Piše: Sanja Lončar v Vivi www.viva.si

Za nami je naporen predvolilni julij. Glavna »inovacija« naših strank naj bi bilo sodelovanje. To bi bilo v političnem prostoru v resnici nekaj novega. Škoda je le, da rastline niso mogle kandidirati, kajti njihov »program«se mi zdi v primerjavi z vsem, kar nam ponuja naša politična elita, naravnost superioren.

V zgodovini, tako davni, da jo šolska zgodovina le oplazi, je bila povezava med politiko in naravo samoumevna. Naši predniki Kelti, ki jim je ustanov, cerkva in državnih meja uspevalo ohranjati enotno kulturo, jezik in zakonodajo, in to na ozemlju, ki obsega vsaj polovico sedanjih evropskih meja, so odličen zgled, kako je mogočes spoštovanjem naravnih zakonov delovati in uspešno reševati težave. Seveda, če bi si to v resnici želeli.

Morda o tem vemo tako malo prav zato, ker bi nam boljše poznavanje naših korenin dalo številne nove zamisli za današnji čas. Naša zakonodaja sloni na rimskem civilnem pravu. Dandanes besedo »civilno« kaj radi enačimo z besedo »civilizirano«, vse, kar je zunaj tega, pa z divjaštvom. Izvorni pomen besede»civil« se nanaša na človeka, ki je prišel živet v mesto. In ker v mestu ne morejo več veljati zakoni narave, je moral nekdo ustvariti pravila o tem, kje je dovoljeno »parkirati« konja (zdaj avto), kje smeš odlagati odpadke, kako se moraš obnašati, kakšna oblačila so primerna za katera opravila … Na osnovi te ločitve od narave so nastale tudi ustanove upravljanja, denimo rimski senat;zdajšnji parlamentarni cirkus je drugačen le v tem, da naši poslanci med razpravami (še) ne ležijo in jedo. 

Mnogi čutimo, da je izprijenost takega upravljanja družbe dosegla skrajnje meje.Večini ljudi je jasno, da to, kar počnejo »izvoljeni predstavniki ljudstva« ne služi več interesom ljudi. Ne vemo pa, kako bi lahko bilo drugače – preprosto zato, ker jim je z uporabo vseh sredstev uspelo, da je sodobni človek pozabil na svoje prave prednike, čeprav je keltska kultura živela veliko dlje kot rimsko cesarstvo. 

Narava kot vir moči, zdravja in modrostiNaši predniki so se zavedali, da narava premore veliko več modrosti kot človek, zato so jo opazovali – dobesedno »brali« – in jo prosili za vodstvo. Kadar so potrebovali nove rešitve, so se modreci sestajali pod krošnjami mogočnih dreves in ne v klimatiziranih sejnih dvoranah, kot počnejo zdajšnji politiki. Kadar so potrebovali zdravila, so jih šli iskat tja, kjer so svobodno rasla, in duha rastlin prosili za pomoč pri zdravljenju. Še na misel jim ni prišlo, da bi jih presadili in gojili v urejenih vrstah. Ker so se takrat zavedali zapletenosti in prepletenosti vsega v naravi, pravil in napotkov niso hoteli banalizirati s tem, da bi jih zapisali. Svoje znanje so prenašali iz roda v rod, vendar zgolj izbranim učencem, ki so morali ustrezati visokim etičnim merilom in so se svoje veščine učili vsaj dvajset let.

Druidi so bili politiki, učitelji, zdravilci, pesniki in sodniki v enem. Zdaj je to pet poklicev, s katerimi se ukvarjajo ljudje, ki se praviloma ne razumejo. Včasih je bil pogoj za vodjo prav to, da je bil razvit v vseh pogledih. Domovanje druidov je bil gozd. Njihovo »delovno mesto« pa vse vasi, ki so jih obiskovali.

Čeprav so bili najbolj spoštovana avtoriteta, niso potrebovali varnostnikov, službenih vozil, dragih pisarn, stanovanj, sredstev za reprezentanco. Nasprotno, prav dejstvo da niso potrebovali nič od tega, je bila ena od referenc, s katerimi so dokazovali svojo modrost in povezanost z naravo. Druid je bil zgolj poznavalec modrosti narave, s katero je lahko pomagal tudi ljudem.

Si predstavljate, da bi od naših politikov zahtevali kaj takega? In jim kot nadomestilo ponudili samo skromen obrok?
Res ne preseneča, da naše prednike skušajo prikazati kot plemena divjakov … Zato boste tudi na vhodu v Ljubljano prebrali napis Emona – rimsko mesto. Da slučajno ne bi vprašali, ali je pred tem obstajalo še kaj drugega. 

Politika in vrtnarjenje

Ko so nekega znanega vrtnarja, ki je bil ob tem tudi župan Ljubljene, vprašali, ali mu je vrtnarjenje pomagalo pri županovanju, je odgovoril: »Seveda – to, da znam z ravnati z rastlinami, mi je bilo v veliko pomoč tudi pri delu župana. Izkušnja županovanja pa mi žal ni prav nič pomagala pri delu z rastlinami.«

Znana pridelovalka zdravilnih rastlin mi je zaupala, da se ji je po tistem, ko jo je obiskala politična delegacija, ki se je želela spoznati z njenimi podjetniškimi uspehi, posušil del rastlinjaka. Sprva je mislila, da so politiki vanj morda vnesli kak virus ali bakterijo, zato je dala rastline na analizo. Te niso pokazale ničesar. Rastline je preprosto podrl »odjem energije«. Potrebujete še kak dokaz o tem, v kakšno črno luknjo se je preobrazila naša politika? Kjer hodijo naši politiki, celo rože ovenejo. 

Namesto politične vrtnarska šola …

Predstavljajte si, da bi bil pogoj za kandidiranje na volitvah, da je kandidat s svojimi rokami pridelal solato in paradižnik ali vzgojil svojo oljko. Če bi to počeli, bi politiki razumeli rek, ki pravim da to, kar seješ, tudi žanješ. Ne lakota ne ekonomska kriza ne kaka druga težava ne bo izginila sama od sebe, če za to ne bomo ničesar storili. 

Narava bi naše politike zelo hitro naučila potrpljenja in vztrajnosti. Rastline so v začetni fazi nadvse občutljive, zato moramo takrat za njihovo preživetje vlagati veliko energije in pozornosti. Ko pa se utrdijo, potrebujejo vse manj pomoči. Na koncu nam vrnejo veliko več, kot smo jim dali. Zato dobri vrtnarji najprej skrbno premislijo, kaj bodo posadili, nato pa ne obrezujejo komaj posajenih drevesc in ne prekopavajo vrta. V modrih državah ne glede na spremembe na vrhu politike že stoletja »zalivajo« in razvijajo enake ideje. Pri nas pa vsakih nekaj let vse zravnamo s tlemi, saj smo prepričani, da bo v času enega mandata vse zraslo na novo.

Odnos z rastlinami nas seznani z ritmi narave. Če na vrtu vse postorimo v pravem času, je dela zelo malo. Če pa preveč modrujemo in zamudimo pravi trenutek, se težave kar množijo. Prepozna odločitev je vedno napačna odločitev. Narava to kaznuje z lakoto, medtem ko politika ljudi, ki zamujajo z odločitvami, praviloma nagradi z novimi funkcijami. 

Najpomembnejša lekcija, ki nam jo ponuja narava, je nujnost sodelovanja. V naravi vse sodeluje. Narava ne razlikuje med belimi in rdečimi rastlinami, med bogatimi in revnimi … Vse ima svoj namen in svojo vlogo. Vsakdo, ki sprva meni, da je prav on vodja vrta, že kmalu dojame, da se moti. Brez deževnikov, mikroorganizmov, pikapolonic, čebel, čmrljev, ptičev, žab, ježev, kač … ne bo zraslo nič. Na vrtu vedno deluje »vlada naravne enotnosti« – in prav takšno vlado bi potrebovali tudi ljudje.