Piše: Nara Petrovič

Poziv puščavnice Anastazije iz ruske tajge

Živimo v času, ki nam ga oblikovalci javnega mnenja predstavljajo kot obdobje največje blaginje in razcveta. Še nikoli v nam znani zgodovini ni bilo človeštvo deležno tako eksplozivne gospodarske, tehnične in znanstvene rasti. Še nikoli nam ni bila na voljo takšna množica artiklov, uslug in podatkov. Še nikoli nismo potovali tako hitro in tako daleč. Še nikoli nismo mogli neposredno tako množično spremljati dogodkov z vsega sveta, kot jih danes spremljamo po TV-ekranih in internetu.

Po drugi strani pa še nikoli nismo tako hitro drseli proti samouničenju. Ne le k uničenju nas ljudi, ampak k uničenju vsega, kar živi na planetu. Tako vsakodnevno z Zemlje izginja na stotine življenjskih vrst; tisoči hektarjev plodne zemlje se spreminjajo v puščave; umirajo reke, jezera, morja in gozdovi; sami stokamo pod težo vedno novih bolezni, poplav, suš, neurij in potresov. Ampak, saj vse to že vemo ... pa vendar smo do zdaj naredili bore malo, da bi se uprli – ne drsenju, ampak drvenju v prepad.

Vse manj čutimo, da živimo za nekaj svojega, smiselnega, živega, dobrega, zato se sredi razgretega betona in plastike počutimo utesnjeno. Eni bolj, drugi manj vneto iščemo poti nazaj k naravi. V nezavednem nosimo spomin na lepoto življenja v naravnem okolju, v duhu vemo, kaj je naravna etika, zato zmoremo ob pravilno usmerjeni spodbudi narediti korak proč od življenja v umetnem svetu ter proti življenju v naravi.

EKOLOŠKI ODNOS DO OKOLJA

Povsod po svetu je opazen premik v zavesti ljudi. Morda tudi zato, ker je prav v državah, ki so dosegle najvišjo raven materialnega razvoja, največ duhovnega nezadovoljstva; mnogi – tako intelektualci kot preprosti ljudje – se obračajo proč od linearne znanstvene logike k simbolnemu in alegoričnemu pojmovanju vesolja in našega mesta v njem. Od brezosebnega izkoriščanja se preusmerjajo k osebnemu spoštovanju narave.

Takšni premiki so opazni tudi v praktičnem življenju. Čutimo, kako zadušena je naša duša v betonskih mravljiščih, vleče nas na travnik in v gozd. Ni nam vseeno, ali jemo jagode z roba avtoceste ali z roba gozda; ali pijemo klorirano vodo polno pesticidov ali čisto izvirsko vodo. Ni nam vseeno ne zase ne za svet.

Uničevanje okolja se nadaljuje zaradi inercije, ki vleče družbo naprej v smeri tehnološke rasti, pri kateri se ne oziramo dovolj na posledice. Toda vrednote se spreminjajo, prioritete milijonov so se v zadnjih desetih letih korenito spremenile. V sodobnem besednjaku bi rekli, da počasi vzpostavljamo ekološki odnos do narave, dejansko pa samo spoznavamo, da smo okolje hudo umazali, da ne rečem zasvinjali, in bi mu radi povrnili vsaj del prvobitne čistosti.

EKOLOGIJA BREZ POMPA

Ekološka gibanja so aktivna že dolgo, toda v eni državi delujejo na prav poseben način, brez kakršnega koli sklicevanja na ekologijo. Ta država je Rusija. Že v drugi svetovni vojni so se milijoni Rusov začeli vračati na svoje koščke zemlje, ki jim jih je 25 let pred tem v imenu nacionalizacije odvzela boljševiška oblast. Kasneje je, soočena s pomanjkanjem hrane v času vojne, spet začela dodeljevati družinam po 6 arov zemljišča (t. i. dače), na katerih so lahko pridelale zase najosnovnejša živila.

Od takrat se je število dačnikov še samo povečevalo. Tako danes 70 % prebivalstva Rusije obdeluje 8 milijonov ha zemlje in na svojih zemljiščih pridela 40 % ruskega pridelka. Več kot 50 % mestnega prebivalstva ima in obdeluje svoje vrtove oz. ohišnice, s katerih prihaja večina nekaterih kmetijskih pridelkov v državi: 92 % krompirja, 77 % zelenjave, 87 % jagodičja in sadja, 59,4 % mesa, 49,2 % mleka.

Obdelovanje ohišnice ali vrta je tako nevpadljiva dejavnost, da bi ji redko kdo pripisoval posebno ekološko ali celo duhovno vrednost. Toda prav zaradi nevpadljivosti se je lahko nemoteno razvijala in postavila temelje novega preporoda v Rusiji.

Tako masovnega gibanja vrtičkarjev (ki z ozaveščanjem postajajo vse bolj tudi ekološki vrtičkarji) ni nikjer na svetu. Na njihov velikanski pomen je leta 1996 glasno začel opozarjati Vladimir Megre, avtor uspešnic Zveneče cedre tajge, Prostranstvo ljubezni in Kdo dejansko smo? (do zdaj v Slovenščini objavljene knjige iz zbirke Anastazija). Spodbujeni z njegovimi odkritji in z genialnimi idejami puščavnice Anastazije, o kateri piše, se je vse več Rusov začelo vračati na svojo zemljo. Še vedno se vračajo. Tudi iz tujine. Puščajo ugledne zaposlitve, udobna stanovanja, denar, da bi na svojem koščku zemlje začeli ustvarjati tako imenovano prostranstvo ljubezni zase in za svoje potomce.

POMEN GIBANJA ZVENEČE CEDRE

Poglejte primer eksplozije, ki so jo povzročile knjige Vladimirja Megreja: leta 1996 v Rusiji ni bilo nobenega ekološkega naselja, 5. 6. 2004 pa so se konference gibanja Zveneče cedre v mestu Vladimir v Rusiji udeležili predstavniki več kot 150 ekoloških naselij iz 48 od 89 ruskih regij. V osmih letih so se ljudje torej povezali, organizirali in oblikovali cela naselja, ki še naprej rastejo kot gobe po dežju.

Tako se v Rusiji vse bolj konkretno materializira duhovna zavest človeštva – zemeljski raj. Ta raj ni nekakšna od Boga dana ideološka utopija, temveč realna stvaritev milijonov človeških rok. Ljudje so začeli verjeti, da jim ni treba čakati na raj, ki naj bi se spustil po božjih poslancih, ampak da lahko sami že danes začnejo ustvarjati svoj raj. Merilo raja in duhovnosti je življenje – živo velja več kot mrtvo. Zato je vrt, na katerem se bohoti življenje, bolj duhoven od »duhovnih« knjig in razprav.

Z Megrejevimi knjigami so vrtičkarji dobili širši okvir in potrditev svojih pogosto nezavednih prizadevanj in občutkov. Preprosto delo na zemlji postaja višja religija kot obiskovanje svetišč.

ZDRAVJE POSAMEZNIKA IN DRUŽBE

Razlogov za to je veliko. Najlažje in najhitreje jih bom ilustriral s pojmom zdravje. Ekološka naselja, ki združujejo mnoga prostranstva ljubezni, nudijo zdravo okolje za zdrave ljudi. Zdravja družbe in posameznika nikakor ne moremo ločiti.

Bolna družba ne nudi primernega okolja za zdravje svojih gradnikov. Človek za telesno zdravje potrebuje stabilno okolje, kakovostno naravno hrano, vodo in zrak, gibanje v takšnem okolju in stik z živim; za duševno zdravje potrebuje stabilno družino in družbo, nemanipulativno vzgojo in nesugestivno etiko; za duhovno zdravje potrebuje stabilno kulturo, ki ne temelji na dogmatičnih ideologijah in egoizmu, ampak na realnem stiku posameznika s Stvarstvom in Stvarnikom.

Sožitje s stabilnim naravnim okoljem je najboljši temelj celostnega zdravja tako za posameznika kot za ožjo in širšo družbo. Ne le, da nam odpira vrata do zdravja, ampak tudi do večne vesoljne modrosti, pred katero smo se nekoč davno začeli ograjevati z mrtvim predmeti. In prav o tem piše Megre, ljudje pa njegove ideje sprejemajo z vsem srcem in jih tudi udejanjajo.

Če smo tesno povezani s samim virom zdravja (naravo) in če izpolnjujemo svoj namen, ne potrebujemo ne zdravnikov in zdravilcev, ne psihologov in svetovalcev, ne svečenikov in gurujev. Skupni imenovalec vseh bolezni sta strah in kontrola. Človek, ki preseže strahove in se osvobodi zunanje kontrole, ne pozna bolezni, lahko bi rekli, da tudi smrti ne.

SPOROČILO ZBIRKE ANASTAZIJA

Čeprav je Vladimir Megre neuk pisatelj, mu je uspelo seči do ljudi, jim predstaviti holistično filozofijo življenja, ki jim je blizu, ter jih povrhu vsega navdihniti k udejanjanju te filozofije. Megre je vešče opisal harmoničen odnos med človeštvom in naravo ter predlagal ureditev decentraliziranega gospodarstva, sestavljenega iz samozadostnih podeželskih naselij, ki jih nadalje sestavljajo družinska posestva.

V preprostem, vsakomur razumljivem jeziku je ponudil realen načrt za postopno vračanje človeštva k sožitju z naravo ter s tem k zdravemu ravnovesju na vseh ravneh. Prvi korak do tega sožitja delajo vrtičkarji na svojih malih koščkih zemlje; drugi korak je oblikovanje rodovnih posestev, na katerih bodo v naravnem okolju odraščale generacije naših potomcev; tretji korak, ki naravno sledi drugemu, je združevanje takih posestev pod okriljem naselij somišljenikov; postopoma naj bi takšni vrtovi stkali na planetu nepregledno rajsko pokrajino.

Glavni poudarek je na rodovnem posestvu, hektarju zemlje, ki ga država preda družini v trajno last s pravico do dedovanja. To je naravna domovina družine, geopolitična domovina je na drugem mestu, čeprav tudi njen pomen nikakor ni zanemarljiv.

Samozadostne in svobodne družine, ki jih država ne obremenjuje z davki, so zelo močne, zato so podlaga za pravo demokracijo. Današnja družba posamezniku vzame moč in neodvisnost ter mu potem da možnost izbire, medtem ko Vladimir Megre predlaga ureditev, v kateri oblast posamezniku najprej ponudi moč in neodvisnost ter potem možnost izbire. Ker je moč temelj izbiranja in odločanja, lahko le v skupnosti močnih posameznikov zares govorimo o demokraciji.

Da pridemo do raja, za katerega so se začeli nadvse resno ogrevati milijoni naših severnih bratov, nam ni treba narediti nič posebnega – najdemo ga namreč povsod v naravi. Samo umakniti moramo umetne kulise, v katere smo se toliko stoletij zatekali po »varnost«, »udobje«, »napredek«, »znanje« in »družbo«. Težko bi našli konkretnejšo in preprostejšo pot do harmoničnega naravnega okolja (konkretnega raja), kot sta jo predstavila Vladimir Megre in puščavnica Anastazija.