SKUPINSKI INTERVJU Z DR. EDWARDOM DE BONOM IN NJEGOVIMI OBOŽEVALCI

Kaj vidite kot največji problem, ki danes pesti človeštvo?
Kot sem že nekajkrat omenil, mislim, da največji problem človeštva danes niso klimatske spremembe, ampak nezadostno razmišljanje. Ko je grško razmišljanje Sokrata, Platona in Aristotel v času renesanse prišlo v Evropo, so bile šole in univerze v cerkvenih rokah.

Cerkev ni potrebovala kreativnega razmišljanja, k oblikovanju rešitev obrnjenega razmišljanja (design thinking), zaznavnega razmišljanja (perceptual thinking), potrebovala je samo dokazovanje, logiko in argumentiranje, da heretikom dokaže, da nimajo prav.

Razvili smo odlično kulturo za iskanje resnice, to je bilo zelo uspešno v znanosti in tehnologiji, kulturno pa nismo razvili razmišljanja, obrnjenega k iskanju vrednosti, koristi. Posamezniki so, podjetniki, izumitelji, inovatorji, toda kot kultura ne.

Še en problem je. Cerkev izhaja iz dogme. Bog je vsenavzoč in tako dalje. Kadar delaš iz fiksnega položaja, logika zadostuje, da prideš do zaključka. V resničnem življenju pa ne začneš iz fiksnega položaja, začneš s percepcijo. Raziskava kolega iz Harvardske univerze dokazuje, da se 90 % napak v razmišljanju zgodi zaradi percepcije, ne zaradi logike. Gödelov teorem v matematiki pravi, da ne moreš dokazati začetne točke, če si v sistemu. Začetna točka je odvisna od poljubne zaznave. Zaznavanje je izjemno pomemben del razmišljanja in skoraj popolnoma prezrto v zgodovini, filozofiji in izobraževanju.

Veliko je narobe z našim obstoječim načinom razmišljanja. Narobe v smislu, da je nezadostno. Izmislil sem si novo besedo v angleščini, EBNE: excellent, but not enough (odlično, a ne zadostno). Takšno besedo potrebujemo, ker so primeri, ko nekaj ne zadostuje. Ne moremo reči, da je slabo, nasprotno, je odlično, samo ne zadostuje. Naše obstoječe razmišljanje je odlično, a nezadostno. Zelo dobro deluje v primeru fiksnih začetnih položajev, ni pa dobro za ustvarjalnost, oblikovanje rešitev, perceptualno razmišljanje. To je največja težava, ki jo vidim za človeštvo danes.

Samo še ena težava je večja od tega in to je, da vsega povedanega ne prepoznamo kot problem. Ne naredimo dosti glede tega. Ljudje so samozadovoljni. Argumentirajo. Včasih z argumenti v prepirih zmagajo. In verjamejo, da je argumentiranje vse, kar lahko naredijo na polju razmišljanja. Mislijo, da smo toliko naredili na področju znanosti: pristali smo na Mesecu, ozdravimo mnogo bolezni, imamo svetovni splet in mislimo, da je naše razmišljanje čudovito. Je, v tehnični stroki, za druge zadeve pa ni dovolj.

IZOBRAŽEVANJE OTROK V SMER KREATIVNEGA RAZMMIŠLJANJA

Imam 4-letno hčerko. Kako jo naj naučim razmišljanja?
Obstajajo programi, moje knjige, kot so Naučite svojega otroka misliti, in ljudje, kot je Nastja, ki učijo učitelje, da učijo otroke. Poučevanje razmišljanja obstaja od leta 1974 in je namenjeno tudi nadarjenim otrokom ali otrokom z Downovim sindromov.

Kaj danes najbolj ubija kreativnost in razmišljanje otrok?
Eden od njih je, da morajo v šoli navesti pravilen odgovor. In vsak odgovor, ki ni pričakovan kot pravilen, ni dobro ocenjen. Otroci tudi pogosto nimajo možnosti, da so kreativni. Dal vam bom primer. Včasih sem vodil nalogo oblikovanja rešitev za izobraževalno revijo v Angliji in dal sem nalogo, da oblikujejo napravo za spodbujanje gibanja psov.

O tem sem celo napisal knjigo. Večina jih je prišla z idejo tekočega traku, po katerem pes teče, pred njim pa je kakšna kost za večjo motivacijo. En štiriletni fantek pa je prišel na drugo idejo. Psa je vpregel v voziček na baterijo, ki ga je zbodla vsakič, ko se je hotel ustaviti. Vsi ostali so iskali načine, kako bi spodbudili psa k treningu, ta deček pa je iskal način, kako bi mu preprečil ustavljanje. Otroci v šoli bi morali vsak teden dobiti nalogo, da razmišljajo o oblikovanju kakšne rešitve in tako imajo nenehno možnost, da so kreativnost. Mlajši otroci naj rešitve rišejo.

Z drugimi besedami: moramo jim naložiti nalogo, da kreativno razmišljajo, da se osredotočijo na kreativnost.  Če rečemo, da si vedno lahko kreativen, to ni res. Če pridejo z različnimi odgovori, učitelj ni najbolj zadovoljen. Torej jim moramo dati priložnost, da so kreativni. Kreativnost pa moramo prepoznati, spoštovati in nagrajevati.

Zakaj ne spremenimo zdajšnjega sistema izobraževanja, načina, kako in kaj poučujemo?
Vključen sem v tisoče šol, ki poučujejo razmišljanje kot poseben predmet. Raziskave iz Velike Britanije kažejo, da je poučevanje razmišljanja kot posebnega predmeta izboljšalo rezultate pri vseh ostalih predmetih, matematiki, znanosti, geografiji… za 30 do 100 %. Velika univerza v Pekingu dela 9-letno raziskavo o uporabi mojega dela v šolah. Imajo zelo dobre rezultate. Pogovarjajo se o vključitvi v  680.000 šol na Kitajskem. Velik projekt poteka tudi v Indiji. Morda bo tudi v Sloveniji, pravkar sem s kosila z ministrom za šolstvo, kjer sva se to pogovarjala.

V sistemu izobraževanja veliko manjka. Izobraževanje poučuje zgodovino. V Veliki Britaniji se otroci učijo o osvojitvi Anglije leta 1066 in Viljemu Zavojevalcu, o bojih za angleško krono v 15. stoletju (war of the roses), Henryju VIII, ne učijo pa jih zdajšnjih zgodb (now-story) – kako dobiš službo, kako posluje trgovina za vogalom, kako vzameš kredit, kako deluje svet danes.

Ali menite, da otroci, ko še niso spremenjeni zaradi izobraževalnega procesa, instinktivno znajo razmišljati kreativno?
Otroci imajo kreativnost nedolžnega: če ne veš, kako se običajno nekaj naredi, in ne veš, zakaj nečesa ne moremo narediti, si svobodno izmišljaš nove ideje. To je kreativnost nedolžnih. Toda ne moreš biti vse življenje nedolžen. Ko začneš pridobivati več informacij, nedolžna kreativnost umre. Ne gre, da so otroci toliko bolj kreativni, samo ne vedo še, da se nekaj ne da narediti. Otrok recimo reče, zakaj ne bi naredili letečega slona? Otrok ne razume, da sloni ne morejo leteti.

Če boste otroke v šolah učili razmišljati, kaj bo z njihovimi starši, ki tega ne znajo?
Kar se pogosto zgodi, je, da se otroci vrnejo domov in učijo starše, kako naj razmišljajo. Starši pogosto to cenijo. In še sami želijo lekcije.

Kaj pa razlike v letih? Starši razmišljajo drugače od otrok. Kako zapolniti to razliko?
Seveda je odvisno od starša, zakaj razmišlja, kakor razmišlja. Pri razmišljanju, pri argumentiranju moraš pojasniti, zakaj tako razmišljaš. Ni več skrivnost: razmišljam o tem dejavniku in o tem dejavniku. Ne gre za konflikt. Ne učiš jih, da boljše argumentirajo, učiš jih, da raziščejo predmet. Če razložiš, kako zadevo raziskuješ, jo bo starš bolj celovito spoznal.

KREATIVNOST

Katere skupine ljudi so bile glede na svoj poklic in status vam osebno najtrši oreh za učenje kreativnosti?
Poanta je, da jih ne spoznam. Ne hodim okoli in ne prepričujem ljudi, da so nekaj, kar nočejo biti. Če me povabijo, da jim govorim ali jih treniram, se z veseljem odzovem, toda najprej me povabijo. Tistih, ki se upirajo in nasprotujejo, ne spoznam.

Morda je veliko ljudi, ki sedijo v kotu in ponavljajo, da tega ne potrebujejo. Želim jim srečo, nimam pa priložnosti, da bi jih spoznal. Abstraktno gledano pa je odgovor na vaše vprašanje ta: ljudje, ki so zelo samozadovoljni, ki mislijo, da vse vejo. Vso srečo jim.

Nekoč ste omenili, da sta razmišljanje in kreativnost težko delo. Mislite, da je pomembnejša kreativnost ali disciplina, organizacija?
Zelo dobro vprašanje. Odgovor je: oboje. So primeri, ko je kreativnost privedla do rezultata, in primeri, ko je bila to disciplina. Sposobnost, da vzameš idejo in jo uporabiš. Na primer, v ZDA niso preveč dobri pri pridobivanju novih idej, so pa odlični pri jemanju idej in njihovem udejanjanju. V Veliki Britaniji pa so odlični za pridobivanje novih idej, ne pa pri akciji. Potrebuješ oboje. V nekaterih državah je več enega, v drugih drugega.

Kaj lahko začnem delati danes, da takoj izboljšam svojo kreativnost?
Lahko preberete kakšno mojo knjigo, lahko greste na delavnico k Nastji. Obstajajo posebne tehnike, ki jih lahko uporabljate. Najbolj enostavna je 'naključna beseda', pri kateri popolnoma naključno izberete neko besedo, jo postavite zraven področja, na katerem razmišljate, in to bo odprlo nove poti v vaših možganih.  

Kdaj bo kultura kreativnega razmišljanja okužila svet?
Moramo se potruditi. Vsaka vlada potrebuje ministra za razmišljanje, čigar naloga bi bila zbirati nove ideje, spremljati razmišljanje posameznih oddelkov in se posvetiti oblikovanju razmišljanja za naprej, namesto za nazaj. Težko je reči, kdaj se bo to zgodilo. Se pa vsekakor mora zgoditi.

V šolah in organizacijah bi rad videl, da se oblikovanju rešitev da pomemben poudarek. Informacije in analiza niso dovolj. Oblikovanje pomeni, da se stvari zgodijo. Da sestaviš, kar imaš, in daš vrednost, ki jo želiš. Oblikovanje ni samo estetsko, gre za uresničevanje novega.

Večina nas vidi kreativnost kot način, da pridemo do več rešitev, boljših odločitev. Kako pogosto pa pogledamo nazaj in si mislimo, prekleto, moral bi vedeti!
Obstajajo tri vrste slabih odločitev. Prva je slaba odločitev, ker nisi imel dovolj informacij. Temu se ne moreš se izogniti, če ne poznaš dovolj dejstev. Druga je, da se slabo odločiš, ker v tebi prevladujejo čustva in predsodki. Tretja pa je, ker slabo razmišljaš o njej. Nekatere odločitve bodo vedno slabe. Ne morete jih popolnoma izločiti. Lahko pa zmanjšate njihovo pogostost.

DRUGI VIDIKI RAZMIŠLJANJA

Ste naredili kakšno raziskavo o podzavestnem razmišljanju?
Nekaterih stvari res ne vemo, a vseeno lahko marsikaj domislimo zavestno. Če samo sedimo in rečemo, da bomo prepustil svoji podzavesti, bomo občasno dobili dobro idejo, a ne pogosto. Na primer, v JAR je imel moj trener trening za ljudi iz železarne. Z uporabo samo ene moje tehnike lateralnega razmišljanja so generirali 21.000 idej v enem popoldnevu. Zelo dolgo bi morali sedeti in čakati na sporočila iz podzavesti, da bi dobili 21.000 idej.

Kaj je vloga humorja pri razmišljanju?
Dve vlogi ima. Postopek humorja nakazuje, kaj se dogaja v možganih. Humor je verjetno najbolj značilna lastnost človeških možganov, veliko bolj od razuma. Humor se lahko zgodi samo v sistemih, ki ustvarjajo vzorce in niso simetrični. Možgani ustvarjajo vzorce. Vsi sistemi, ki ustvarjajo vzorce, so asimetrični. To pomeni, da greš od A do B in od B do C, ne pa od C do A. In to je osnova humorja. Greš po običajni poti, zapelje te na stransko pot in za nazaj je popolnoma logično.

Kot primer naj vam povem šalo, ki jo nekateri že poznate: 90-letni starec umre in gre v pekel. Ko se potepa naokoli, vidi prijatelja, tudi 90-letnika, ki mu v naročju sedi čudovita mladenka. Vpraša prijatelja, če je to res pekel, saj je videti, da se zabava. Kolega mu odgovori: »Seveda je pekel. Jaz sem njena kazen.« Popolnoma logično, ko obrneš pogled.

Še eno šalo o blondinki bom povedal kot primer: Blondinka najde staro steklenico. Odpre zamašek in ven pride zli duh v podobi trebušne plesalke in reče: »Osvobodila si me po stotinah let. Lahko ti izpolnim željo. Lahko postaneš zelo bogata, zelo pametna ali trebušna plesalka.« Brez oklevanja blondinka reče, da bi rada postala zelo pametna. Naslednji dan blondinka kosi s prijateljico in ji reče: »Danes sem tako pametna, da sem ugotovila, da sem izbrala najslabšo od treh izbir.«   

Humor nakazuje preklop iz glavne na stransko pot. Ko smo tam, je za nazaj vse logično. Enako je s kreativnostjo. Ko dobiš idejo, mora biti logična, smiselna. Preveč ljudi verjamejo, da kreativnost pomeni biti drugačen zato, da si drugačen. To ni kreativnost, to je norotivnost (crazytivity). Če rečeš: »Vrata so običajno štirikotna. Jaz bom delal vrata, ki so trikotna.« Če ne pokažeš neke koristi v tem, je to samo norotivnost, drugačnost zaradi drugačnosti.

Občudujem vašo sposobnost poenostavljanja. Ali je umetnost poenostavljanja pomembno v vsakdanjem razmišljanju?
Sta dva tipa poenostavljanja. Eden je, preden ste razumeli zadevo. To je zelo nevarno. In poenostavitev, po tem ko ste jo razumeli. Poenostavitev po tem pomeni, da ste jo dobro razumeli. Poenostavitev je eden od ključnih izidov kreativnosti.

V javni upravi običajno ne boste predstavili novega izdelka ali storitve, kreativnost boste uporabili, da poenostavite postopke. Prihranite čas, denar, stres. Običajno se ne potrudimo dovolj, da poenostavimo stvari, ki jih delamo. Rezultat poenostavljanje je zelo avtentičen. Zelo pomembna vrednost, ki jo iščemo.

Kaj mislite o večopravilnosti (multitasking)? Še nedavno je bilo zelo uporabno, zdaj pa nam pravijo, da ni preveč koristno.
Pravijo, da naj bile ženske boljše pri večopravilnosti. Če pod večopravilnost mislite sposobnost, da opraviš oz. si sposoben opraviti več stvari v enakem času, nimam posebnega mnenja, ali je uporabno ali ne. Ne mislim, da je dobro ali slabo, samo nimam dovolj podatkov in raziskav o tem. Vem pa, da so ženske spretnejše pri večopravilnosti.

O razliki med spoloma še vem, da so ženske bolj učinkovite zvečer, moški pa zjutraj. Moški bolje delujejo med šesto in dvanajsto dopoldne, ženske pa med šesto in dvanajsto zvečer. Še ena razlika je med spoloma: tri stvari enako učinkujejo na ženske, to je rezultat resnične raziskave: jesti čokolado, nakupovati in se zaljubiti. Za moške je to jesti močan kari, služiti denar in listati po Playboyu. Pri ženskah gre za ugodje, za moške gre za izziv – Playboy: zakaj jaz ne morem imeti takšne?

Se nadaljuje...