Piše: Maja Južnič Sotlar v Vivi www.viva.si

Gotovo se vam je že primerilo, da ste se znašli na kraju prometne ali kake druge nesreče ali pa zgolj ob človeku, ki je potreboval nujno medicinsko pomoč. Verjetno je bil vaš prvi vzgib poklicati reševalno službo alipo domače rešilca.

Če ste sredi mesta, pomoč praviloma pride hitro, odzivni čas je zgolj nekaj minut. Kako dolge ali kratke so se vam zdele te minute, je bilo odvisno od težavnosti poškodb oziroma stopnje življenjske ogroženosti.

In zdaj si zamislite, da ste ob človeku, ki nujno potrebuje pomoč, vendar ste daleč od bolnišnice ali zdravstvenega doma, zaradi težje dostopnega terena pa bi tudi reševalci do vas potrebovali pol ure ali več. Kaj boste naredili, kako boste ukrepali?

Včasih gre za minute, nemara še manj. Jasno je, da je končni izid v veliki meri odvisen prav od vas, od vaše zbranosti in znanja. Znanja iz osnov dajanja prve pomoči in temeljnih postopkov oživljanja. Znanja, ki smo ga tisti z malce starejšo letnico rojstva pridobivali že v sedmem razredu osnovne šole, vsi pa takrat, ki smo želeli priti do vozniškega dovoljenja. 

Znanja, ki ga osvojimo hitro in ki na terenu utegne pomeniti razliko med življenjem in smrtjo, pravi Primož Velikonja,vodja reševalne službe Kočevje, reševalec, ki je od petega leta starosti vedel, da bo svojo poklicno pot posvetil reševanju človeških življenj. To poslanstvo uresničuje zadnjih petnajst let, zdaj na Kočevskem, ki je terensko eno od najzahtevnejših območij v Sloveniji. 

Prav zaradi tega je oblikoval obsežen načrt reševanja, v katerega ni vključil le reševalne službe, temveč ves zdravstveni dom,policijo in gasilce. Poudarja, da mora biti reševalna služba ustrezno organizirana, kar pomeni, da je vsem občanom dosegljiva približno enako. V praksi je to na tako širokem ter terensko in infrastrukturno raznolikem območju, kot je Kočevska, seveda teže izvedljivo, zato je toliko pomembneje, da pri tem sodeluje čim več ljudi – ne le interventne službe, temveč tudi laiki. 

"Če pride do intervencije na skrajni točki območja, ki ga pokriva naša reševalna služba, denimo v Osilnici, je naš odzivni čas vsaj štirideset minut, zato v primeru srčnega zastoja ne moremo ukreniti ničesar. Naše območje gravitira na ljubljanski UKC, kar pomeni, da za pot do tja potrebujemo še dodatnih 45 minut iz Kočevja. Če prištejemo še čas za oskrbo na kraju dogodka, ugotovimo, da od trenutka, ko nas pokličejo, do takrat, ko pacienta predamo v roke zdravnikom na UKC,minejo štiri ure. 

Zato je nadvse pomembno, kaj se dogaja, predvsem pa, kako hitro človek dobi prvo pomoč na kraju dogodka. Prav zato smo se začeli povezovati s policisti in z gasilci. Lani smo v znanju temeljnih postopkov oživljanja usposobili sto dvajset policistov, ki znajo tudi uporabljati defibrilator. Trenutno imamo tri; eden je na mejnem prehodu Petrina. Tako lahko v primeru srčnega zastoja policisti nudijo ustrezno prvo pomoč z oživljanjem in uporabo defibrilatorja. Seveda sodelujemo tudi s helikoptersko reševalno enoto, ki je na našem območju neprecenljiva."

Ekipe v pripravljenosti vse leto

Na reševalni postaji ni dopustniškega časa. Vse leto sta na terenu dve ekipi, poleg njiju pa še dežurni reševalci, ki so v pripravljenosti doma. "Ekipe so številčno konstantne. Intervencijsko službo moramo organizirati tako, da nemoteno delavse leto. Kot rečeno, zelo dobro sodelujemo z drugimi intervencijskimi službami, s policijo in z gasilsko brigado, ki v Kočevju še vedno deluje naprostovoljni osnovi. 

Prav PGD Kočevje dosega odlične rezultate na tekmovanju iz tehničnega reševanja pri prometnih nesrečah, ki vsako leto poteka v Postojni. Lani so v izredno močni konkurenci dosegli odlično drugo mesto, kar jih uvršča v sam vrh – tako med prostovoljnimi kot poklicnimi gasilci. Pri našem delu so nadvse pomembni zavezniki, saj utegnejo na mesto nesreče ali srčnega zastoja prispeti še pred nami, to pa zlasti velja za policiste," je z več kot zglednim sodelovanjem zadovoljen Primož Velikonja. Doda še, da so policisti v zadnjih nekaj letih zelo veliko naredili za cestnoprometno varnost na kočevskih cestah in s tem pripomogli, da v treh letih niso zabeležili niti ene prometne nesreče s smrtnim izidom. Prej je kočevska magistrala veljala za cesto smrti, na kateri so najvišji davek plačevali motoristi. 

Negotovost na mestu intervencije

Ko se zgodi nesreča ali človeku zastane srce, praviloma zraven ni zdravnika ali reševalca, ampak laiki, ki se znajdejo, kot se vedo in znajo – nekateri bolje, drugi slabše. Kot pravi naš sogovornik, so odzivi zelo različni, vendar se ljudje praviloma odzovejo neustrezno. 

"Največja težava je strah, ki je zasidran v ljudeh. Bojijo se, da bodo ravnali narobe, saj so pozabili osnove temeljnih postopkov oživljanja. Naj se zavedajo, da ni napačnega ravnanja – s tem, ko pristopijo k človeku, ki potrebuje pomoč, mu lahko samo pomagajo ali pa mu celo rešijo življenje, nikakor pa mu ne morejo škodovati, zlasti ne v primeru zastoja srca," poudari Primož Velikonja. 

Pravi, da so za nadaljnjo kakovost življenja najpomembnejše prav prve minute po zastoju. "Reševalci lahko cirkulacijo krvi vzpostavimo tudi pozneje, vendar utegnejo biti takrat možgani že nepopravljivo poškodovani. Če obvladamo temeljne postopke oživljanja, lahko naredimo resnično veliko. Praktične izkušnje so pokazale, da se ljudje, ki nenehno obnavljajo znanje nudenja prve pomoči, v primeru, da se znajdejo ob človeku, ki mu je denimo zastalo srce, odzovejoveliko bolj zbrano in prisebno. 

Zato se borimo za prve minute, ena od naših prednostnih nalog in vlog pa je tudi prenašanje znanja nudenja prve pomoči ter spodbujanja ljudi, da to znanje pridobijo in redno obnavljajo. To znanje pa je – tudi uporaba polavtomatskega defibrilatorja –res tako preprosto, da se ga lahko nauči prav vsakdo."

ABC nudenja pomoči

In kako se ustrezno odzvati, če se znajdemo ob človeku, ki očitno potrebuje pomoč?" Vedno najprej poskušamo ugotoviti, kaj mu ogroža življenje. Če je to huda krvavitev, jo je treba zaustaviti. To obenem pomeni, da je pulz še prisoten in da srce še dela. Če je človek nezavesten in ob tem leži na hrbtu, če ima poškodbo glave, zaradi bruhanja pa morda še zaporo dihalne poti in posledično srčni zastoj, ga postavimo v stabilni bočni položaj. 

Ko pristopimo k človeku, nujno opazujemo njegove osnovne življenjske funkcije. Včasih je veljalo, daje treba otipati pulz, česar pa ne svetujemo več, saj je v preteklosti prihajalo do vse prevečnepravilnih ocen. V velikem razburjenju, ki neogibno spremlja take reševalne akcije, se namreč pogosto zgodi, da zatipamo lasten utrip. 

Vsekakor velja, da je najbolje opazovati dihanje. Če ga ne zaznamo ali če človek lovi sapo, začnemo z oživljanjem. Pri odrasli osebi začnemo z masažo srca. To pomeni stiskanje oziroma pritiskanje na srce. Človek, ki ga oživljamo, mora ležati na trdi podlagi, prsni koš pa se mora ob vsakem pritisku ugrezniti za približno šest centimetrov. Optimalno je, da opravimo od sto do sto dvajset pritiskovna minuto," pojasnjuje sogovornik in doda, da je dobro, če se pri tem izmenjujeveč ljudi, saj se postopek utrudljiv.

Dobrodošla aplikacija iHELP

Zaradi vsega tega Primož Velikonja še kako pozdravlja telefonsko aplikacijo iHELP, inovativno idejo, ki je plod znanja in dela mladega računalniškega strokovnjaka Andraža Ogorevca in njegove ekipe. "Aplikacijo so razvili ljudje, ki so neobremenjeni z medicino, kar je prav občudovanja vredno. Čeprav je še v fazi razvoja, že slutimo njeno veliko vrednost. 

Vsakomur, ki bo imel to aplikacijo na svojem pametnem telefonu, bo pri roki seznam defibrilatorjev, kar je nadvse pomembno, zlasti če nismo v domačem kraju. Poleg tega lahko sprožiš poziv na pomoč pri vseh drugih imetnikih te aplikacije v območju 400 metrov, ki se lahko odzovejo in pridejo pomagat.Povrhu ponuja tudi navodila za temeljne postopke oživljanja. Vse našteto je izredno pomembno in dobrodošlo, zlasti na zahtevnejših terenih, kot je Kočevska," v novi aplikaciji, ki jo omogoča zavarovalnica Adriatic Slovenica, sogovornik vidi same prednosti.