Izjava za medije – Odprto pismo sodelujočim pri projektu protipoplavne zaščite na Savinji

Celje potrebuje protipoplavno zaščito. To mnenje zagovarjata tako stroka kot lokalna administracija in verjetno  tudi večji del mestnega prebivalstva, še zlasti tistega, ki biva ob reki. Včasih je celo moč slutiti, da je vprašanje protipoplavne zaščite povzdignjeno na nivo nekakšne kolektivne dogme, vendar to še zdaleč ne pomeni, da mora biti Celjanom vseeno na kakšen način se ti ukrepi izvajajo.

Dela, ki se v okviru protipoplavne zaščite izvajajo na obrežju in strugi reke Savinje namreč bistveno in daljnosežno spreminjajo obrečni prostor ob Savinji, pri tem pa se posega v naravni prostor, ki predstavlja meščanom Celja mesto oddiha in prostor doživljanja narave. Struga in obrežje Savinje sta zaščitena kot naravna vrednota državnega pomena, kljub temu pa se je težko izogniti občutku, da ta prostor postaja puščava, degradirana na nivo inženirsko-tehnične ureditve in kot se zdi- brez posluha za naravno okolje in njegovo pomembno vlogo za mesto.

Pojavlja se vprašanje ali gradbeni posegi (nasipi, regulacije, čiščenje struge, suhi zadrževalniki) in z njimi povezana dela po nepotrebnem povzročajo škodo v občutljivem in za mesto pomembnem naravnem okolju. Zakaj je potrebna sočasna izvedba kar cele palete ukrepov: izsekavanje obrežja, poglabljanje struge, suhi zadrževalniki in nasipi. Za preprečevanje poplav bi namreč verjetno lahko zadostovali že samo npr. dovolj veliki zadrževalniki v kombinaciji s poglobitvijo struge, tako pa se po nepotrebnem sočasno uničuje rečni ekosistem.

Ali ukrepov res ni možno izvesti na naravi bolj prijazen način, tako kot je to praksa v razvitih družbah, kjer se pomena in kvalitet naravnega okolja bolje zavedajo kot pri nas? Sodobne strokovne ugotovitve in praksa kažeta, da je sonaravno protipoplavno urejanje vodotokov in obrežja možno in izvedljivo, celo z nižjimi stroški kot v celjskem primeru obsežnega čiščenja, izsekavanja, tlakovanja in betoniranja.

Iniciativa za ohranitev in zaščito dreves v meni, da je sonaraven način urejanja možen tudi v Celju- vsaj na nekaterih območjih, zato podajamo svoje mnenje in pozivamo sodelujoče pri projektu k ponovnemu razmisleku, kajti če delamo škodo naravi, jo delamo tudi sebi. Okolje je namreč kompleksen sistem, zato bodo omenjeni posegi zagotovo prinesli s seboj tudi negativne posledice, o katerih pa se v morda nekoliko enoumnem stremljenju h krotitvi rečnega toka ne razmišlja dovolj.

Okoljske institucije, ki jim je bila zaupana naloga varovanja naravnega okolja v okviru izvajanje ukrepov (predvsem Agencijo RS za okolje in Zavod za varstvo narave), želimo opozoriti na problem suše in zniževanja podtalnice, ki sta povezana s pospeševanjem rečnega toka in upadanja vodne gladine zaradi čiščenja in tlakovanja brežine. S krčenjem obrečnega zelenja se uničuje vitalni življenjski prostor za številne živali, vezane na ta specifični ekosistem.

Pereč je tudi problem širjenja tujerodnih rastlin, ki po našem mnenju ni dosledno upoštevan, ali pa se morebitni predpisani zaščitni ukrepi izvajajo mimo dogovora oz. usmeritev za preprečevanje razrasti invazivnih rastlinskih vrst (npr. Japonski dresnik in Ambrozija) na degradiranih območjih. Zavedamo se, da projekt večinsko financira EU, zato je potrebno dela izvajati po strogih predpisih in dogovorih, ki so zajeti v pogodbi o dodelitvi sredstev.

V Celju so dela sicer že v polnem teku, potrebno pa se je zavedati, da predvideni ukrepi zajemajo območje vse do Luč v zgornji Savinjski dolini, zato bi radi opozorili na potencialne negativne posledice, saj je območje del obsežno in lahko naredi vegetaciji, živalim in življenju ob reki nasplošno precej škode. Mogoče lahko skupaj s ponovnim razmislekom zmanjšamo nepopravljivo škodo, ki jo bodo ta dela vsekakor povzročila.

Če je nečesa preveč, življenje ugaša.
Samonikla drevesa in grmi se v naravnih sestojih lepo razumejo in tvorijo ugodne pogoje za rast zelnate podrasti, čistijo tla in vodo, ustvarjajo tudi novo talno kapaciteto za sprejem vode.

Poraščenost območja z drevesi predstavlja izjemno prednost, ker drevesa preprečujejo erozijo vrhnjih plasti zemlje, preprečijo spiranje onesnažil v tleh, zmanjšajo hiter odtok  vode, zadržijo padavine na mestu nastanka (problem meteornih vod), omogočajo stalnost talnih zalog vode, samonikla drevesa in grmi uspešno preprečijo rast tujerodnih rastlinskih vrst.

Obrežna vegetacija pomeni zagotavljanje hrane, zatočišč in gnezdišč za nešteto vrst obvodnih in vodnih živali. Drevesa nudijo tudi zatočišče obvodnim rastlinam, ki so specifične za določene predele. Te senčijo in hladijo vodotoke, filtrirajo sedimente in onesnažila, protierozijsko stabilizirajo rečne bregove in prispevajo k retenziji tal. Debla in veje dreves, ki jih je reka prinesla ali odnesla naprej, so naravna ovira hitrega toka reke.

Naravna nesreča je poleg poplav tudi suša (pogoj za razglasitev naravne nesreče je 0,3 promila načrtovanih prihodkov državnega proračuna). Lanska neuradna škoda na kmetijskih površinah je znašala 130 mio €, če o neocenjeni škodi v naravi ne govorimo. Lanska vodna zaloga je bila tako nizka, da so v višje ležeče kraje vozili cisterne s pitno vodo že konec februarja, razglašena je bila požarna varnost. Že od leta 2003 se ukvarjamo z rekordnimi primanjkljaji pitne vode, ker padavine navlažijo le površinski sloj. Takrat se je tudi pospešeno začela nenadzorovana sečnja dreves in  hitra gradnja ne glede na prostor. Drevesa namreč s svojimi koreninami „luknjajo“ talne plasti in omogočajo dežju, da se vpije v tla in jih napolni, voda ne odteče po površini. 

Golosek obrežja in obrežnih platojev je izpostavljena površina, kjer se bo namesto samoniklih dreves, razvijal japonski dresnik, ki je bil prvič opažen v Celju. Celje se tako ponaša še z eno neslavno priponko. Spremenjen videz krajine in negativen vpliv dresni na biotsko stanje se lahko spremeni le z zasaditvijo primernih drevesnih vrst na vseh „uničenih“ področjih, premišljenimi posegi v prostor ter takojšnjo ustavitvijo sečnje obrežnih dreves in dreves v notranjosti rečnih in potočnih korit. V nasprotnem primeru, pozdravljena rozga, ambrozija in japonska dresen, nasvidenje slovenska naravna pestrost.

Prosimo za odgovore in pojasnila na naslednja vprašanja:

- zakaj za območje Celja ni bil izdelan DPN- državni prostorski načrt? Izdelan je namreč DPN, ki pa obsega območje od Luč do Levca, naprej pa ne! 

- zakaj se tako invazivna dela izvajajo zgolj na podlagi PGD (projekta za gradbeno dovoljenje)? PGD se potrebuje npr. za postavitev malo večje lope, ne pa za tako obsežne posege.

- zakaj javnost ni bila bolj temeljito in prej obveščena o teh posegih? Predstavitev je bila komaj kak teden pred pričetkom del, pa še tam ni bilo možno podati uradnih pripomb. 

- zakaj niso bile organizirane delavnice na temo obrežnih ureditev z lokalnim prebivalstvom. ?

- zakaj je izvajalec del posekal drevesa, če to marsikje sploh ni bilo potrebno za izvedbo ureditev?

- kako so lahko dovoljeni posegi v zaščiteno območje naravnih vrednot državnega pomena in kakšna je vloga ZVN- Zavoda za varstvo narave v Celju?

- kako se namerava preprečiti vnos invazivnih in tujerodnih rastlinskih vrst na degradirana območja?

CIVILNA INICIATIVA ZA OHRANITEV IN ZAŠČITO DREVES V CELJU

Predsednik Alpe Adria Green
Vojko Bernard