Kaj je ljubezen?
Ljubezen - koliko razmišljanj, sanjarij, pesmi, izpovedi, filmov, knjig . je povezanih z njo! Z ljubeznijo se v življenju srečujemo na mnogo načinov. Dovolj je, da gremo na ulico, prižgemo televizijo ali radio, odpremo knjigo - povsod je prisotna. Ljudje besedo ljubezen različno dojemamo in doživljamo.

Če bi naredili anketo o tem, kaj komu pomeni ljubezen, bi verjetno dobili celo paleto raznovrstnih odgovorov, vsi pa bi izžarevali prijetno energijo, pozitivnost, povezovalnost, vključujočnost . Kako bo človek razumel in doživljal ljubezen, je odvisno tudi od njegove starosti, izkušenj in predvsem od njegove osebno-duhovne zrelosti.

Lahko bi govorili o različnih vrstah ljubezni, o različnih pojavnih oblikah ljubezni, ki jih človek izkuša v svojem življenju: ljubezen do staršev, do prijateljev, do živali, prva mladostniška zaljubljenost, ljubezen do partnerja, do poklica in dela, ki ga opravljamo, ljubezen do otroka, do narave, do glasbe, ljubezen do človeštva, do samega sebe, do življenja in kozmosa . Da, vse to je ljubezen v svojih najrazličnejših odtenkih.

Ali je ljubezen čustvo?
Velikokrat mislimo (tudi zaradi vzorcev, ki nam jih vsiljujejo filmi in TV novele), da je ljubezen čustvo, ki je vezano na partnerski odnos, in da je ljubezen prisotna, ko sta dva zaljubljena ter je okoli njiju 'rožnat oblaček'. Iz lastnih izkušenj pa vemo, da nobena zaljubljenost ne traja večno, temveč da se sčasoma intenzivna čustvena energija zaljubljenosti 'izpoje' in včasih celo preide v svoje nasprotje - ko največji zaljubljenci lahko postanejo celo smrtni sovražniki. Ljubezni torej ne moremo enačiti z zaljubljenostjo in s čustvi. Ljubezen sama po sebi ni čustvo, lahko vpliva na čustva, a je nekaj več kot čustvo. Ljubezen je kvaliteta našega srca, je prav posebna energija, ki domuje v notranjem jazu človeka in je hkrati odnos, za katerega se odločimo in iz katerega lahko izhajajo naše misli, čustva, besede in dejanja.

Prepoznanje, da je ljubezen delovanje, ne pa čustvo, pomeni, da lahko ljubimo partnerja, otroka . tudi takrat, ko do njega nimamo naklonjenih čustev. To v življenju vsi poznamo. Kolikokrat smo bili jezni ali razočarani zaradi partnerja, otroka ., pa vendar v sebi vemo, da ga imamo radi. Še sreča, da je tako. Kako bi sicer starši, katerih otroci zaidejo npr. v drogo, zbrali moč ter jim pomagali pri zdravljenju in vrnitvi v normalno življenje. To zmore le prava ljubezen. Dokler pa delujemo samo iz čustev, problemov v medsebojnih odnosih ne moremo zares rešiti.

Narava prave, duhovne ljubezni
Ljubezen je vibracijsko zelo visoka energija, ki prežema celotno stvarstvo. Deluje kot nekakšen subtilni magnetizem, ki drži skupaj vse 'atome' življenja in jih povezuje v celoto. Prisotna je v jedru vseh oblik in priteguje k sebi pojavno plat življenja. V človeku takšno jedro ljubezni predstavlja duhovno srce, ki s svojim magnetizmom ves čas prežema osebnost.
V ozadju vseh pojavnih oblik ljubezni je ena sama ljubezen, to je ljubezen duhovnega srca: univerzalna, najbolj pravična, vsenavzoča energija, ki od znotraj oživlja vsakogar med nami in tudi drugo življenje na svetu. Vsakdo to ljubezen sluti, po njej hrepeni, se hoče z njo napolniti, a načini so mnogokrat neustrezni. Skozi različne pojavne oblike jo v življenju doživljamo, a še vedno nam največkrat ostaja skrita. Njena temeljna moč, esenca, se naši izkušnji rada izmika. Po drugi strani pa je ljubezen nenehno prisotna, je tista sila, ki poganja stvarstvo, ki daje živost in smisel vsemu življenju na našem planetu.

Celoten osebni in duhovni razvoj človeka je približevanje tej ljubezni in njeno vse močnejše izražanje. Kot človeška bitja smo rojeni zato, da bi se ljubezen, ki je v nas, naučili izražati v vsakdanjem življenju. Globoko v sebi vemo, da je izvir ljubezni v nas samih. Le svojo pozornost moramo obrniti vase in dopustiti, da se ljubezen 'prelije' skozi naše življenje.

Ljubezen v medsebojnih odnosih
Potreba po ljubezni je človekova primarna čustvena potreba. Gre za pravilen pretok ljubezni, tako za sprejemanje kot dajanje. Deloma si lahko vsak človek to potrebo poteši sam - to je odvisno od njegove zrelosti in globine stika z notranjim jazom. Toda naloga človeka je tudi, da si potrebo po ljubezni poteši v medsebojnih odnosih in se na ta način uči. Prav odnosi, še zlasti najbližji, so za naš razvoj in za razumevanje resnične ljubezni zelo pomembni.

Če ne dobimo dovolj ljubezni, se počutimo izpraznjene. To stanje je danes prisotno pri mnogih ljudeh, ki čustveno trpijo. Želijo oz. hočejo ljubezen. Ta 'hočem' se kaže na različne načine - lahko odkrito moledujejo za ljubezen, še večkrat pa to počnejo na prikrite in nezavedne načine: nergajo, so pikri, vsiljivi, kriticistični, jezni . Pri vsem tem so nesproščeni in napeti, tako telesno kot psihično. Nekateri v tem stanju tudi dajejo ljubezen, kolikor še zmorejo, a bolj v smislu trgovine 'daj - dam'.
Kako iz začaranega kroga: 'želim, hočem - ne dobim'? Pomaga nam zavedanje o tem, da je ljubezen naša prava narava in da smo srečni takrat, ko jo pravilno izražamo. Ljubezen je temeljna lastnost notranjega jaza in naša naloga je, da se jo učimo izražati v medsebojnih odnosih. Ob takšnem razmišljanju se zmanjša stremljenje: 'želim, hočem'. Tako smo v medsebojnih odnosih manj naravnani na prejemanje ljubezni in bolj na dajanje, kajti več ko ljubezni dajemo, seveda na ustrezen način in s pravim motivom, več jo lahko čutimo tudi v sebi. Kot da bi notranji jaz podpiral naša dejanja, ki so porojena iz prave ljubezni. Pravilno dajanje ljubezni pa v drugi osebi, s katero smo v odnosu, prebuja prijetna čustva, ki jo lahko čez čas spodbudijo, da nam ljubezen vrača.

Izražanje ljubezni je svojevrstna 'znanost', ki se je učimo skozi življenje. V medsebojnih odnosih namreč obstajajo različni čustveni jeziki, s katerimi izražamo ljubezen. Tako dr. Gary Chapman govori o petih različnih jezikih ljubezni in sicer: besede spodbude, hvale in občudovanja, posvečen čas (skupno preživljanje časa), darila, usluge in dotik. Vsak človek že v otroštvu izoblikuje svoj čustveni vzorec, na podlagi katerega razvije svoj jezik ljubezni. Seveda smo se navajeni izražati v svojem jeziku ljubezni, vendar je velikokrat v odnosih tako, da naš partner, otrok, starš ... ne govori enakega jezika ljubezni kot mi sami. Za nas je npr. izraz ljubezni skupno preživljanje časa, naš partner pa svojo ljubezen izraža z uslugami. Tako se nam dogaja, da ljubezen izražamo v svojem jeziku, toda sporočilo ne doseže druge osebe. Zato je pomembno, da odkrijemo, kateri jezik ljubezni uporabljamo sami in katerega naš partner, otrok, starš . ter se potrudimo izraziti ljubezen v njegovem jeziku.

Ovire za izražanje ljubezni
Dejali smo, da ima vsak človek globoko v sebi izvir prave ljubezni, pa vendar, če pogledamo naše ravnanje v medsebojnih odnosih - te ljubezni velikokrat ni opaziti. Koliko situacij je v življenju, ko si želimo izraziti ljubezen, pa je ne izrazimo! Kaj nas ovira, da bi izražali več ljubezni? Lahko bi rekli, da v naši osebnosti obstajajo ovire za izražanje ljubezni, ki so kot 'zapornice' za tok ljubezni. Ovire delujejo obojestransko - preprečujejo, da bi ljubezen dajali in tudi, da bi jo sprejemali. Oglejmo si nekaj najpogostejših ovir.

Predstave
V življenju si v svojem razumu oblikujemo najrazličnejše predstave: o sebi, o drugih, o ljubezni, o odnosih ... Predstave so kot naša okna, skozi katera gledamo v svet: nekatera okna so čista in skoznje lažje vidimo resnično stanje, spet druga pa so umazana in zato skoznje težko dobimo pravo sliko. Vse neustrezne predstave tako otežujejo pretok ljubezni. Če smo kot otrok npr. velikokrat slišali, da smo slabi in nevredni ljubezni, nas lahko ta predstava o sebi spremlja še kot odrasle in se ne moremo zares odpreti ljubezni drugih ljudi.

Pričakovanja
Ljudje imamo veliko raznovrstnih pričakovanj: pričakovanja, povezana s partnerskim odnosom, z družino, s službo, prijatelji, z življenjem nasploh . Pričakovanja si največkrat ustvarjamo nevede in če smo preveč ujeti vanje, smo pogosto razočarani, saj se življenje velikokrat odvija drugače, kot pričakujemo. Tako nam npr. drugi izraža ljubezen na svoj način, vendar ker to ni tako, kot mi pričakujemo, njegovega ravnanja sploh ne opazimo.

Cinizem, vzvišenost, napuh
Vse to so lahko obrambne drže pred prizadetostjo ali zavrnitvijo in se običajno ustvarijo zato, ker smo že bili ranjeni in težko prenašamo psihično bolečino. To so močne ovire za ljubezen v odnosih. Človek se sicer počuti varnega, toda tudi ogradi se od sebe in od drugih.

Močna čustva in čustveni vrtinci
Okrog vseh predstav in pričakovanj je na ravni duševnosti v večji ali manjši meri nakopičena čustvena energija. To je lahko energija prizadetosti, zamere, zavisti, ljubosumja, strahu, žalosti, jeze, sovraštva ... Če so ta čustvena stanja intenzivna, močno ovirajo pretok ljubezni v medsebojnem odnosu, saj nam narekujejo, kako naj ravnamo. Ravnanje iz čustvenega vrtnica (npr. maščevanje, kuhanje mule, izsiljevanje ...) pa je seveda v nasprotju s pravo ljubeznijo.

Razlike med spoloma
Po eni strani so razlike med spoloma vzrok za medsebojno privlačnost, po drugi strani pa so te razlike lahko velika ovira za tok ljubezni v medsebojnem odnosu. Razlik med moškim in žensko je veliko in nas spodbujajo, da razširimo svoje predstave in opustimo neustrezna prepričanja o nasprotnem spolu.

Lenoba, utrujenost, premalo motivacije
Tudi lenoba je lahko ovira za tok ljubezni. Zaradi lastnega udobja se zapremo v svoj svet, tako da se nam ni treba ukvarjati z drugimi in s tem tudi ne soočiti z ovirami v sebi. Utrujenost se nam lahko zdi bolj opravičljiva, češ: ne morem se ukvarjati še z izražanjem ljubezni, saj imam toliko dela in sem preutrujen. Vprašanje pa je, če ni to samo naš izgovor. Prisluhnimo glasu vesti.

Kaj narediti z ovirami?
Prvi korak pri delu z ovirami je, da se jih zavemo. Da bi se lažje zavedali ovir, ki so v nas, si lahko pomagamo z naslednjimi vprašanji - pri odgovorih nanje imejmo v mislih konkretne situacije v odnosih: Kaj me ovira, da bi izražal več ljubezni? Kaj mi preprečuje, da bi v odnosih dajal več ljubezni? Kaj mi preprečuje, da bi v odnosih sprejemal več ljubezni?

Na ta način dobimo pester seznam ovir. Dobro jih je raziskati še z vidika razmejevanja odgovornosti - da se osredotočimo samo na ovire, ki so naša odgovornost, saj drugega ne moremo spreminjati. Primer: ugotovimo, da bi radi dajali več ljubezni, vendar je druga oseba ne sprejema. Lahko mislimo, da je nesprejemanje drugega ovira za pretok ljubezni v odnosu. Seveda to nesprejemanje res lahko ovira izražanje ljubezni, vendar pa z vidika razmejevanja odgovornosti to ni naša odgovornost, temveč odgovornost drugega. Naša ovira v tem primeru je, da smo preveč odvisni od odziva drugega, od tega ali sprejema našo ljubezen ali ne. Vprašajmo se: ali lahko dajemo ljubezen neodvisno od tega, kako jo drugi sprejema?

Primer, ki je vsebinsko nasproten prvemu, pa je, da kot oviro za sprejemanje ljubezni navedemo dejstvo, da nam drugi ne daje ljubezni tako, kot bi si mi želeli. Zopet je način, kako nam on daje ljubezen, njegova odgovornost, naša pa je, da svoja pričakovanja izrazimo. Morda pa lahko gremo še korak dlje in damo svoje pričakovanje malo na stran ter se odpremo drugemu - njegovemu načinu izražanja ljubezni.

Ko imamo pred očmi različne ovire za izražanje ljubezni, ki so v nas, pa lahko razmislimo o vsaki. Ovire imajo za nas omejevalno in varovalno vlogo - govorimo lahko o škodi in o koristi zaradi ovire.
Ovire pri izražanju ljubezni imajo omejevalni učinek: jemljejo nam svobodo delovanja in nam preprečujejo, da bi se razvijali. Zaradi ovir trpimo škodo pri izražanju ljubezni. Škoda je vedno povezana z izgubljanjem globljega stika s sočlovekom in s samim seboj, z izgubljanjem pristne komunikacije v medsebojnih odnosih . Torej izgubljamo nekaj, kar je povezano z ljubeznijo.
Ovire pa imajo tudi varovalni učinek: so naši obrambni mehanizmi in nam pomagajo, da se psihološko zaščitimo, da se izogibamo tistemu, česar ne maramo, in da dosežemo, kar bi radi. Vendar tudi tedaj, ko nam ovire prinašajo psihološke koristi, nam v resnici jemljejo svobodo in preprečujejo, da bi se razvijali. Koristi od ovir so namreč samo začasne ali pa zgolj navidezne in v nasprotju z resnično ljubeznijo.

Vzemimo za primer zamero kot eno izmed ovir za izražanje ljubezni. Kaj izgubljamo zaradi zamere? Pristnejši stik s sočlovekom in tudi s samim seboj ter svobodo ravnanja in komuniciranja (delujemo tako, kot nam narekuje zamera). Kakšna pa je navidezna korist od zamere? Občutek, da je zadoščeno pravici, da drugega kaznujemo, se mu maščujemo, tudi občutek nadzora, zadovoljstva in večvrednosti.

Pomembno pri osvobajanju od ovir je njihovo opuščanje - spuščanje. Ko si enkrat zares globoko ozavestimo, kaj nam neka ovira prinaša in kaj nam jemlje, lahko v nas dozori odločitev, da bi se ovire radi osvobodili. Tu si lahko pomagamo tudi z afirmacijami: 'Ni mi treba gojiti .' (npr. ni mi treba gojiti prizadetosti, ni mi treba gojiti zamere) ali pa: 'Nočem biti žrtev .' (npr. nočem biti žrtev svoje predstave o tem, kako naj bi ravnal drugi, nočem biti žrtev svojega strahu). Po majhnih korakih se lahko osvobajamo od ovir in tako v medsebojnih odnosih izražamo več prave ljubezni, kar nas dela resnično srečne in izpolnjene.

Za konec
Vsak dan znova se lahko odločamo za ljubezen, za delovanje iz ljubezni! Živimo čimbolj ozaveščeno - bodimo srčno odprti do sebe, do drugega in do skupnega polja, v katerem soustvarjamo medsebojni odnos. V navdih in spodbudo pa naj nam bo misel Emmeta Foxa:
Ni težave, ki je dovolj ljubezni ne bi moglo premagati.
Ni bolezni, ki je dovolj ljubezni ne bi moglo ozdraviti.
Ni ovire, ki je dovolj ljubezni ne bi moglo preskočiti.
Ni vrat, ki jih dovolj ljubezni ne bi moglo odpreti.
Ni zidu, ki ga dovolj ljubezni ne bi moglo podreti.
Ni prepada, ki ga dovolj ljubezni ne bi moglo premostiti.
In ni greha, ki ga dovolj ljubezni ne bi moglo odkupiti.
Ni pomembno, kako globoko tiči težava,
kako brezupen je pogled nanjo,
kako zapletena je zmešnjava,
kako velika je napaka -
zadovoljivo spoznanje ljubezni razkroji vse.
In če bi mogli dovolj ljubiti,
bi bili najsrečnejši in najmogočnejši človek na svetu.

Boštjan Trtnik

http://www.cdk.si/soutripanje