Ob zaključku slovenskega filmskega festivala LIFFE smo se s Simonom Popkom, programskim direktorjem festivala, pogovarjali o evropskem filmu, njegovi prihodnosti in vlogi evropskega programa za podporo evropske kinematografije MEDIA pri njegovi prepoznavnosti, pa tudi o tem, katerih filmov letošnjo zimo preprosto ne smete zamuditi.  

Evropska unija s programom MEDIA podpira evropsko filmsko industrijo, ob dvajsetletnici programa pa je zagnala tudi program MEDIA Mundus, ki bo med drugim pripomogel k prepoznavnosti evropskih filmov v svetu. Kako prepoznavni so po vašem mnenju evropski filmi v svetu in kakšni bodo po vašem mnenju učinki novega programa?

Podatkov, kako učinkovit je program MEDIA Mundus, nimam. Vem pa, da je program MEDIA v zadnjih 20 letih naredil zelo veliko, saj podpira festivale in distribucijo evropskega filma. Mislim, da je bil to poglavitni razlog, da Hollywood v tem času ni v celoti dominiral v kinodvoranah, še posebej v manjših državah, z izjemo Španije in Velike Britanije, ki imata izjemno močni tradiciji evropskega art filma v kinih. Brez podpore bi film v številnih državah v celoti vegetiral in tam bi bila koncentracija ameriškega oziroma hollywoodskega filma tako močna, da evropskega filma sploh ne bi prikazovali.

 Pri nas se to zelo pozna v zadnjih sedmih ali osmih letih, ko so distributerji ugotovili, v čem je glavna prednost programa MEDIA. V 90-ih letih slovenski distributerji niso dovolj izkoriščali programa . Danes  pa prihaja do nenavadne situacije, da je zaradi podpore programa odkupljenih že preveč filmov, tako da imajo distributerji,  težavo zagotoviti, da se  filmi tudi dejansko odvrtijo  v kinu. Letos smo imeli za LIFFE in kasnejšo distribucijo odkupljenih približno 35 filmov, samo kakih 20 pa jih bodo kasneje predvajali v Kinodvoru. 

Film je odličen medij za spoznavanje kulturnega bogastva in izročila drugih narodov. Androulla Vassiliou, evropska komisarka za izobraževanje, kulturo, večjezičnost, mlade in šport, je na festivalu v Cannesu celo poudarila, da je film izrednega pomena za izgradnjo skupne evropske identitete. Lahko po vašem mnenju film vpliva na to, da se počutimo bolj povezane z drugimi evropskimi narodi, da se zavemo skupne evropske identitete?

Filmi, ki poskušajo ustreči vsem okusom in vsem evropskim kulturam, so ponavadi najslabši filmi. Temu nekoliko slabšalno rečemo »evro puding« – producenti pridejo iz vseh vetrov, film je češkega izvora, ima še slovenskega, nemškega, irskega, norveškega in poljskega koproducenta. Vsak hoče, da se v filmu vidi del njihove kulture, da se mešajo igralci, da so  prisotne različne lokacije snemanja. To navadno prinese zelo slabe filme. Seveda imajo dober namen in so občinstvu lahko celo zelo všečni, a z umetniškega in estetskega vidika so to lahko zelo povprečni filmi.

Primer takšnega filma, ki je bil letos na sporedu v Kinodvoru, je film Koncert, ki pa je bil pri občinstvu  zelo uspešen. Zasledil sem podatek, da gre za najuspešnejši film, podprt s strani programa MEDIA, videlo ga je največ gledalcev. V tem smislu je program zelo uspešen, vendar pa je to film, ki ni bil na nobenem festivalu. Seveda pa moramo vedeti, da MEDIE ne zanima kakovost filma, zanima jo zgolj prisotnost evropskega filma. To je verjetno največja pomanjkljivost programa. To se plastično odraža pri razdelitvi sredstev za filmsko distribucijo.

Ugotavljam, da do sredstev programa MEDIA pridejo večinoma  najbolj komercialni filmi, ki niti ne bi potrebovali podpore programa, medtem ko nek majhen, zelo kakovosten film, neka intimnejša stvar, do sredstev sploh ne pride. Da film dobi sredstva, se mora izoblikovati skupina distributerjev iz vsaj petih različnih evropskih držav. Če se jih pet ne najde, izpadejo iz igre zaradi močnejših filmov z večjimi skupinami distributerjev. Meni se je to dogajalo, ko sem kupoval filme za Cankarjev dom.

Za Man on a wire, angleški dokumentarni film, ki je prejel celo oskarja za najboljši dokumentarni film, sredstev nismo dobili. Zakaj ne? Ker to ni bil produkcijsko močan film, deloma pa tudi zato, ker je bil dokumentarec, ti pa so v osnovi obravnavani kot dela, ki ne morejo nagovarjati širšega občinstva. Kar je škoda. Program sicer vsi pozdravljamo, ker je zelo koristen, vendar se mi je zgodilo, da za štiri filme, ki sem jih kupil in pri katerih sem računal na sredstva Medie, teh nisem dobil. 

Kakšno podporo Evropske unije bi si vi še želeli? Kaj še bi lahko prispevalo k razvoju evropskega filma?

Evropska komisija bi se morala bolj angažirati pri distribuciji – da najbolj evidentno komercialni filmi ne bi bili upravičeni do sredstev za distribucijo. Mislim, da filmi znanih režiserjev, kot so Lars von Trier, Pedro Almodovar in Mike Leigh, ne potrebujejo podpore programa. Program bi zato moral poskrbeti za enakomernejšo porazdelitev sredstev.

Mi smo sicer majhen trg in lokalni distributer dobi za distribucijo Almodovarjevega filma nekje med pet in osem tisoč evrov, za distribucijo na 40-milijonskem poljskem trgu pa distributer dobi tudi več kot 200.000 evrov. To so zneski, s katerimi ponekod film posnamejo. Znotraj programa je na tem mestu gotovo še veliko rezerve. 

Kljub dobri obiskanosti ljubljanskega in drugih filmskih festivalov v Sloveniji, bogati ponudbi ljubljanske Kinoteke in Kinodvora ter dejavnostim Art kino mreže po Sloveniji še vedno velja, da ljudje, z izjemo priljubljenih evropskih režiserjev, kakršna sta recimo Almodovar in von Trier, dajejo prednost ameriški "popcorn" filmski produkciji. Je po vašem mnenju krivo pomanjkanje filmske kulture ali razlog tiči kje drugje?

Obisk art filmov izven Ljubljane po mojih podatkih ni najboljši. Dejstvo, da obstajajo kinodvorane tudi izven Ljubljane, pa je že samo po sebi izredno pozitiven znak. V zadnjih desetih letih so bile na primer vse mestne kinodvorane v Ljubljani zaprte. Film je tako izgubil pomemben delež ljudi, ki bi hodili v kino, če bi si le imeli kaj ogledati. Gre za ideološki princip. Nekateri ljudje enostavno ne stopijo v multipleks in ne zahajajo v velike nakupovalne centre, če jim ni treba Posledica tega je tudi uspešnost festivala LIFFE.

Publika, ki bi sicer hodila v kino, je med letom tako podhranjena, da komaj čaka festival, ki ji enkrat letno pripelje filme, ki jih sicer ne more videti. Mislim, da je Ljubljana tako veliko mesto, da bi s tremi mestnimi kinodvoranami lahko imela spodoben obisk. Odprli so sicer Kino Komuna, vendar dvomim, da bodo dobili občinstvo, če bodo nadaljevali s filmsko ponudbo v slogu otvoritvenega filma (ta je bil Johnny English).

Prihaja  do absurdne situacije – vrtijo film, ki je na sporedu tudi v multipleksu, vendar pa občinstvo iz multipleksa ne bo obiskalo predstav v centru mesta. Po zaključku festivala imamo spet podobno situacijo – že v času festivala sta se v multipleksu začela predvajati dva filma s festivalskega programa, otvoritveni Policist in Almodovarjev Koža, v kateri živim, ki ju ne morete videti v mestnih kinodvoranah.

Logično bi bilo, da igrata v Komuni, kjer mislim, da bi imela oba precej večji potencial za dober obisk. V Kinodvoru so letos uvedli sekcijo »za zamudnike«, kjer vrtijo kakovostne filme, ki so bili predvajani v multipleksih. To so tudi hollywoodski filmi, vendar premorejo toliko kakovosti, da si jih želi videti tudi art občinstvo. Vsi so napolnili dvorano, saj ljudje čakajo, da jih bodo videli tudi v centru mesta, izven multipleksa. 

Na letošnjem LIFFu je bil v  programskem sklopu Fokus predstavljen mladi grški film. Je to čisto strokovna, programska odločitev ali ste želeli, da film opozarja tudi na trenutno družbeno-politično situacijo?

Oboje. Šlo je za splet okoliščin. Verjetno grškega filma ne bi vrteli zgolj zaradi krize, če bi bili izdelki slabi. Lani je na festivalu zmagal prav grški film Podočnik , ki je bil nekaj novega. Že od začetka leta se okrog mladega grškega filma ustvarja pozitivna energija, ni pa še doživel mednarodne eksplozije. Zato sem vesel, da smo se osredotočili prav na te filme. So zelo kakovostni, nevsakdanji in nenavadni. Nekateri so unikatni in prepričan sem, da takšnih filmov še nihče ni snemal. Fino je, če se stvari poklopijo. Grčija je zardi trenutne  slabe ekonomske situacije sicer imela nekaj več pozornosti, kar je seveda dobro tudi za obisk predstav.  

Zimski večeri so kot naročeni za oglede filmskih projekcij. Lahko našim bralcem svetujete, katerih pet evropskih filmov, ki ste jih zavrteli tudi na LIFFu, si morajo to zimo nujno ogledati?

Gotovo si morajo ogledati grški film Attenberg, ki bo februarja na sporedu v Kinodvoru. Tudi von Trierjeve Melanholije in Almodovarjeve Kože, v kateri živim ne smejo zamuditi. Prvi bo na sporedu decembra, drugi se že vrti. Meni zelo ljub je francoski film Sneg na Kilimandžaru, (mimogrede: film je prejel nagrado Evropskega parlamenta LUX),  za katerega pa še niso znani datumi predvajanja. Zelo dobro sprejeta je bila tudi Sramota Steva McQueena, ki sicer še nima distributerja, sem pa skoraj prepričan, da bo film odkupljen. 

Vir: www.euekspres.eu