Piše: Dr. Manca Košir

»Dobro počutje, lep in zdrav videz, svežina ter mladost so dandanes ene najpomembnejših vrednot sodobnega življenja, po katerih hrepenimo vsi«, sem prebrala v časopisu. Dvakrat. Dvakrat sem prebrala, ker nisem mogla verjeti, da so ljudje zmožni pisati take traparije. Mladost pač ne more biti vrednota, mladost je kronološko – če že hočete tudi telesno in duševno – stanje človeka.

Človek se  rodi, večina nas potem odrašča; smo  mladi, starejši, stari in zelo stari. Na koncu svoje poti umremo. Ne zato, ker bi bili stari ali bolni ali bi se nam zgodila huda nesreča, temveč zato, pravi zdravnica Rachel Naomi Remen (po njenem modelu in z njenimi navdihujočimi knjigami se zdaj tudi slovenski študenti medicine učijo umetnosti zdravljenja), ker je naše življenje dopolnjeno. Da bi po mladosti hrepeneli vsi, tudi ne drži. Nas je vse več, ki smo srečnejši v obdobju nad petdeset, in nas ni strah staranja. Sprejemamo, da je staranje naraven proces.

Ko me je pred časom Lado Bizovičar povabil v oddajo TLP, me je predstavil s kratico ARS. Sem mu jo pred oddajo kar sama povedala, prav zato, da sem z njo protestirala zoper povzdigovanje mladosti, ki jo želi večina  kozmetične, farmacevtske, estetsko-kirurške pa medijske in oglaševalske  industrije oznanjati kot moralno kategorijo. Kot vrednoto, za katero si moramo prizadevati, da jo uresničujemo, sicer z nami nekaj ni v redu. Figo freško, sem rekla pronicljivemu voditelju, jaz se tega ne grem, jaz sem ARS. Ambasadorka radostnega staranja.

ARS je moja nova »pridobitev«. Še pred desetletjem, ko je Desa Muck v dnevniku za Sobotno prilogo zapisala, da bi se rada starala tako, kot se stara Manca Košir, sem debelo pogleda. Ma kje ona vidi kakšno staranje, sem se glasno čudila med ljubimi ljudmi, ki so mi hiteli zatrjevati, da se jaz res ne staram ipd., kar sodi v obvezni repertuar bližnjih pri podpori svojega človeka. Počasi pa sem le uvidela, da se staram celo jaz! Recimo: moj dragi me je za petdeseti rojstni dan pospremil v trgovino s kozmetiko in mi kupil najdražje kreme  za zrelo kožo, česar pred tem dnem sama nisem storila nikoli. Hvala mu! Do štiridesetega leta sem se v  glavnem mazala samo z navadno Niveo, potem pa kakor kdaj. Od petdesetega naprej imam na polici kar nekaj krem (priznam, priznam, tudi Vichyjevo ta novo za kožo nad 50 preskušam!). Takrat  se je začelo postopno zavedanje o staranju. Ne le kože … In se uspešno nadaljuje. Navajam zadnje rezultate: Ko sem pestovala prvo vnukinjo, me ni bolelo nič. Ko je jokal drugi vnuk in sem ga nosila gor in dol, da bi ga potolažila, me je že bolel hrbet. Zdaj, ko zaradi kolik joka tretja vnučka, in jo včasih nosim ure sem in tja, me boli že čisto vse. Eto – staram se!

Ampak to je tako fajn! Ko ležem razbolelega hrbta in udov v posteljo, sem – srečna. Srečna, ker živim, ker imam krasni hčeri, ker sem dočakala že tri vnuke, ker jih bo moja mama kmalu triindevetdeset, pa je še zmerja čila in zdrava, ker … Včasih sem svoje življenje jemala kot nekaj samoumevnega, zdaj, ko sem starejša, vem, da je dejstvo, da sem, čudež. In milost. Kajti prav lahko me tudi ne bi bilo. Da so na svetu že trije vnuki, je  še večji čudež. Lahko bi bila samo dva ali pa sploh nobeden! Si raje ne predstavljam življenja brez njih. Ker verjamem, globoko verjamem modrim: »Sleherno rojstvo otroka je dokaz, da Bog še ni obupal nad človeštvom«.

Krasno je, da se staramo in začenjamo gledati na življenje z distance, zato se lahko smejemo -- smejemo temu, kar je bilo za nas včasih problem, predvsem pa se znamo smejati same sebi. Me, babe, ki ne tarnamo, kot smo si nadele ime po imenitni knjigi Jean Shinoda Bolen, o kateri sem tu že pisala. Ne moremo več zanositi, ah, kakšnih skrbi smo se otresle! Ne pričakujemo (več) od moških, da nas bodo osrečili – ah, kakšne strašne skrbi smo jim odvzele z njihovih šibkih pleč! Počasi smo se naučile reči eno najpomembnejših besed, ki je v mladosti take babe, kot je moja malenkost, ne bi rekle nikoli. Ne bi izrekle NE, ker bi mislile, da pač moramo reči ja tudi takrat, ko nam duša sopiha: Ne!  Domišljavost, da imamo  brezmejno zalogo življenjske energije in neskončno časa na voljo, je nadomestila skromnost. Vem, presneto dobro vem, da vsega ne zmorem, zato moram delati selekcijo med ponudbo bogatega krožnika možnosti, ki mi jih prinaša življenje. Selekcija je težko opravilo, a njeni učinki so imenitni. Družim se z ljudmi, ki so mi ljubi, s katerimi gojimo enake utopije in drug drugega spodbujamo pri  hoji za njimi. Brez utopij bi človeštvo pobralo! Moramo verjeti, da je mogoče drugače, da je mogoče boljše za vse ljudi in da se na svetu prav zdaj, ta trenutek dogajajo odločilne spremembe, ki   jih podpira vse vesolje. Egoistični, sebični in vase zaverovani ljudje sami zapuščajo ladjo starajočih se žensk, ki stopamo modri starosti naproti.

Ker se ne obremenjujemo z videzom – čeprav nam je ta pomemben, saj smo vendar užitkarice na vseh področjih! – prihranimo kar nekaj energije. Pa denarja tudi! Ne zdi se nam, da je šoping najpomembnejša terapija za nizko samopodobo, in da je nakup dragih blagovnih znamk zagotovilo za družbeno uveljavitev. Ženske, ki smo ARS, smo zadovoljne same s seboj, in nam je malo mar, kaj si drugi o nas mislijo. Vemo tudi, da je manj več, zato omare polnimo z umirjenim tempom, praznimo pa jih s pospešenim. V moji omari, v kateri je tretjina še vedno napolnjena s hčerkinimi oblačili, ni nobene resne toalete, nobene večerne obleke do tal. Kam medijske zvezde obešajo svoja bogata oblačila, le kam? Kje pa živijo, da imajo toliko prostora za obleke? Babe vrste ARS smo založene s knjigami, slikami, rožami – razkošne  obleke pa si z veseljem ogledujemo v trgovinah. Želje po tem, da bi jih posedovale, nimamo. Zato lažje prenašamo dejstvo, da so naši dohodki v dobi, ko smo mnoge arsovke že upokojene, bistveno nižji, kot so bili pred leti. Pa kaj zato! Selekcijo izvajamo tudi pri nakupovanju. Kako se zabavamo, ko se srečamo v trgovinah, kjer prodajajo modne cunjice za nekajkrat nižje cene od tistih, ki jih nadevajo nase  ambiciozne mlade dame in gospe, ki merijo svoj ugled v očeh okolice. Ah, kakšno olajšanje, ko si tega razbremenjen, kakšno olajšanje!

Manca Košir