Človek prespi tretjino ali celo polovico svojega življenja. Raziskovanje spanja je bila vedno zanimiva in hvaležna tema, z njo so se ukvarjali zlasti švicarski psiholog Carl Gustav Jung: 1875 – 1961. Svojo analitično psihologijo je poskušal dušeslovju dati novo dimenzijo.

Med spanjem in v sanjah privrejo na dan med drugim tudi človekovi podzavestni izviri, kot so napadalnost, bolezensko obnašanje, strahovi ipd, in prodrejo do sil, ki potem človeka napeljujejo k ravnanju. Prisila kulture je izrinila mnoge človekove podzavestne vzgibe ali pa jih je izključila zavest.

Ker niso predelani, delujejo v ozadju in oblikujejo skupek sil in napetosti, ki lahko zelo vpliva na življenje človeka in skupine ali pa ga celo povsem obvladuje. Tod pravzaprav rastejo korenine dogodkov , ki jih kasneje lahko le obžalujemo. Podzavest lahko zelo obvladuje človekovo obnašanje, da le-to ne ustreza več veljavnim pravilom skupnega življenja.

Med spanjem je telo bolj ali manj nedejavno. Psihični tokovi tečejo samodejno, ne da bi človek zanje vedel ali nanje vplival. Naša zavest zdrsne v sanje v tako imenovano Rem fazo, v katerih se pogosto javljajo nesmisli, nemogoči in fantastični dogodki, vedenje, okoliščine in srečanja.

Ko je nočno obdobje, v katerem se lahko izmenjujejo moreče in zelo prijetne sanje- mimo. Nastopi obdobje t.m. budne zavesti. Prenovljena zavest spet lahko vzame vajeti v svoje roke. Različne ravni zavesti spet ležijo istosredno ena na v drugi in tvorijo enost.

Zavest med spanjem je skorajda razcepljena, čim pa se človek zbudi, razcepljenosti ni več. Kitajski modrec Čuang Ce je o tem povedal takole:

» Nekoč sem jaz, Čuang Ce, sanjal, da sem bil metulj. Letal sem od cveta na cvet. Počutil sem se kot metulj in užival čisto radost nekega metulja. Nisem vedel,da sem Čuang Ce. Ko sem se nenadoma prebudil, sem bil spet cel Čuang Ce. Toda v prvem trenutku nisem vedel, ali sem bil Čuang Ce , ki je sanjal, da je metulj, ali pa sem bil metulj, ki je sanjal, da je Čuang Ce.«

Razlika med obema ravnema zavesti je v sposobnosti človekovega ravnanja. Ko je buden, je dejaven. Posledice njegovih misli, čustev in dejanj se odražajo v njem samem in v njegovi okolici. Ugotavlja: to je dobro, ono ni. To je drugi dobro naredil, onega sploh ne zna. Tega imam rad, drugega pa ne. To je res, to pa ni.

Vrednostne presoje, izrazi odobravanja ali neodobravanja so seveda zelo osebno obarvani in pogojeni z budno zavestjo – vsoto osebnostnih vrednot. Po drugi strani pa je tudi osebnost zelo dovzetna za številne vplive, ki neprestano delujejo nanjo. Rasa, narod, kultura, okolje, družina, poklic, položaj na družbeni lestvici, spol, telesno stanje, vsi ti dejavniki pogojujejo človekove odzive.

Poleg tega pa je tu še človekova mikrokozmična preteklost, pa še geološki in atmosferski pogoji na Zemlji, življenjski tokovi v vesolju in sevanju, ki obvladujejo mikrokozmos- vse skupaj neprestano deluje na človeka, zaradi česar ne more biti nepristranski. Njegova osebnost je torej pristranska , kakršen je tudi svet , iz katerega je izšla: protisloven in razklan. Ker je osebnost pristranska, vzdržuje zmedo, razklanost in protislovnost. Njen lastni svet je zgrajen na temelju življenjskih protislovij. Tako lahko rečemo, da človek ne sanja le med spanjem, pač pa tudi v »budnem« stanju.

Človek je že zmlada naravnan tako, da ne sliši »glasu duše«, da se torej dalje uspava in drži zakonov dialektike. Že otroku svetujemo ali ga nežno priganjamo in če ne gre zlepa, gre zgrda naj posluša »modrost«, ki mu jo vsiljujejo učne ustanove. Pomisliti pa bi morali, da se prave modrosti, tiste, ki živi v vsakem človeku, ne da naučiti, pač pa da se do nje dokopljemo le z notranjim spoznanjem.

A človek se žene predvsem za svoj jaz-ego, hoče ga prebuditi in ga razvijati in njegova duša še naprej spi. Mnoga bistvena vprašanja ostajajo brez odgovora, opredeljena kot neuporabna, neresnična, kot sanjarjenje ali fantaziranje. Človek upa, da jih bo utišal z močjo vzgoje, toda iz njegovega notranjega studenca neprestano vro na dan. Kdo sem? Od kod sem prišel? Kam grem? Ali obstaja večno življenje? Kaj je smrt? Ali je Bog? Materialno usmerjen človek seveda ta »sitna, nadležna vprašanja« odganja stran.

Mladi so žal prepogosto v oklep protislovij , ustaljenega mišljenja in čustvenih reakcij, tako da mlado novo življenje uvene pod skorjo navad, interesov, običajev in strahov. V njihovi podzavesti so kopičijo napetosti in ko nekega dne izbruhnejo na dan, je treba poiskati metode, s katerimi bi neobvladljivo vendarle še obvladali. Največkrat je mlad človek že zelo zgodaj ob možnost, da bi se lahko resnično prebudil. Njegova duša ogluši in njegov jaz se ujame v sanje.

Včasih se zgodi, da ga kaj prestraši, tako da se kot Čuang Ce vpraša:« Ali sem to jaz ali pa je meni nekdo drug?« Toda življenje gre dalje in jaz-ego« dela dalje, gluh za glas duše, ki se trudi,da bi pokazala novo življenjsko pot. Tako človek zadovoljno sanja o blagostanju, sreči, miru,dobroti, ljubezni, duhovnosti in morda Bogu. Še dalje prebiva v svojem malem svetu sebičnosti, osamljenosti in negotovosti. Izkuša vse protislovja in jih sprejema, ker je« pač tako in nič drugače«. Toda bivanje v polju, polnem nestrpnosti mu povzroča napetosti, ki se jih bo enkrat moral znebiti.

Objektiven zmore biti le človek, ki prostovoljno ugaša svoj ego, da bi tako ponudil prednost božanski duši. Polagoma začne prepoznavati in zaznavati božansko resničnost, izkuša tudi edino pravo vodilo.. Ker so njegovo mišljenje, občutenje in ravnanje osvobojeni ciljev, naravnanih na »ego«, lahko zgradi most do novega življenja.

Za takšnega človeka se govori o »prebujenem«, » tistem, ki je postal trezen«, o » ponovnorojenem«. Duhovna univerzalna filozofija ne prinaša nikakršnih podmen o resnici, dobroti, božanskosti ipd., pač pa nakazuje objektivno spoznavnost, ki dremlje v človeku, ga kliče in sili, naj se vendarle prebudi iz svojega spanja. Ko se to končno zgodi, začenja človek spoznavati, kako omejeno je njegovo življenje, kako je vkleščen v mnoge podzavestne napetosti, ki neprestano delujejo nanj, ga vodijo in ženejo. Tedaj se v njem prebudi želja, da bi iztopil iz stanja, ki mu je podrejen. Za hojo po taki poti je potreben uvid, da je vsakdanje življenje za prvotno dušo le iluzija.

Vplivi iz podzavesti, temne sence ali »moči z levjo glavo« pa uvid vedno znova zatemnjujejo s svojimi sencami. Kdor bi jih rad odgnal, bo moral ugotoviti, da se mu vsiljujejo le še z večjo močjo. Preko astrala, tistega dela zavesti, ki določa mišljenje, voljo in delovanje, upravljajo s človekom. To se dogaja zlasti med spanjem, ker je človekova zavest takrat razcepljena. Del zavesti, naravnan na grobo snov, ostaja na snovni strani, bodisi dejaven bodisi nedejaven.

Drugu del zavest odide z astralnim telesom, ki med spanjem iztopi iz fizičnega telesa. Ker mentalno telo največkrat še zelo malo razvito, je zavest v spanju malodane povsem v rokah astralne zavesti. Tako imajo moč temne sile prosto pot: preplavi zavest in izrine razvijajoči se uvid in čisto hrepenejnje.

Takšno telesno stanje ni treznost duše, kot tudi zaprte oči ne pomenijo pravilnega videnja, pravi Hermes v Corpusu Hermeticumu. Nasprotno, med spanjem se človek še tesneje povezuje z navidezno resničnostjo.

Žarišče astralne zavesti leži v vranično-jetrnem predelu, točneje rečeno, v pleksusu, ki pri večini ljudi usmerja in določa vse njihovo početje. To pomeni, da prvenstveno živijo iz svojih naravnih želja in nagonov, pa če so njihova srca in misli še tako kultivirane in je denimo njihovo srce še tako pretanjeno in njihov možganski sistem mentalno še tako dejaven.

Sile prividnega življenja in samopotrjevanja , predvsem pa mnoge napetosti iz nepredelane mikrokozmične preteklosti se odražajo prek pleksusa sakralisa. Kdor bi se jih želel osvoboditi z istimi silami; tistimi , ki ga držijo v ujetništvu, bo moral ugotoviti, da na ta način svoj zaporniški zid le še krepi.

Če hrepenenje po jasnem umevanju in po čisti, nepristranski zavesti ne izhaja iz čistega srca, bo človeka skozi njegovo življenje vodil »Knez » tega sveta.

Konec

Miran Zupančič