Piše: Nika Kozjak v novi Vivi www.viva.si

Za potrebe raziskovalne naloge sem intervjuvala dekle, ki je zaradi motnje hranjenja pri mladi svetovalki z malo izkušnjami obiskovala poglobljeno edukacijsko svetovanje z nekaj malega vpliva gestalt psihoterapije. Bila sem presenečena, ko sem po nekaj minutah ugotovila, da je dekle skorajda slepa in da kljub slabovidnosti obiskuje zahtevno fakulteto, predtem pa je opravila šolanje na zahtevni gimnaziji. Vprašala sem jo nekaj stvari: ne, nima slepih ali slabovidnih prijateljev.

Nikoli ni poznala drugih slepih ali slabovidnih ljudi. No, enkrat se je udeležila srečanja za slepe in slabovidne in, da, takrat se je počutila odlično. Brskala sem naprej in ugotovila, da je bila njena osrednja težava v izraziti socialni anksioznosti. Sploh se mi ni zdelo, da bi šlo pri njej za izrazito motnjo hranjenja, zaradi česar so ji dodelili to svetovalko. In potem svetovalkina zgodba: dekletova socialna anksioznost se je izrazito zmanjšala.

Torej je dobila prijatelje zunaj tega kroga? Ne, samo meni se je bolj odprla. Dobro se počuti v moji družbi. Začela je tudi obiskovati skupinsko svetovanje za motnje hranjenja, česar prej ne bi zmogla. Podpiraš to, da se vključuje v krog slepih in slabovidnih? Ne, na to nisem pomislila. Pa bi morala, po mojem mnenju bi morala. Najlažje se je vključiti v krog sebi podobnih. Svetovalka je priznala, da se sploh ni zavedala, da dekle tako zelo slabo vidi.

Za to gre. Tudi terapevti (svetovalci, edukatorji, psihiatri …) se motijo. Nekateri bolj, drugi manj pogosto. Razsežnost človeškega bivanja je prevelika, da bi pomislili na vse različice izkušenj, ki so se vam pripetile. Torej gre tudi za to, da se vi sami odločite, pri kakšnem terapevtu boste poiskali pomoč, če se pač odločite poiskati pomoč.

Ampak najprej, zakaj bi sploh poiskali pomoč? Nekaj primerov:

• Vaše življenje že dolgo obvladujeta nemoč in žalost; kljub pomoči prijateljev in družine se težave ne izboljšajo.
• Težko opravljate vsakodnevne dejavnosti.
• Ves čas vas nekaj skrbi: pričakujete najslabše, pogosto ste na robu …
• Preživeli ste izrazito travmatično izkušnjo, ki je ne morete preboleti.
• Kar počnete, je škodljivo za vas ali druge: pijete preveč alkohola, jemljete droge ali ste nenehno v konfliktu z okolico in agresivni.

Toda že to, da se vam dozdeva, da potrebujete pomoč, je najbrž zadosten razlog za ta korak.

Ali mi bo pomagalo?
Seveda se takoj zastavi vprašanje: ali mi bo tovrstna pomoč sploh pomagala? Ne morem podati relevantnih informacij, kako je z drugimi oblikami pomoči, obstajajo pa dokazi, da psihoterapija lahko pomaga. Lahko omili depresijo, anksioznost, bolečino, slabost … Čustveno in telesno zdravje naj bi bila tesno povezana; psihoterapija torej lahko izboljša splošno zdravstveno stanje. Obstajajo dokazi, da je večje število psihoterapevtskih srečanj zelo izboljšalo počutje oseb s čustvenimi težavami v primerjavi s tistimi, ki niso obiskovali tovrstnih srečanj. Do 50 odstotkov klientov občuti znatno izboljšanje že po osmih srečanjih, tudi do 75 odstotkov klientov pa po šestih mesecih psihoterapije.

Najprej zaupanje!
Potemtakem ste se odločili, da potrebujete pomoč. Torej ste najbrž v krizi. Že poiskati primernega terapevta se vam utegne zdeti velik korak. Toda to je nujen korak, kajti primeren terapevt je nujen pogoj za dobro okrevanje. Terapevt in klient namreč delata skupaj. Pomembno je, da se ujameta. Terapevtovo znanje, izkušnje in kompetentnost nasploh sestavljajo prvi pogoj, raven vašega osebnega udobja pri delu s terapevtom pa drugega. Izberite terapevta, ki mu zaupate in ob katerem se dobro počutite.

Potem opredelite problem
Toda zahtev, ki jih lahko postavite terapevtu, je vsaj še nekaj. Da jih boste lahko natančno določili, pomaga, če znate dobro opredeliti problem, ki ga hočete rešiti. Vprašajte se tudi, ali morda obstajajo demografske omejitve pri izboru terapevta, ki so ključne za vaše obiskovanje psihoterapije, kot sta denimo terapevtova starost ali lokacija. Ni smiselno, če izrazito fobična oseba obiskuje terapevta v 50 kilometrov oddaljenem kraju, pa naj je ta še tako usposobljen za tovrstne težave.

Različni pristopi
Naslednja stopnja: različnih težav se z različno uspešnostjo lotevajo zelo različni pristopi pomoči. Socialni delavci delajo drugače kot socialni pedagogi, ti spet drugače kot psihologi, vsi ti pa drugače kot psihoterapevti. Tudi psihoterapevti pri svojem delu uporabljajo različne oblike psihoterapije. V grobem poznamo vedenjske, kognitivne, telesne, eksistencialne, humanistične, sistemske in psihodinamske pristope. V zadnjem času so zlasti priljubljeni integrativni pristopi, ki združujejo več pristopov tako, da je psihoterapija čim bolj prilagojena klientovim težavam.

Individualno, skupinsko …
Terapija lahko poteka individualno, skupinsko ali v paru. Precej pogosto terapevt razmišlja v skladu z enim pristopom, uporablja pa tehnike iz drugega pristopa.

Odgovorite si na vprašanja
Joj, koliko informacij hkrati! Toda v vašem kraju verjetno izbira ni tako velika, zato ste lažje opravili izbor in se po začetnem organizacijskem postopku tudi udeležili prvega srečanja. Da, tudi tu si lahko postavite kup vprašanj:

• ali vas terapevt ne obsoja in ima spoštljiv odnos do vas in do tém, ki jih prinašate v terapijo?
• Kolikšna sta njegova izkušenost in znanje, ko gre za težave, kot so vaše? Ali se o svojih kvalifikacijah pogovarja brez težav?
• Je terapevt jasen, ko gre za formalnosti v zvezi s terapijo (cene, način plačila, urnik srečanj)? Kolikšna je cena, ali si jo lahko privoščite?
• Se je terapevt opredelil glede pogojev zaupnosti ter ciljev in načrtovanja zdravljenja?
• Sta se dogovorila o različnih možnostih zdravljenja, o njegovi dosegljivosti zunaj srečanj, o podpori v obdobjih njegove odsotnosti ter o postopkih v nujnih primerih?
• Ali se je terapevt pripravljen pogovarjati o vsaki za vas pomembni zadevi?

Vrnimo se k primeru:
Ker je bila svetovalka izobražena le za delo z dekleti z motnjami hranjenja in tudi ni imela poglobljenih psihoterapevtskih znanj, drugih vidikov dekletovih težav ni mogla videti. Zato se njenega ključnega adaptacijskega problema sploh ni lotila. Dekle pa se ni zavedala, da za svojo obravnavo potrebuje svetovalca, ki poleg vprašanja motenj hranjenja dobro pozna problem slabovidnosti, širše izobraženega psihoterapevta (ki bi se morda lotil tudi vprašanja, ali je njena slabovidnost nemara psihosomatskega izvora). Kljub temu omenjeno svetovanje le ni imelo zelo slabih posledic, saj je svetovalka z dekletom navezala pristen, pozitiven, spoštljiv odnos. Za dobro terapijo je namreč najpomembnejši prav kakovosten odnos med terapevtom in klientom.

Tudi terapevt ni popoln
Vsekakor imate lahko zelo veliko zahtev, vendar vseeno želim poudariti, da to še ne pomeni, da bodite pretirano zahtevni. Včasih namreč tudi nekoliko cenejši in manj izkušen terapevt z nekaj manj licencami lahko pomaga bolj kot nihče, če se le z njim zelo dobro ujamete. Na nekatera od ključnih vprašanj, ki so navedena zgoraj, ga lahko navsezadnje opozorite tudi sami. Da je terapevt dovolj dober, še ni nujno, da je popoln. Ne pozabite, da se tudi terapevti učijo skupaj z vami in da je prav to doživetje lahko za vas čudovita terapevtska izkušnja …

Etika
Vsekakor pa se morate ob vstopu v terapijo zavedati, da se večina terapevtov drži naslednje terapevtske etike:

• Točnost in rednost.
• Namenjanje pozornosti vašim témam: terapevti se izogibajo podajanju številnih informacij o njih samih, da se lahko terapija osredotoči na vaše téme.
• Izogibanje osebnim stikom zunaj terapevtske situacije.
• Zaupnost (izjeme: sum na zlorabo otrok ali druge oblike nevarnosti za vas ali druge).
• Izogibanje jemanju vaših poklicnih/osebnih uslug.

−   Terapevt nikoli ne sme predlagati, se odzivati ali začenjati spolne dejavnosti z vami!

Sodelujeta oba!
Terapevtski odnos je nujno deloven odnos. Ne pričakujte, da bo terapija lahka. Nasprotno, če se vam zdi zahtevna, je verjetno učinkovitejša. Ne pričakujte tudi, da bo vedno težka. Že to, da se v terapevtovi družbi običajno dobro počutite, tovrstna delovna srečanja običajno naredi prijetna.
Verjetno vas zanima tudi to, kako dolgo bo trajala terapija. To je zelo težko vprašanje. Pri manjših težavah je zdravljenje predvidoma razmeroma kratko; zelo verjetno se bo sklenilo po približno petnajstih srečanjih. Pri težjih težavah (kronične in dolgotrajne težave) bo bržkone trajalo dlje, lahko tudi več let. Kakorkoli že, na vas je, kdaj boste zaključili terapijo. Če čutite, da ste dobili, kar ste želeli, to lahko poveste terapevtu in v skladu s tem zaključite terapijo. Dober terapevt bo vašo odločitev spoštoval in se potrudil, da bo v naslednjih nekaj srečanjih sklenil proces. Samo neprofesionalen in neetičen terapevt bo vašo odločitev napadel in vas skušal obdržati v terapiji. V takšnem primeru odidite takoj!
Nika Kozjak

Za dobro terapijo je najpomembnejši prav kakovosten odnos med terapevtom in klientom.