prvi korak, kajti je že oplemeniten in se je iztrgal temu obilju Egiptovskih mesnih loncev, ki uničuje dušo.

Ker pa je rojstvo Janeza, vzporedno z rojstvom Jezusa, on pridiga v puščavi o njem. Torej zavestnost o resnici dvojnega sveta sama po sebi ni rešitev, ampak je rešitev v rojstvu Jezusa, to je zavestnost iz resnično novih prvin ki nastaja. Te nove prvine in ta zavest rase in stare prvine začnejo ugašati. Z Janezom umre tudi vso nepotrebno znanje, ki je še povezano z dvojno naravo dobrega in slabega. Torej tudi to je nepotrebno in ovira za pot v božje kraljestvo. Nemogoče je, da bi se tja odneslo karkoli kvarnega. To simbolizira Jezusov izrek; Resnično med zemeljsko rojenimi ni večjega kot je Janez, vendar najmanjši v božjem kraljestvu, je večji od njega.

Tudi ni mogoče priti tja zaradi znanja o tem, ampak edino po takem stanju biti, ki to omogoča. Zato tudi piše v svetem pismu, odrešitev ni možna po črki. In tudi piše, če pogledamo evangelijski način izražanja, odrešitev lahko pride samo po Jezusu Kristusu.

Duh tega slabega sveta, je prav, da ne, da te ne sme kvariti, ker, če je tako, bo takrat, ko lahko, te zmeraj kvaril. Res je prvi korak v tem, da te ne sme kvariti, in to gnoza seveda omogoči, vendar ko pa duša ojača, je prav, da potem postane močna, in da je slab duh ne more kvariti. Torej po tem, ne več, da te ne sme kvariti, ampak,da te ne more kvariti. V to stanje mora priti duša, če išče odrešitev in, da je izpolnjena. Boga ne more nič premotiti, to je neoporečna resnica, vendar nas, se lahko opehari, za resnično stanje biti, ki povzroči nepravilen odnos do njega.

Tu se gre za tisti del, ki ga človek res ima za opraviti sam, v tem delu čaka slab duh, da bi ga zmedel, in ne delajmo si utvare, da to ne bo storil. Čim bo imel možnost, bo to storil.
Če mu tega ne dovolimo, omogočimo pravo življensko držo, da pride do pravega sorazmerja kar ima človek za opraviti sam, in kaj opravi gnoza, ter se to dvoje združi..
Stara zavest Janeza umre; jaz se moram manjšati on pa mora rasti.
In za Jezusovo dušo;posejana je v nemoči, vstaja v moči.

Tako je možno udejanjiti, kot je mišljeno pri Krišninem izreku:« Ko duša postane močna in se dvigne nad dvojnost dobrega in slabega, in nad trpljenje biva v večnosti«.

Komaj takrat, ko je človek popolnoma nekvaren, kaj se tiče načrta boga, ima resnično svobodo in pravo zavest.

Božja neposredna volja obstaja tudi v dialektičnem svetu. Res da je v tem svetu bog marsikje posreden, vendar kaj je načrt glede odrešitve teh bitij res po njemu, je to tudi njegova neposredna volja. Ljudje, ki so že taki kod hoče on, in niso z dialektično naravo negativno povezani, so dosegli cilj. Vendar kar je bog postavil v dialektični naravi kot odrešitveni načrt, je po pomembnosti enako. Posvečenec je edino ta, ki to jasno vidi, izpolnjuje in se po tem ravna. Tako na svoji poti nima več negativne povezave z dialektiko, in v njem ni nobenega vzroka, da bi zlo kakorkoli povzročal, ohranjal, še manj, da bi kaj od tega potreboval in s tem povzročal, da bi se zlo ohranjalo.

Za tiste, ki so res podrejeni božji volji, kar ni neka slepa podrejenost, ampak res v vsej ozaveščeni ljubezni, ni treba imet skrbi, za tiste, ki pa to niso, je pa potrebno zelo veliko potrpljenja. Vendar tisti, ki so ozaveščeni vedo, da so bogu enako blizu, kot tisto, kar je postavil v najbolj neumnega človeka kot pot do odrešitve, in tega nikoli ne ovirajo. Torej se ne stiskajo k bogu tako, kot neki samovoljni prvenci, češ mi smo pri bogu, za vse ostale pa ni važno kaj in kako.

Torej kakor on hoče je nedotakljivo, in človek to mora slediti. Res je izrečeno mora, zaradi tega, ker dokler ne pride v takšno stanje, da ne, da to le ve, ali da to iz strahu posluša, kar pomeni, da še nima takšne zavesti, ki bi resnično poslušala, in si mora pridobiti izkušnje, na podlagi katerih, je lahko popolnoma ozaveščen. Torej dokler je tako vlada starozavezni bog, ki kaznuje.

To pa tako dolgo, dokler človek nima zavesti, ki je taka, da ni nobene možnosti, da bi to kar je božji razvoj uničila. Torej, da to kaj je prav, ne stori zaradi tega, ker ve da je to narobe samo zaradi strahu, in v resnici še ima željo po napačnem ravnanju, ali da ima zavest tako, da še obstaja možnost napačnega ravnanja.

Ko postane človek popolnoma ozaveščen in čist, da možnosti napačnega ravnanja ni, in da ima tako zavest, potem tudi ni več potreben starozavezni bog, ki ga kaznuje.