(Mali princ, Antoine de Saint-Eyupery)

Kdor ni doživel napora potovanja skozi, bi verjetno težko predstavljal, da nas žgoče sonce, samota, zelo mrzle noči, peščeni viharji in fata morgana po eni strani odbijajo, po drugi strani pa privlačijo. Mnogi se že samo ob misli na puščavo zgrozijo in jih ni mogoče pregovoriti za potovanje skozi puščavo. Zanje je pojem “puščava” isto kot “groza”.

Besede pilota in pisatelja Atoina de Saint-Exuperyja, ki smo jih izbrali za ta članek, pa vseeno vzbujajo upanje. Besede so iz knjige Mali princ. To je bilo zadnje delo, ki ga je pisatelj napisal, preden so ga leta 1944 v vojni proglasili za pogrešanega.

No kaj pomeni ta poetični stavek v naslovu? Ali puščava skriva še drugo stran? Verjetno ljudje, ki jih prevzamejo veliki peščeni griči, sanjske barve in neizmerna tišina, iščejo prav drugo stran. To pustolovci, ki jih privlači skrivnost puščave. Kaj pa je ta skrivnost?

Ali je to skrivnost vode, ki priteka iz podzemnih izvirov? Ali niso oaze, majhni barviti svetovi, nastale prav okrog podzemnih izvirov in tokov, kjer dragocena voda , ki prevre na dan iz peska, preživlja številne oblike življenja?

Ali ne premagamo strahu in groze prav zaradi lepote in privlačne moči teh nevidnih vodnjakov? Jezik s katerim se srečamo v delu, pa ima tudi simbolen pomen. Običajno uporabljamo simbol za predstavitev duhovnega vidika nekega procesa ali pojava; za izraženje vsebine, ki se skriva za zunajno podobo. Pojem „ puščava „ je lahko simbol za sušo ali praznino, za pomanjkanje ali zapuščenost. Nasprotno pa predstavlja pojem „izvir „ simbol za življenje, ljubezen, izobilje ali popolnost.

Z duhovnega vidika je svet pojavov svet pomanjkanja, praznine in suše , ker mu manjka Božji Duh-moč. Manjka zavestna povezava z Božjim duhom. Vendar pa Božji duh vseeno sveti v ta svet. V odnosu do sveta ga lahko po eni strani opredelimo, po drugi strani pa je presežen. To pomeni, da ga lahko iščemo, najdemo in spoznamo! V trenutku, ko spet vzpostavimo povezavo z duhom, se suhi in samotni svet prenovi in pokaže v svoji prvotni lepoti.

V vsakem človeku je torej skrivni izvir. Običajno ga prekrijejo odpadki vsakda ega življenja. Ta izvir moramo spet odkriti in ga odkopati, tako da bo voda lahko obilno pritekala. V puščavi življenja lahko tisti , ki so ta izvir spet prebudili v življenje, druge vzpodbujajo, da začnejo tudi sami iskati. Potem dosežejo novo obdobje življenja, v katerem se lahko dvignejo nad vsakdanje muke v puščavi. Nastane nova zavest! Tako kot prvobitni prebivalec puščave natačno ve, kje lahko najde vodo, lahko tudi ljudje poiščejo in izvrtajo duhovni izvir v svojem življenju.

V tem procesu iskalec resnice občuti, kako tesno je povezan z vsemi procesi življenja na Zemlji in v vesolju. Istočasno živi v dveh svetovih : po eni strani je to običajni, zemeljski obstoj, po drugi strani pa nastaja življenje, ki živi, iz skrivnega vira , duhovnega življenja, ki presega zemeljske omejitve. Osebnost je podobna puščavi , ki je brez povezave z duhovnim jedrom prazna, pusta in nezadostna. Šele, ko se v njej prebudi duhovni princip, ko iz izvira spet priteka živa voda, se bo njen mali svet očistil in bo možno resnično življenje v višjem pomenu. Potem postanejo skrivnostne besede malega princa popolnoma jasne in se razodene njihova globina. Puščava je lepa zaradi vodnjaka, ki se skriva v njej.

Pilot in pisatelj Antoin de Sant-Exupery se je rodil 29. junija 1900 v Lyonu, v Franciji. Znan je postal s svojimi deli Južni kurir ( 1930), Nočni pilot(1931) , Veter , pesek in zvezde( 1939) , Polet proti Arasu( 1942), Mali princ ( 1943), je iskal „ resničnega človeka“ . Njegove besede so za osamljenega iskalca resnice, ki ga spremlja v prihodnost,“ ki se počasi rojeva“ , kot „ vodnjak v puščavi „ V Malem princu je napisal: „ Puščavo sem vedno ljubil. Zahajati sipino. Ne videti ničesar , ne slišati ničesar. Vmes pa v tišini vseeno nekaj sveti. „ Puščava je lepa „, pravi mali princ, „zaradi izvira, ki se skriva v njej.“ Bil sem presenečen, ko sem to nenavadno svetlikanje peska nenadoma razumel. Ko sem bil majhen deček, sem prebival v stari hiši in krožila je zgodba, da je v njej skrit zaklad. Seveda ga ni odkril nihče, saj ga nihče ni iskal. Zaradi te zgodbe je imela hiša poseben čar. Moja hiša je skrivnost skrivala v svojem srcu...“ Ja“ , sem dejal malemu princu,“ če gre za hišo, zvezde in puščavo, ni nepoznavna njena lepota!“

Miran Zupančič