SKUPINSKI INTERVJU Z DR. EDWARDOM DE BONOM IN NJEGOVIMI OBOŽEVALCI

ŠEST KLOBUKOV RAZMIŠLJANJA

Ljudje glede na svoje osebne značilnosti običajno dobro uporabljajo nekatere klobuke: analitično razmišljanje, kreativno razmišljanje... Kako uravnotežiti vse te barve, da bi nam vse koristile?
Zelo pomembno je, da klobukov nikoli ne uporabljate kot sodbo: »on je črn klobuk«, »ti si zelen klobuk«. Nikoli! So smeri, v katero v nekem trenutku pogledamo. Kot bi gledal proti severu, vzhodu…

Nadalje, eden od problemov psihologije je, da je obsedena z merjenjem: ti si v tem kvadrantu, ti si v onem, ti si kreativen, ti si takšen... Ljudje postanejo prepričani, da je to vse, kar so. Da so kreativni in se ne znajdejo s številkami ali podobno. Klobukov ne smete nikoli uporabljati, da bi sodili o ljudeh. Rečete samo: »Zdaj gledam v smer rdečega klobuka,« ali »Zdaj gledam proti rumenemu«.

Za klobuki se skriva fiziološka razlaga. Zamislite si antilopo v afriški savani. Zasliši zvok v travi. Nemudoma se v njenih možganih iz hipotalamusa sprosti kemikalija, ki aktivira vse živčne celice, da spravi telo v beg. Čim se pojavi lev, antilopa zbeži. Pri levu pa se, čim vidi svoje potencialno kosilo, sprostijo vse kemikalije, ki se ukvarjajo s hrano, da lahko steče za antilopo.

Z drugimi besedami, v možganih so kemikalije, ki senzibilizirajo v skladu z razpoloženjem. Če hočeš vse naenkrat, končaš z zmedenostjo ali z negativnim vidikom. To je fiziološki razlog, zakaj je nekaj takšnega, kot so klobuki, ki ločijo naše razmišljanje, nujni.

Ali vrstni red klobukov manipulira rezultate razmišljanja?
Vrstni red je samovoljen. Obstaja nekaj priporočil, kot je ta, da uporabljaj rumenega pred črnim – če boš uporabil obratni vrstni red, boš pri črnem videl veliko slabega in se ne boš dovolj potrudil, da najdeš prednosti.

Ni fiksnega vrstnega reda. Klobuki dovoljujejo ljudem, da v celoti raziščejo predmet razmišljanja. Lani mi je Nobelovec za ekonomijo, mislim, da je bil Joe Stiglitz, povedal, da so prejšnji teden na vrhu ameriškega gospodarstva uporabljali Šest klobukov. Zadevo raziščeš veliko bolj celovito.

Drug moj trener trenira poroto na sodiščih v New Yorku. Uporabljajo Klobuke in odločitve so sprejeto  enoglasno in zelo hitro. Sodniki so bili tako prevzeti, da v vsaj treh ameriških državah lahko zahtevajo, da se porota izobrazi iz Klobukov. To je prva sprememba porotnega sistema v več kot tisoč letih.

Ne manipuliraš. Pri argumentiranju, v prepiru ves čas manipuliraš. Pri Šestih klobukih ne. Daješ ljudem možnost, da izrazijo svoje prepričanje v skladu s posamezno smerjo razmišljanja. Na primer, da razmišljaš pod zelenim klobukom. Če nisi preveč kreativen, si postaviš kot izziv, da razmišljaš kreativno.

Ne sediš v tišini. Ljudje ne sedijo radi v tišini. Potrudiš se. Podobno pod rumenim klobukom. Predstaviš prednosti, če ti pa ideja ni všeč, si tiho. Ljudje niso radi tiho. Potrudijo se. Ljudje se trudijo, da uporabijo vse smeri v svojem razmišljanju, da se ne zataknejo v enem položaju.

Kako hierarhija v organizaciji vpliva na proces razmišljanja? Naj vam dam primer. Sem na sestanku s svojim šefom. Gre za njegov projekt. Uporabim rdeč klobuk in rečem, da mi projekt ni všeč. Potem uporabim črn klobuk in najdem več slabih stvari na projektu. Kako to vpliva na moj odnos po sestanku? Kot ljudje si bolj zapomnimo čustva in negativno, ter to jemljemo osebno.
Mislim, da morate stvari predstaviti zelo jasno. Ne bi se zelo potrudil za črn klobuk. Saj ste že rekli, da niste zadovoljni s projektom. Prav tako pod črnim klobukom ne bi rekel, da je ideja zanič, raje bi rekel, da nisem čisto prepričan.

Pod črnim klobukov jasno predstavite razloge, zakaj vam ideja ni všeč. Tako kot ko razmišljate kreativno, tudi ne rečete, to je novo, to je kreativno, ampak jasno predstavite prednosti. Lahko bi pod rdečim klobukom rekli, da niste čisto prepričani. Ko imam črn klobuk, bi jasno in logično predstavil, zakaj ga uporabljam.

Če pa res ne marate svojega šefa, bi lahko tudi rekli: »Če bi bil na drugem sestanku in bi se zgodila podobna situacija, bi pod črnim klobukom dejal naslednje…« 

RAZMIŠLJANJE V PODJETJIH

Ali imate kakšne izkušnje pri implementaciji vaših tehnik v podjetju? Ali dvignejo promet in profit?
Mnogo podjetij uporablja moje tehnike. De Pont v ZDA, IBM, Hewlett Packard, Citi Bank, Bank of Amerika… Poročajo dobre rezultate in mnoge spremembe. Močan primer je Nokia. Finsko podjetje, ki je delalo stavbni les in papir. Odločili so se, da bodo delali mobilnike. Čisto na začetku svoje poti so me povabili v Helsinki. Spregovoril sem celotni skupini, takrat je bilo samo 70 ljudi.

En dan sem jim govoril o ustvarjalnosti, o tehnikah lateralnega razmišljanja. Kot rezultat tega so rastli in rastli. Zdaj so največji na svetu in imajo 34 % delež svetovnega trga mobilnikov. In to v državi, ki ima 5 milijonov ljudi in nobene tradicije elektronike. Toda odločili so se, da bodo kreativni, in so postali. Po enem dnevu treninga.

Kaj se zgodi, če pridete v podjetje trenirati nekatere, drugih pa ne? Ali je tistim, ki niso bili trenirani, lateralno razmišljanje motnja, nadloga?
Običajno se zgodi, da začnejo, če je za to motiviran vodilni človek. Če ne, rečejo, da oni tega ne potrebujejo, ker so zelo kreativni. Morda res. Povedal vam bom res močno zgodbo. Imel sem seminar v New Delhiju. Na koncu je vstal človek in rekel, da je v 70. potoval v London, ko je bil študent.

Njegovo letalo je bilo preusmerjeno v Pariz. Pohajkoval je po letališču in v knjigarni kupil mojo knjigo The Mechanism of Mind (1969). Trideset let jo že nosi v aktovki. Takrat je imel tri dolarje v žepu, danes ima tri milijarde dolarjev. Rekel je, da je to v 80 % zahvaljujoč moji knjigi. Takšne zgodbe, kako jim je spremenilo življenje, mi posamezniki nenehno sporočajo.

Ko se podjetje ali organizacija odloči implementirati vaše tehnike, kako to običajno deluje? Ali izobrazite vrhnjo upravo in oni potem izobražujejo naprej, ali delate v valovih? Kaj je običajno?
Običajno se zgodi, da je nekomu od vodilnih ideja všeč in on/a organizira. Brez tega je težko. Ljudje, ki so bili na treningu, postanejo trenerji in trenirajo v podjetju – vodstvo in druge.

Veliko sem delal v Du Pontu. Vzpostavili so Center za kreativnost, imenovali so človeka na položaj član uprave za kreativnosti ('chief creative officer'), h kateremu gredo ljudje z idejami, da jih nekdo posluša. Če je interes, se zadeva zgodi. Ljudje, ki so v podjetju, trenirajo druge v podjetju. To je idealna slika.

Po 2. svetovni vojni je Deming šel na Japonsko in začel gibanje popolne kakovosti. Ali imamo zdaj podobno: de Bono je šel na Kitajsko in v Indijo ter začel gibanje kreativnega razmišljanje, zahodni svet pa je spet zaostal? Je to enaka situacija?
Obstaja možnost, da. Kitajska je zelo odločna: če se nekaj odloči storiti, to res naredijo. Obstaja možnost, ne nujno močna. 

Marsikaj se je spremenilo z uporabo vaših tehnik lateralnega razmišljanja. Lahko daste kaj primerov?
Nekoč sem se pogovarjal s skupino ekologov v Kaliforniji, 500 ljudi v sobi. Rekli so, da imajo probleme s tovarnami, ki puščajo za seboj onesnaženo vodo, ljudje nižje toka pa trpijo zaradi tega. Uporabil sem tehniko provokacije. Rekel sem PO (beseda, ki pomeni provokativna operacija in sem jo jaz izumil) tovarna je postavljena nižje toka od sebe.

To zveni precej nemogoče, kako je lahko podjetje na eni točki in hkrati nižje na toku reke? Iz tega pride zelo preprosta ideja, ki smo jo uzakonili v 13 državah. Če uporabljate reko pri proizvodnji, mora biti vaš vnos v proizvodnjo nižje na reki, kot je vaš izmet, torej ste prvi, ki uporabljate svoje lastno onesnaževanje. Preprosta ideja, ki pa je zahtevala 50 let, da se je nanjo kdo spomnil.

Naslednja je za Shell Oil v Londonu, ki so uporabljali tehniko spodbijanja (challenge). Rekli so, da se že 80 let črpa nafto navpično. Rekel sem, zakaj je ne bi vodoravno. Odgovorili so, da ne morejo, ker sveder ne dela pod kotom. Rekel sem, da lahko, če uporabijo hidravlično glavo. Danes skoraj vsi črpajo nafto na ta način, ker dobijo tri- do šestkrat več nafte. Norveški Statoil ima eno črpalko, ki se vije horizontalno deset kilometrov v dolžino. Mnogo je primerov, ki jih delamo na enak način samo zato, ker si nismo rekli, mogoče obstaja drugačen način, boljši način, da isto naredimo.

Še ena ideja, ki sem jo predlagal za nogomet. Če je pri nogometu neodločeno, igrajo podaljške. Če je še vedno neodločeno, streljajo enajstmetrovke. Enajstmetrovke niso pravične, ker so odvisne od sreče, ali pa ima ekipa nekoga, ki mu gredo dobro od rok. Mislim, da je veliko bolje, da med tekmo vsakič, ko se vratar dotakne žoge, ta ekipa dobi minus eno točko. Če je konec tekme, rezultat pa neodločen, zmaga tisti, ki ima manj minus točk. To ima dva učinka: nogometaši bolj napadajo in to  odseva, kaj se med tekmo dogaja. Za to idejo je precej zanimanja. Veliko stvari lahko izboljšamo…

Povedal vam bom še eno šaljivo zgodbico. Nekoč sem bil na Kitajskem. Vprašal sem jih, če vedo, zakaj je tam toliko Kitajcev. Niso vedeli, zato sem jim pojasnil. 58 % Kitajcev nosi očala. Vprašal sem jih, kaj se je dogajalo, preden so v 14. stoletju izumili očala. Pred tem je bilo še veliko stoletij. Očitno so se vse grde ženske lahko poročile. Zato je na Kitajskem toliko ljudi. Danes rečem »vsi grdi moški«, ker se včasih ženske počutijo užaljene.

Obstajajo tudi vaše ideje, kako spremeniti demokracijo, kako zmanjšati kriminal, kako umiriti spor med Izraelom in Palestino.
Eden od problemov demokracije je, da je opozicija ves čas negativno nastrojena. Sprememba bi bila, če bi bilo na primer 60 ljudi v vladi in 40 v opoziciji, imeli pa bi še 30 sedežev, kjer ne bi nihče sedel, ampak bi zanje glasovali z javnomnenjsko raziskavo. Če bi opozicija želela sprožiti predlog za nov zakon in bi to bilo 70 % javnosti všeč, bi lahko uzakonili. Z drugimi besedami, javnost bi upoštevali kot dodatno stranko in opozicija bi postala pozitivna in konstruktivna.

V Južnoafriški republiki imajo ogromno kriminala. Pri 25 milijonih ljudi imajo 30.000 umorov na leto. Za primerjavo, v celotni Indiji, ki ima 1,2 milijarde ljudi, se zgodi 32.000 umorov letno. Vprašali so me, kaj naredijo s to množico nasilnih mladih moških. V islamskih državah bi jim verjetno odrezali roke ali kaj podobnega.

Predlagal sem jim preprosto rešitev: injekcijo depo-progestina, ki drži šest do sedem mesecev. Zrastejo jim prsi, ne morejo se ljubiti, prijatelji se norčujejo iz njih. Oblasti so dejale, da bi nasilneže to resnično prestrašilo. Ne vem, ali so poskusili ali ne.

Še zadnji primer. V politiki je preveč ocenjevanja namesto oblikovanja poti naprej. Ena rešitev za Palestino in Izrael bi bila, da bi vse države, ki so vzpostavile državo Izrael, letno dale Palestini tri milijarde dolarjev na leto. A vsakič, ko bi Palestina ustrelila raketo nad Izrael, bi izgubila 50 milijonov dolarjev. Hamas ne bi bil več herojski, ampak nadležen. To je primer razmišljanja, ki je usmerjeno naprej. A oblikovanje rešitev ni del razmišljanja starih Grkov, ki smo mu podvrženi.

IDEJE ZA SLOVENIJO

Bili ste v Združenih narodih in predstavili ste jim idejo Palače razmišljanja. Niso je sprejeli. Zakaj je pomembno, da obstaja. Ali obstaja možnost za Slovenijo?
Odgovor je da. Tisti gradič na hribu, ki se ga vidi z vse Ljubljane, bi bil čudovita Palača razmišljanja. Gre za to, da bi nekje na svetu bila platforma za razmišljanje, vir idej, prostor za organiziranje sestankov o svetovnih problemih in slej ko prej bi različne države povabile mislece – ne predstavnike, ampak mislece – da sodelujejo v diskusiji. Res obstaja potreba. Ker obstaja matematična potreba po novih idejah.

Živimo v toku časa. Informacije prihajajo. Običajno dodamo nove informacije k starim. Pride pa čas, ko je dovolj informacij, da na novo sestavimo zadevo, o njih drugače razmišljamo, naredimo nov koncept. Gre za matematično potrebo, ki se ne uresniči, če samo kopičimo nove informacije.

Moramo se obnašati resnejše, ne pa da mislimo, da se ideje itak vedno zgodijo same od sebe, samo prisluhniti jim moramo. Ne, moramo jih sprožiti. Podjetjem rečem, da se morajo do idej obnašati enako resno kot do pravnih ali finančnih zadev. Ne sme iti za naključje.

Imam občutek, da imamo v Sloveniji veliko idej, težavo pa imamo z izvedbo teh idej. Kako bi se lahko izboljšali pri izvedbi?
To je težava, ki jo imajo vsi: kako doseči, da poslušajo idejo, da nanjo reagirajo. Ne obstaja preprosta rešitev. Ena od nalog Palače razmišljanje je, da sprejema nove ideje in objavlja najboljše. Na to ni lahkega odgovora. Nekatere ideje so nesmiselne, nekatere so dobre, ampak njene prednosti niso tako odlične, nekatere so odlične, a zahtevajo veliko časa, da jih preizkusimo…

Najbolje je, da objavimo ideje in ljudje potem rečejo: »Zakaj ne bi tega storili. To je smiselno.« Nevarnost pri tem je, če je ideja od nekoga, ki bi želel z njo zaslužiti. Potem je ne želi objaviti. Težko vprašanje je to, nima lahkega odgovora.   

V Sloveniji je še vedno polarizacija med levimi in desnimi strankami. Zato ne izkoristimo vsega svojega gospodarskega potenciala. Kako bi vi rešili to težavo?
Čas jo bo rešil. To se zgodi v mnogih državah: pri strankah, ki so bile leve in desne, se vse manj loči, kaj sploh hočejo. Traja, bi pa se potrudil poudariti, da stvari niso tako različne. Razlika na leve in desne, ki je bila veljavna pred sto leti, ni več veljavna.

RAZMIŠLJANJE V JAVNEM SEKTORJU

Slišal sem, da ne zaupate politikom. Zakaj ne?
Ne gre za to, da niso vredni zaupanja. Dal vam bom primer. V Veliki Britaniji sta obe osebi, ki tvorita koalicijo, David Cameron in Nick Clegg, v politiki že vse življenje. S politiko sta se začela ukvarjati, ko sta bila študenta in je nista več zapustila. Mislim, da je eden od njiju preživel pol leta na televiziji, to je pa to.

Zelo sta postala spretna v političnih igricah, kako biti izvoljen in podobno, nimata pa nobenih izkušenj z realnega življenja, nikoli nista vodila ljudi, nikoli nista naredila ničesar konstruktivnega, povzročila, da se je kaj zgodilo. To postaja trend po vsem svetu. Delno je podobno z Barackom Obamo, v Avstraliji. Ljudje postanejo spretni politiki, uspejo biti izvoljeni, toda nimajo izkušenj za realni svet in ne znajo se ukvarjati z ljudmi.

Kaj pa javni sektor? Pogosto slišimo, kako je neučinkovit. Ste kdaj delali zanje?
Prav imate: javni sektor na splošno misli, da ne potrebuje kreativnosti, ne tako kot je to v poslovnem svetu. Pa jo, še posebej v poenostavitvi postopkov, kot sem že omenil, in v zagotavljanju dodatne koristi. Država, v kateri je bil javni sektor zelo odziven, je Singapur.

V javni upravi v Singapurju ne moreš napredovati, če nisi bil na mojem seminarju. Ustanovili so enoto za pospeševanje. Če nekaj traja predolgo, greš v enoto za pospeševanje. Oni se bodo v tvojem imenu potrudili pospešiti zadeve. Zelo so odzivni.

DE BONO OSEBNO

Ali je bil v vašem življenju kak poseben trenutek, da ste začutili, da morate učiti kreativno razmišljanje, ali pa je to v vas od otroških let?
Izhajam iz medicine in psihologije. Kot zdravnik sem se ukvarjal z zapletenimi sistemi v telesu in razvil ideje o sistemih, ki se sami organizirajo. Te sem apliciral na mreže živcev v možganih. Vprašal sem se, če možgani delujejo tudi tako, zakaj so potem dobri.

Dobri so za ustvarjanje vzorcev. Vzorci so  asimetrični. Kaj lahko iz tega izpeljemo? To je vodilo do lateralnega razmišljanja, programa CoRT in kasneje do Šestih klobukov razmišljanja. Morda prvič v zgodovino opazujemo kreativnost glede na delovanje možganov, ne kot igranje z besedami.

Kje pa vi dobite ideje?
Lahko kjerkoli, ko sedim na letalu, se pogovarjam z dolgočasnimi ljudmi.

Kaj vas navdihuje, v kaj verjamete?
Toliko stvari, ki jih lahko izboljšamo, spremenimo. Gre za dva vidika: eden je, ko se stvari dogajajo, da bi se še bolj dogajale. Razmišljanje poteka kot predmet v nekaterih šolah. Želel bi ga videti v več šolah. In nove ideje, novi koncepti: vse lahko izboljšamo ali spremenimo. Tudi najbolj navaden kozarec za vino, ki je enak že 3.000 let od starega Egipta dalje.

Namesto da bi bil na vrhu okrogel, bi bil trikoten. Če voziš in ne smeš veliko piti, piješ iz tistega dela kozarca, kjer je kot A, če ne voziš in lahko veliko popiješ, piješ s tistega roba, ki je širok. Naredili so mi nekaj takšnih kozarcev in spiješ štiri krat več, če piješ z ene strani kot z druge.

Veliko lahko izboljšamo in spremenimo. Zelo smo samozadovoljni. Ko gre dovolj dobro, mislimo, da o tem ne rabimo več razmišljati. Povedal vam bom zgodbo o samozadovoljstvu. Človek, ki se namerava ubiti, skoči z nebotičnika. Ko leti mimo tretjega nadstropja, si reče, da je zaenkrat še vse dobro.

Kaj so vaši načrti v prihodnosti?
Palača razmišljanja, seveda. Razmišljam, da bi vzpostavil Inštitut za novo korist. Če izumiš izdelek, za katerega meniš, da je resnično nekaj novega, prideš na Inštitut in ti povemo, ali je ali ni.

Kaj pa vaša želja, da postanete Kralj Avstralije?
Tudi to. O tem sem se pogovarjal s prejšnjim premierjem, Johnom Howardom, in mu je bila zelo všeč. Kopijo te knjige sem poslal tudi Princu Philipu in mi je odpisal: »Navdušen sem, da nekdo hoče postati avstralski kralj.«   

Še zadnja šala o blondinkah, preden se razidemo?
Blondinka se krega z možem. Zelo se razjezi. Vzame pištolo in si jo nastavi na sence. Mož se začne smejati. Zagrozi mu: »Če bi bila jaz ti, se ne bi smejala. Ti boš naslednji.«

Zapisala, prevedla in uredila mag. Nastja Mulej, edina slovenska licencirana trenerka de Bonovih metod Šest klobukov razmišljanja in Lateralnega razmišljanja ter prevajalka obeh istoimenskih knjig.

Konec